Svetlana Makarovič; PREKLETI KADILCI, Aleph / 66, Ljubljana, 2001


odlomki iz knjige

----

Kako bi bil naš svet prijeten,
kako bi nam bilo lepo,
kako drugače bi živeli,
ko bi kadilcev ne bilo.

Kako svobodno bi zajeli
globoko v pljuča čisti zrak,
če ne bi več sveta zastrupljal
ta ubijalski gnus - tobak.

Blaginja bi se razcvetela
in mir in sreča vsepovsod
in v bratski se objem bi združil
trpinčeni človeški rod.

Zato pobijmo vse kadilce,
morilce, lopove, smrdljivce,
te puhajoče svinjske rilce,
ki uničujejo nam živce!

Kaj gledaš, deček, me debelo?
Kadilec sem, izmeček, smet,
življenje mi bo izpuhtelo
s strupenim dimom cigaret;

zastrupljam zrak, ljudi in sebe,
zaradi mene ptice mro -
a ker sem lopov, se mi jebe,
kar je, kar b'lo je in kar bo.

---

Kadilci so brezobzirna drhal. Treba je samo pogledati gruče bolnikov v zanikrnih bolniških haljah in oguljenih natikačih, ki se kar naprej zbirajo pred vhodom v Klinični center in vlečejo svoje smrdljive cigarete v ledenem zimskem vetru. Nalašč se potrudijo in zapuščajo svoje bolniške postelje,nalašč krevljajo iz najvišjih nadstropij izzivat mimoidoče nekadilce in jih okuževat s slabim zgledom. Res je, da zmeraj huje kašljajo in prav je tako, ampak umirajo pa še zdaleč ne tako hitro, kot bi bilo pričakovati in želeti.

----

Letališča so nekadilska, nekadilska, nekadilska. Tudi če je let trajal deset ur in več - na letalu je namreč tudi stranišče posvečen nekadilski prostor - na kadilca že takoj ob prihodu z vseh strani zasikajo znaki s prečrtano cigareto in napisi, da je kajenje kjerkoli znotraj letališkega poslopja prepovedano. Lahko se narediš neumnega, stopiš do pulta za informacije in vprašaš, kje je prostor za kadilce. Običajno dobiš kratek odgovor "nikjer", izgovorjen z glasom, ki je tako nasičen s sovraštvom,da ti kar lasje zapresketajo. Če imaš pa srečo, te napotijo proti štirim sedežem nekje v temnejšem kotu letališke avle.Ti štirje sedeži so seveda zmeraj zasedeni, pepelnik prenapolnjen, tla nepobrisana. Ampak to je edini kotiček na letališču, kjer te pozdravijo prijazni obrazi, kjer ljudje eden drugemu prižigajo cigarete, kjer se takoj začne pogovor, če ti je do tega. Hudič je režiser takih srečanj in svoj posel odlično obvlada.

----

V nekadilska stanovanja, če se le da, ne vstopamo, kajti to je za mnoge svet prostor. Vstopamo le k prijaznim nekadilcem, kjer se čisto radi vzdržimo kajenja preprosto zato, ker so nam ponudili pepelnik in nas samoumevno povabili, naj kadimo, ker pač vedo, da to spada h gostoljubnosti. Prijaznost torej za prijaznost, obzirnost za obzirnost - a tudi nesramnost za nesramnost in žalitev za žalitev.

----