Adam Borzič (1978, Praga) je češko-hrvaški pesnik, esejist, prevajalec in psihoterapevt, ki v svoji poeziji subtilno združuje mistično in telesno, intimno in zgodovinsko, znano in neznano. Njegovo ustvarjanje velja za eno najbolj izrazitih v sodobni češki poeziji, je hkrati globoko osebno in univerzalno, podobno reki, ki se vije skozi pokrajine duha in telesa, prelamlja meje med zunanjim in notranjim svetom ter v vsakdanjosti razkriva presežno. Svojo literarno pot je pesnik pričel z zbirko Razpiranje (2011), v kateri je že izpisal manifest osebnega in duhovnega zanosa, ki tudi skozi nadaljnje ustvarjanje ostaja prežet z metafizičnim hrepenenjem, ljubeznijo, erotično napetostjo in poglabljanjem v skrivnosti. Bogat, razkošen jezik in presenetljive metafore v prvencu prinašajo prostor umetniškega raziskovanja ranljivosti, kjer se osebna soočenja prelivajo v širši človeški kontekst. Ta širina se še bolj izrazi v zbirki Vreme v Evropi (2013), v kateri se pesnikova intimna občutja soočajo z valovi zgodovine. Pesmi kot glasovi šepetajo o nasilju časa, o razklanosti Evrope, o ljudeh, katerih življenja so prepletena z nenehno spremembo, pri čemer avtorjeva govorica prehaja med individualnim in kolektivnim, medtem ko družbeno angažirani verzi ustvarjajo močne odmeve, opozarjajoč, da preteklost ni nikoli zares preteklost, temveč vedno del sedanjosti, ki jo nosimo v sebi.
Globoko angažirana in hkrati izrazito osebna poetika dobi novo dimenzijo v zbirki Orfične linije (2015), pesnik se v njej poda v prostor mita, tu se lirika prepleta z esejistiko, pesmi pa ob filozofskih in zgodovinskih referencah oživljajo ples sobivanja mistike in čutnosti, ki razkriva globlje resnice o življenju in svetu. Ta dinamični ples se nadaljuje v Zahodno-vzhodnih zrcalih (2018), Borzičev glas pa vzpostavlja dialog med kulturami, prehaja med renesanso in sufizmom, zahodno filozofijo in vzhodnjaškimi meditacijami, kar ne pomeni zgolj mostu med tradicijami ali pesniški eksperiment, temveč glede na pretekla dela označuje povratek k preprostosti in jasnosti. Prek fiktivnih introspekcij zgodovinskih osebnosti bralcu in bralki prinaša univerzalnost izkušnje, v kateri verzi delujejo kot zrcala, odsevajoč raznolike obraze človeštva, ter so, ne glede na to, kateri svet nagovarjajo, vsi del istega iskanja odgovorov na vprašanja, kaj pomeni biti človek in kaj pomeni živeti.
Zbirka Storži ob zori se zvito smejijo (2020) ponovno preobrne ton Borzičeve poezije, pesnik se povrne k nežnim, čutnim besedilom, ki raziskujejo lepoto vsakdanjosti – ne kot nekaj oddaljenega, temveč kot nekaj, kar se skriva v igri svetlobe in sence, v dotiku ali v tišini trenutka. Pesmi, ki se z lahkotnostjo prepletajo s humorjem, z igro in s preprostimi čudeži, pri tem razkrivajo tudi globoke pomene, saj skozi intimne okvire avtor vpeljuje kompleksna vprašanja človeka in sveta. Ob tem je jasno, da Borzič raziskuje ljubezen v vseh njenih razsežnostih in dimenzijah, izpostavlja svojo biseksualnost in prikazuje lepoto erotike in odprtih odnosov, ki presegajo družbene norme ter ponujajo prostor za svobodno izražanje čustev in identitete. Vrhunec Borzičeve poetike doseže zbirka Legende (2021), v kateri se budizem, zgodovina, strast in minljivost, ki prežemajo celotno njegovo ustvarjanje, združijo v polifonijo glasov, razkrivajoč bistvo življenja. Pesniške podobe so bogate z duhovnimi in kulturnimi vplivi, ki gradijo kozmološki zemljevid – kot legendo, ki jo je treba znova odkriti in zapisati. Pesnik ne ponuja odgovorov, temveč odpira vprašanja, ki segajo od vsakdanjih do transcendentalnih razsežnosti in v bralcu/bralki odmevajo še dolgo po tem, ko je zadnja beseda prebrana. Adam Borzič v svoji poeziji ustvarja svet, v katerem se čutno in presežno nenehno prepletata, kot dihanje – nežno, a vztrajno, vedno prisotno, vedno v gibanju. Z izborom Sveti svet. Sveti seks. slovenskim bralcem ne ponuja le vpogleda v svojo pesniško ustvarjalnost, temveč jih vabi na potovanje vase, v srečanje z drugimi in s presežnim, njegova beseda se kaže kot zrcalo, ki ponuja prostor za premislek, in magija, ki odpira vrata v globlje razumevanje bivanja.
Aljaž Koprivnikar
/ … /
Ko si nekega večera vstopil v vietnamsko trgovino,
namenjen kupit cigarete,
nisi želel najti poezije.
Poezija je anarhistka,
prihaja in odhaja ob svojem času.
Prišel si do blagajne in zagledal žensko,
ki z otrokom v naročju začarana visi
na žarečem monitorju, ki oddaja sitcom,
ali talk-show ali reality show,
ali kaj podobnega v njeni materinščini
in njen obraz se omehča ob prvem nasmehu
tropskega gozda.
Dan pretrgan z vonjem,
z vsemi različicami vonja.
Snežna membrana vsakdanjih dolžnosti
nenadoma, spet nenadoma, jo luknja
ta nežna esenca okusa in domišljije.
Sladki ruski parfum
nad belim obokom smrtnih pesmi.
Vonj se uklanja in me prevzame,
padam na njegovo nevidno
razlito telo.
In padec je čista slast,
nenadoma pred mano vznikne gozd.
Nekoliko dvolično izgleda,
ta gozd vonjav šopiri svoj puh
in to so moški in ženske
in njihova s snegom zmehčana zatilja.
Nevedoč kako daleč lahko vonj
seže, kakšne masti bo sprostil,
nekoliko zaspano prosim tramvaj,
naj za sekundo izgine.
Ne izgine.
Ni v moči časa ne biti.
In zato moram preživeti
ta jabolčni, cimetov, vanilijev,
rožni, mošusov napad,
teror sladke nežnosti.
In njegovo razgaljeno delitev.
Jaz erotični medved zdaj vem –
verjetno … se ... zato … rodimo.
Tam mi je bilo zares slabo.
Zdaj, pri skoraj 35-ih,
se mi to zdi čudno.
Postavil me je na palubo.
Bila je zanemarjena barka,
plesoča na oljni gladini,
zibajoča se s pristaniško peno.
Fotografiral me je. Toda edino, kar je ujel,
je bil moj krik.
Moje solze so kričale.
Moj jok je bil bes.
Morda mi je potem kupil sladoled,
kepico oreha, pistacije
in obvezno vanilijo za povrh.
Morda.
Odtrgal me je
od mamine roke,
ne da bi bral Lacana.
Vrgel me je v valove sonca.
Naj bom temu pizdunu hvaležen?
Za kaj? Za rojstvo?
Da sem pesnik?
Da imam raje moški,
čeprav so večinoma kreteni?
Še vedno sem na barki,
zibam se in ihtim.
Od kopnega me ločita dva koraka,
en sam skok.
A tu sem tako sam,
da bi raje umrl na morju,
ponosno in kljubovalno,
ožgan od vročega vetra,
v krču klical ptičje demone.
In ga, katolika, na smrt prestrašil.
Moje otroštvo v Dalmaciji je bilo skoz in skoz ameriško.
Ameriško kot čigumi, ameriško kot Tom in Jerry,
še Alfreda Hitchcocka sem srečeval pri nas na vrtu.
V suknjiču s cigaro v ustih je pobiral paradižnik.
Dobro se spominjam tistih črno-belih mlinov na veter,
njihovega kovinskega šviganja in ubijalske hitrosti
v tistih počasnih kadrih.
Kapitalizma sem se naučil iz Dinastije. A bil sem slab učenec.
Jasno se spominjam samo tiste spletkarske ženske
z rožnato šminko in umetnimi lasmi.
Najraje sem imel Popajev galaktičen met
špinače iz pločevinke v mišice
in ob tem vreščanje črne Olive.
Že pred žametno revolucijo sem se igral z Racmanom Jako.
Kako me je zmedel šele Frank Sinatra
njegov glas je toplo drsel in igral trdožive detektive.
Varnost in moč sem črpal predvsem
iz Metro-Goldwyn-Mayer grive.
Ameriško otroštvo v bližini Splita s češko materjo
in hrvaškim očetom, prisotnim le napol.
Idila v temni dnevni sobi z ogromno
steno in senco figovca
– za nagrado ob televiziji coca-cola.
Na robu moje zavesti
je na gozdni klopci
priplula ladjica
in iz nje je
v beli uniformi izstopil
– takrat smo že stali na lobanji lune –
Maršal Tito
Razgledal se je.
In me nagovoril z debelim kazalcem,
iz katerega se je nenadoma vsula gruča črvov
in začela spuščati rogate zvoke.
Še jaz sem se razgledal.
Lunin krater je žarel,
pokrila ga je rožnata folija.
Skozenj so stekli valovi
in ovenčki.
V tistem trenutku
je oreh otroštva počil
in iz njegovega drobovja je prilezla
naga in mastna politika juga.