Naslov druge knjige Alje Adam se zdi pravzaprav jezen in pesem Zakaj bi omenjala Ahila ta občutek še utrdi, čeprav se za razliko od pričakovane napetosti med spoloma ukvarja z otroškimi spomini, neizpolnjenostjo vseobetajočega življenja, strahom pred smrtjo in strahom pred življenjem. Ahila sploh ne omeni, pač pa zapolni svoj pesniški svet brez kot da nujnega vseprisotnega moškega pogleda. Tako najbolj učinkovito izvede tisto, čemur danes tako radi pravimo žensko pisanje, saj je izmuzljiva in težko opredeljiva ženskost vpeta v vsako njeno besedo kot samoumevni in logični del pesničinega razmišljanja. Te poezije ne bi bilo brez osebe, ki jo živi, ravno tako kot težko ločimo misel od jezika. Za ovinkom včasih ljubečih in včasih problematizirajočih in rušilnih pesmi o dvojini, bralca vedno znova čaka deklica, ženska, starka, ki izpričuje samo svoj pogled.

Šamansko gnetenje sveta v celoto, Enost, igrivost zaradi igrivosti in erotična samozaverovanost so v tej knjigi že spuščeni skozi rezljalnik resničnosti, vsakodnevnega upiranja svetu, ki ne ustreza meram človeka. Bori se za intimnost Lastne sobe, ki včasih izriva celo dvojino, za svoj čas, v katerem trenutki, ki prižigajo vžigalice ne ugašajo nič hitreje kot desetletja, ki požigajo trenutke (Bar Pikado).

Subjektka je v pesmih Alje Adam samozadostna v novem pomenu: ne ločuje več sebe od drugih, temveč skuša s slino zlepiti spomine s sedanjostjo, otroški pogled s kritičnim odraslim, mladost s starostjo in v vsem ohraniti dostojanstvo ter krožno povezati steblo trte, ki se izvija iz pete in konča v grozdju njenih las (Zakaj bi omenjala Ahila). Pri oživljanju otroškega pogleda zadeva ob pregrado, ki jo loči od deklice, ki je bila, pregrado, ki je ona sama, odrasla ženska, ki vsakič kot morilka zasede malo več prostora na fotografiji (Negativ). Zastor, ki je ne pripušča k sebi, pa je po drugi strani zgrajen iz besed, do katerih večkrat izrazi nezaupanje.

Prvič zelo opazno v njeno pisanje vdre »stanje sveta« (razmišljaš o tem, da postaja svet vse bolj ranljiv … zemlja bruha strah, Punktiranje strahu) in celo političnost, ki podobno kot v vse številnejših knjigah trenutno pišočih slovenskih pesnic in pesnikov išče svoj novi literarni izraz, vsekakor vreden zanimanja. Tu se pojavi linearna pripoved s pravljico o čudežnem lončku (Punktiranje strahu), ki je kuhal kašo za vse lačne, dokler si ga pohlepni niso prisvojili. Pravljična oblika sicer mehča družbenokritične robove, narativnost pa kaže na nov postopek, nasproten razdrobljeni večplastnosti premišljenih verzov in naravnan k večji neposrednosti. Podobno pripovednost vstopa v barvito-čutne razdrobljene vtise pesmi Srce čebule, kjer se kot v okusov polni jedi vse sestavine/elementi raztopijo v nepričakovano boleče zaznavanje krhkosti in končnosti življenja ter naših osebnih svetov, ki jih tako skrbno gradimo, da bi preslepili nesmisel in praznino, ki ju tipamo za njimi.

Telesno je tudi v tej knjigi še vedno intenzivno prisotno v vsaki pesmi, besede se ugnezdijo v obliko telesa. Tekst je z njim prizemljen, jezik-organ zareže v jezik-besedo: v trenutku, ko soseda v stanovanju nad nama spusti polno skodelico iz rok in se vroč čaj razlije po tleh, se z jezikom zarijeva drug v drugega (Selitev). Svet je merjen s telesom, ki se vtiskuje vanj in v pesem. Pesnica sladostrastno vztraja in se vsakič znova vrača v njegov omamni domet.

Zdi se, da obstajata vsaj dva vzvoda, ki dajeta tej poeziji vzgon in povzročata premik v bralcu: nepričakovan, na novo ustvarjen pomen, ki ga najdemo v nekaterih verzih in je v poeziji pravzaprav redek in nenavaden. Opno našega pričakovanja predrejo tudi drobni zdrsi, opotekanja pesmi, ki kot da se ne more odločiti, kam bo zavila; konci, ki puščajo raznobarvnim miselnim nitkam, da se iztečejo v prazno. Poezija Alje Adam ima čar »po duši« mladih piscev: spotikanju sledijo vznesenosti in nepričakovani rovi v nove misli. Ima energijo in zanos, ki ju ni mogoče obrtniško razmnožiti v vzorec podobnih pesmi, ampak sta lastna vsaki posamezni. Zakaj bi omenjala Ahila je knjiga, ki obleži na bralcu s svojo toplo težo in hkrati čisti misel in prostor vsega odvečnega.

Jana Putrle Srdić