Nezaobidljiv je njegov uredniški prispevek h kultiviranju srbske in jugoslovanske književne scene, tako pri Pismu, reviji za svetovno književnost, kot pri mnogih drugih pionirskih revijalnih in knjižnih projektih, pri katerih je sodeloval. Bistvena pa je bila nevsiljivo mentorska vloga, ki jo je dolga leta igral kot urednik za prozo pri nekdaj znamenitem štirinajstdnevniku Književna reć. Tu je Albahari vzgojil nekaj generacij mladih zgodbarjev, ki so se pod njegovim plaščem mojstrili v uporabi fragmenta, zgoščenega opisa in minimalnega izraza, pa tudi – če ne predvsem – v uporabi literarnih sredstev za preiskavo nastajanja literature same. Temu so kritiki v Ameriki rekli metafikcija. Albahari, ki se umetniško napaja pri sotočju množične kulture in hermetičnih pesnikov, je njenega duha postopoma vnašal v nezaupljivi srbski književni prostor. V zgodbah, ki se znajo sežeti v enovrstično koansko modrost, je z občutljivo roko miniaturista prikliceval urbano izkustvo, filtrirano skozi pretresljivo intimne slike običajnega življenja in mistike vsakodnevnih ritualov, hkrati pa tkal tiho meditacijo o nemoči besed in neizrekljivosti slehernega, ne le urbanega izkustva.

Nikakršne politike ni v teh zbirkah zgodb, od prvenca Porodično vreme (1973) do skalpelsko natančne Opis smrti (1982), ki je dobila ugledno Andrićevo nagrado, od Frasa u šupi (1984), katere zagonetno hladna lepota me bega še danes, do Pelerine (1993), objavljene že po začetku razpada Jugoslavije. Njegove zgodbe ne razglašajo velikih ideoloških resnic, pač pa izpisujejo umetniško resnico »neme pesmi«, nedosegljive popolnosti, v kateri besede niso več premalo, ampak že odveč. Ni čudno, da je Albahari tudi v civilu ohranil takšno ravnodušnost do ideoloških zadev, saj ni bil niti anti-komunistični disident niti režimski pisec. Vojne za jugoslovansko sukcesijo pa so terjale spremembo take drže: za nekaj let se je angažiral v vodstvu judovske skupnosti v Srbiji, dokler ni z družino leta 1997 odšel v prostovoljni eksil v Kanado.

Odnos do svojega judovstva je preiskoval že pred odhodom čez Atlantik, a na nekako distanciran način. Zdi se, kakor da je šele s fizično ločenostjo od prostora krvavih konfliktov, v katerem odmevajo spomini minule nacistične okupacije in genocida, prepoznal neposredno nujnost pričevanja. V »kanadskih« prozah se tako na osebno ranljiv način sooča z vprašanji mnogoterih identitet, emigracije, diaspore in eksila. Opisuje jih s pomočjo brezštevilnih brazgotin, ki jih razpadle domovine puščajo na licih in v dušah ljudi. Le-te svoje zgodbe doživljajo kot tuje, zato jih lahko posvojimo tudi mi, očarani in streznjeni bralci filigranskega mojstra.

David Albahari je objavil mnogo knjig, vključno z zbirkami kratkih zgodb Jednostavnost (1988), Pelerina i nove priče (1997), Neobične priče (1999), Drugi jezik (2003) in kratkimi romani Sudija Dimitrijević (1978), Cink (1988), Kratka knjiga (1993), Snežni čovek (1995), Mamac (1996), Mrak (1997), Gec i Majer (1998), Svetski putnik (2001), ter dvema knjigama esejev Prepisivanje sveta (1997) in Teret (2004). V petnajstih različnih jezikih ga objavljajo pomembni založniki v Evropi in Ameriki. Poleg jugoslovanskih nagrad je dobil tudi nekaj mednarodnih, med drugim Most Berlin in Balcanica. V Beogradu mu izhajajo zbrana dela, sprotne objave so popularne tako pri kritiki in bralcih, kot npr. roman Pijavice, ki je 2006 v pol leta doživel tri ponatise. Albahari je v Srbiji že kanoniziran avtor, v mednarodnem prostoru pa je na dobri poti, da to postane.

Aleš Debeljak

Pes

Ničesar ne slišim, vendar pes zastriže z ušesi, dvigne glavo in prične renčati. Nalahno ga tlesknem po hrbtu in potem umolkne. Koraki postanejo docela razločni in zdajci uzrem vojaka: mlad je, z očali, piha si v roke. Najbrž hiti v kasarno, šepnem psu. Če bi odhajal iz nje, bi hodil v drugi smeri in kapa mu ne bi stala tako postrani, kot da bo zdaj zdaj padla. Vojak dospe do roba okenskega okvirja, do roba mojega obzorja in izgine. Pes spusti glavo na šape, zatisne oči.

Znova se vse ponovi: pes zastriže z ušesi, dvigne glavo in prične renčati, jaz pa še zmeraj ničesar ne slišim, najsi si še tako prizadevam, najsi bi ga še tako rad prehitel. Kmalu zatem tudi sam zaslišim glasove, nato korake, slednjič smeh. Fant in dekle hodita objeta, smejita se. Obstaneta približno sredi mojega obzorja. Dekle dvigne roko in nekaj pobere s fantovih las. Fant ji požuga, a prst ni tog, grožnja je šaljiva in dekle ga potegne k sebi ter poljubi na usta. Potlej stopita vsaksebi in se ozreta na vse strani, kot bi se bala, da ju bo kdo videl. Fant se za hip zastrmi naravnost vame, toda luč ni prižgana, soba je v temi, in če sploh kaj vidi, je to le odsev večernega neba na moji okenski šipi.

Pes me opazuje. Domnevam, da mu preseda ždeti pri nogah, da bi se rad pobral na svoje ležišče v predsobi, se zvil v klobčič in predal sanjam. Še malo, mu pravim, kam se ti mudi? Po polnoči tako nihče ne prihaja po ulici, nemara le kak pijanček, teh pa si nikoli ni treba preveč ogledovati, saj ne veš, kdaj se bodo sklonili in pobruhali pločnik. Če kaj sovražim, je to bruhanje, najsi gre za človeka ali žival. Zadnji stavek izrečem s povišanim glasom, nagnjen nad psom, malone nad njegovo glavo, da ga posvarim, kako to velja tudi zanj, vendar se sploh ne zmeni zame. Nič ni odurnejšega od bruhanja, povzamem, zlasti ko je posledica nepotrebnega prenažrtja. Sočustvujem s tistimi, mu pravim, ki bruhajo spričo bolezni ali motenj v organizmu, ampak do ostalih ne poznam milosti, verjemi mi. Če bi bil jaz vladar v starem Rimu, ne bi bilo gostij, kjer bi bruhali samo zato, da bi lahko še naprej jedli in pili; tiste pa, ki bi to počeli, skoraj vpijem, bi zmetal levom. Ko pes nenadoma dvigne glavo, obmolknem. Nekaj hipov še napeto prisluškuje, potlej znova spusti glavo na šape. Tudi jaz dam vse štiri od sebe, zavalim se v naslanjač, raztegnem noge. Ko zahrumi letalo, se nihče od naju ne zgane.

Govorim o svojem obzorju, ki je v resnici pravokotnik, podaljšana stranica okenskega okvirja. Namesto z oblino krožnice je moj svet zamejen z ostrino pravih kotov. V njem ni enakomernega premikanja kakor v krogu, marveč se vse neprenehoma, sleherni trenutek znova začenja, da bi se brž spet končalo. Meje mojega okna so meje mojega sveta.

Ko cerkvena ura odbije polnoč, pes vstane in se nameni v predsobo. Slišim, kako s šapami škreblja po linoleju, se vrti okrog ležišča in skuša najti najboljši položaj. Potlej vse potihne.

Ob dveh ponoči prihaja po ulici policaj. Prikaže se z desne in izgine na levi strani mojega obzorja. Včasih si požvižgava, včasih vrti pendrek, včasih drži roke v žepih. Nekoč je tekel mimo okna in pomislil sem, da koga lovi, vendar pred njim nisem opazil nikogar. Morda je hitel, da bi se odzval na klic, ponudil kritje ali pomoč pri obrambi? Spet drugič – prejkone je bilo na začetku zime – je zakoračil v moje obzorje z leve strani; hodil je zadenjsko in mahal z rokami, kot da se z nekom prereka. Nato se je ustavil, povesil roke, si poravnal uniformo, zategnil opasač in brž spet stopil z drobnimi koraki, dokler se ni izgubil za robom okvirja.

Okoli štirih zjutraj sem zaspal, čeravno je točneje reči, da sem takrat zadnjič slišal odzvoniti cerkveno uro. Predrami me mrzel pasji gobec med prsti. Odprem oči in jih naglo zaprem: nebesna sinjina je nevzdržna. Pes zacvili. Sédi, mu pravim, vsak hip bo tu Marija. In res, kot bi čakala samo teh besed, Marija odpre vhodna vrata in pes se ji požene naproti, lajajoč in mahaje z repom. Spusti ga na dvorišče, sama pa odide v kuhinjo. Že jo slišim, kako popeva, kuha kavo in mi pripravlja zajtrk. Potlej začne pes praskati po vratih in Marija jih hiti odpirat, pri čemer ga glasno zmerja. Odpira jih počasi, da bi ga prestregla, ko hoče nenadno planiti noter, in da bi mu s krpo uspela obrisati šape. Pes se upira, toda Marija je nepopustljiva in mu skrbno zbriše vse štiri tace ter umazanijo, ki jo zapazi na repu ali trebuhu. Zatem pes pride k meni in mi zakoplje glavo v naročje. Prikaže se Marija, ga odžene in na isto mesto, še toplo, odloži pladenj.

Neke noči je na okensko polico skočila mačka. Kratkodlaka, črno-bela, z gibkim repom, žarečih oči. Pes ni kajpak ničesar slišal, moral sem se skloniti in ga potapljati po hrbtu. Tudi ko se je predramil in dvignil glavo proti meni, je bil njegov pogled prazen, z izjemo koprneče želje po spancu. Ko je slednjič razumel, kaj mu želim pokazati, se je zagnal proti oknu, se vzpel na zadnje tace in začel obsedeno lajati. Mačka se še zdaleč ni zmenila. Usedla se je, spodvila rep in le tu pa tam, vsakič, ko je zalajal, so ji zadrhtela ušesa.

Danes Marija za kosilo pripravlja neko špinačno jed. Vsaj tako mi je dejala, ko je prišla po pladenj. Prisluhnem zvokom iz kuhinje, poskušam ugotoviti, kako se giblje, kaj jemlje v roke. No, zdajle denimo so zaškripala vrata shrambe: tam je shranjena lesena posoda s soljo. Enakomerno tokljanje pomeni hitre udarce noža po deski, na kateri seklja špinačne liste. Steklenice in kozarci zazvenčijo, ko odpre vrata hladilnika, olje zacvrči, ko začne v ponvi ubijati jajca. Čez čas naenkrat vse zamre, kar je znak, da je kosilo pripravljeno, da bo Marija znova prijela v roke pladenj in vsak hip krenila k meni. Le da mora še prej napolniti kozarec s svežo vodo, kar je pravkar storila.

Pes znova striže z ušesi, jaz pa kot bi bil gluh: zasukam se zdaj na eno, zdaj na drugo stran, vendar ne slišim nikakršnega šuma od nikoder. Ko naposled pri spodnjem robu okna uzrem vrh neke glave, je psa že minila radovednost in se je prepustil dremežu. Glava se počasi pomika vzdolž roba, nato izgine. Tačas pes odpre oči, kot bi čakal, da v okenskem okvirju zazeva praznina. Potlej na moje obzorje, v levi zgornji kot, priplava oblak.

Deklica se je bržčas vzpela na prste, nemara je obenem še splezala na prevrnjen zabojček, saj sicer ne bi mogla pokukati v sobo. Kakorkoli, s psom sva bila presenečena, ko sva ugledala njen obraz. Rekel bi, da naju vendarle ni videla, četudi se je z obrazom prilepila na okno in si z dlanmi zasenčila svetlobo. Usta ima sploščena na šipi, kot bi jo poljubljala, nos pa je nekoliko skrivenčen od pritiska. Pes ne renči, a pod roko, ki počiva na njegovem hrbtu, čutim, kako se mu napenjajo mišice. Deklica iztegne jezik in pusti kot polž vlažno sled. Nato se ozre – najbrž jo je kdo poklical! – in nenadoma, kakor se je bila pojavila, tudi izgine. Slina lepí na šipi, zapazim nekaj večjih mehurčkov, od katerih začne eden polzeti navzdol. Počil bo, pravim. Pes pomoli gobec proti meni in zacvili. Mehurček se zares razpoči. V ponedeljek bo morala Marija zlesti na stol, mu pravim, da bo vse to pomila. Pes upogne glavo, ko zasliši njeno ime. Črv ljubosumnosti zagloda vame, vendar ničesar ne rečem. Kmalu zatem se somrak kot temna folija razpne čez nebo.

Davi Marija zamuja. Pes sedi v predsobi pri vhodnih vratih in cvili. Nič ne zaležejo vse tolažilne besede, s katerimi ga pomirjam; tako bo ostal, dokler ne bo zaslišal njenih korakov na stopnicah, zalajal, ko bo vtaknila ključ v ključavnico, se vzpel na zadnje tace in spustil šape na njene prsi, ko se bo slednjič prikazala med na stežaj odprtimi vrati. Morda se bo od sreče tudi malo polulal, ko se ji bo motal med nogami, opletajoč z repom kot z zastavo predaje. Nato se bo zaslišal Marijin srditi glas: Kaj si pa misliš, se bo usajala, da nimam pametnejšega dela, kot da brišem za tabo, o ti pokora! Pri tej priči te naženem, bo še naprej zijala, in te ne spustim več noter! Še žal ti bo, ker si to naredil! Toda pes bo, tako kot jaz, prepoznal hlimbo v njenem glasu, zvrnil se bo na hrbet, dvignil vse tace kvišku in Mariji ne bo preostalo drugega, kot da se bo sklonila nadenj in ga dolgo čohljala.

Včasih se podnevi, ko žge vročina in ni sence, nihče ne poda po ulici. Robovi stavb nasproti so takrat ostri kot izdrte sablje. Listje na mladih drevesih zdihuje za dežjem in vetrom. Svetloba se odbija od oken, izložb, parkiranih avtomobilov in ves prostor je spremenjen v gost labirint prelomljenih žarkov. Pozneje popoldne se polagoma privlečejo sence in tedaj je ulica videti kot pust kanjon.

Kadar pes zalaja pred vrati, Marija vpraša: Kdo je? Pes znova zalaja in takrat sname verigo, odklene ključavnico in odpre vrata. O, ti si, pravi presenečeno, kot da bi mogel biti kdo drug. Pes se podviza v predsobo, drobi po linoleju, zariva glavo pod njeno krilo. Marija se smeje, ga odriva vstran, potlej pa zgrabi za uhlje in ga bežno poljubi na gobec.

Pes loka vodo v kuhinji. Slišati je, kako z nosom potiska posodico za hrano. Posodica je prazna, potiska jo po spolzkem linoleju. Vsakič, ko trči v mizno nogo, posodica zažvenketa.

Kdo bi me slišal med trumami angelov, mi na uho šepeče neznani glas, a ko odprem oči, ni v sobi nikogar. Tudi pes mi ne leži pri nogah. Šepetaje ga pokličem, vendar se ne oglasi. Pokličem ga znova, to pot glasneje, prepričan, da je v kuhinji ali kopalnici, pa se nič ne zgodi. Kje neki je? Tedaj ga ugledam na ulici: hodi s spodvitim repom, spuščene glave, negotovo zastaja, se ozira. Ko bi me le pogledal, bi bilo vse laže, toda napreduje do meje mojega obzorja, kjer za hip obstane, dovolj dolgo, da mi v prsih zaigra srce, da me preplavi upanje, da se bo vrnil, a v tistem dvigne levo sprednjo taco in jo spusti tja, kjer je več ne vidim. Levi taci sledi desna, za njima obe zadnji in naposled rep. Preden izgine za robom okna, se po malem, čisto po malem zamaje, kot bi mi pomahal.

Pozno v noč, ko mesec čepi nad mestom, se pes vrne. Pride z leve strani, kot bi se tihotapil, in ko se znajde tik pred mojim oknom, sede in se z gobcem zasuka proti meni. Ne vidi me, jasno, saj nobena luč v sobi ni prižgana, vendar ve, prepričan sem, da ga opazujem. Mogoče bo, zakaj pa ne, tudi zalajal? Takrat zabrni motor in prikaže se tovornjak s cisterno za pomivanje ulic. Dvoje mož stopa za njim. V rokah držita cevi in ko zasveti rdeča lučka, ju usmerita proti delu pločnika ali ulice, ki ga je treba pomiti. Eden od njiju se obrne k psu. Ta sedi in se ne zgane. Curek, ki privre iz cevi, ga zadene v prsi, pes omahne, skuša se spraviti na noge, drsi mu, voda ga odnaša, pritisk tekočega plazu mu preprečuje, da bi gledal, da bi se orientiral, uduši sleherni poskus, da bi zalajal, dokler ga ne zrine do vhoda v eno od stavb in prikuje ob spodnjo stopnico. Pes se vzravna, otrese in zakorači na hodnik. Čistilca se znova podata za cisterno, ogledujeta se za novo tarčo, drug drugemu vzklikata. Na mokri ravnini odsevajo ulične luči, razblinjene v oblakih pršeče vode. Psa ne vidim več. Ne vem natančno, v kateri vhod se je namenil. Vrata, ki so bila maloprej odprta, so zdaj zaprta. Tovornjak s cisterno se pomakne z mojega obzorja, a še se razlegajo vzkliki in voda se steka na sredo ulice. V lužah se ogleduje mesec. Ničesar več ne slišim, ne korakov ne glasov ne zavijanja vetra ne klokotanja vode. Oblaki so se zlagoma razpredli prek neba. Tema se gosti, mokrotna ulica je skoraj počrnela. Za mano nekaj zašumota, kot miš v papirnatem gnezdu.

Pes je na ulici, Marije ni, usta imam presušena, svet se krči v točko. Tako malo zadošča, da nismo tisto, kar smo: kaplja se utrne z žleba in vse se razleti, kot da nikdar ni obstajalo. Dan je turoben, veter ziblje veje, listje poplesuje zdaj sem, zdaj tja. Moje obzorje je vzdolž robov pomotnelo, spominja na zamazano sliko. Morda pa je tako zgolj zato, ker pogledujem izza priprtih vek, skozi zastor trepalnic? Obrnem glavo, lice prislonim na blazino. Izbokline, ki jih prepozna moja koža, so v resnici vbodi vezenine. Že zdavnaj je nisem pogledal, vendar vem, kaj upodablja: jadrnico, ki se odslikava na gladini vode in pluje proti obzorju, kjer bo sonce vsak hip zašlo. Nekaj žarkov se pne v nebo. Čisto zgoraj, v desnem kotu, žari prva zvezda. Če dovolj dolgo strmiš v ta prizor, lahko dočakaš tudi noč, zaslišiš kapitanov glas, ki izreka oficirjem povelja za naslednji dan, vidiš, kako si, ko slednji odidejo, oslini palec in kazalec ter utrne stenj debele sveče, dokler se njegova kabina ne pogrezne v temo.

Pohiti, pravi glas, pohiti, toda jaz sem okoren, stvari mi bežijo iz rok, zapletam se v vezalke, se zadevam s koleni, pohaja mi sapa in kot riba na suhem odpiram usta, kamor nič ne zaide.

Ko gledam skozi okno, vidim, kako rastejo sence.

Če sem pozabil začetek, pravim, potem morda ne bom prepoznal konca. Ženska, ki stoji na pločniku čez cesto, ne odgovori. Ne more odgovoriti, saj je moj glas ne doseže. Tudi sam ga komaj slišim, ne le zato, ker je tih, marveč tudi zato, ker mi v ušesih brni. Brnenje traja vseskozi; škrtanje le kratek čas. Pes, ki se zatem približa ženski, ni moj.

Na nedeljski dopoldan se nihče ne poda po ulici. Šele popoldne, po kosilu in počitku, se začnejo prikazovati ljudje. Moški in ženske so v prazničnih oblekah; dečki, zastrašeni s prvimi kravatami, hodijo z odrevenelimi vratovi, deklice se hihitajo in primerjajo čipkaste okraske. Ko je toplo, gredo vsi na sladoled; ko je mrzlo, se dva- ali trikrat sprehodijo po ulici, postanejo pred kinom ali kakšno prodajalno, potem se vrnejo domov. V kuhinjah in obednicah se prižgejo luči, če bi bilo okno odprto, bi pridišali juha in pečenka. Komu naj to povem? Psa ni tukaj, tudi Marije ni; nemara še mene ni tam, kjer sem bil zmerom doslej? Ko bi bil pes pri mojih nogah, ko bi se mi naslanjal na stopala, bi bilo vse drugače, marsikaj bi mu lahko pravil in seveda marsikaj slišal od njega. Recimo, lahko bi mu povedal, kako sem svojčas kot otrok rad zbiral kostanj in kako sem obupaval, ko se je začel sušiti, kot bi ga kdo pomečkal. Tako zgrbančenega sem odnašal na dvorišče in pokopaval v plitvih jamicah. Včasih sem obenj položil napočeno stekleno frnikolo ali zvitek bakrene žice, reči, ki bi ga lahko obvarovale na drugem svetu. Vem, da bi pes spal, ko bi mu to pravil, ampak bolje je imeti nemega kot nikakršnega sogovornika. Človek, ki govori sam s sabo, v resnici molči.

Ne preostaja mi drugega, kot da spustim rolete, zagrnem zavese in s tem izbrišem svoje obzorje, ker tisto, česar ne vidiš, kot je nekoč nekdo rekel, tudi ne obstaja. Pes pa, če pride, lahko vedno zalaja: nekdo mu bo že odprl. Nemara celo Marija, ki nekje, dobro skrita, čaka na tako priložnost. Najprej bi mi pomahala v pozdrav, nato pobožala psa, vzela čisto posodico in mu natočila svežo vodo; ko bi si potešil žejo, bi mu pripravila kakšen poseben posladek, tako slasten, da bi se še meni v sobi, v naslanjaču, z nosom, polnim vonjav, pocedile sline.

Prevod Sonja Polanc