Iz resnice se rojeva, / pravi Victor Jara, / vsakič nova pesem. Saj drugače ni mogoče pesniti. A ne zadovoljimo se prehitro. To, kar se zdi jasno in neposredno ter zadene tarčo v srce, je tudi malce zamaknjeno, za droben člen netočno, za drobno razpoko odbito, za še eno natančnejšo razpoko potisnjeno vstran, kakor bi besede preverjale mojo pozornost, ker se tukaj odpira nov horizont, ki ga ne opazim takoj, ampak šele v naslednjih vrsticah, za nazaj, ko nenadoma izgubim nit in se moram vrniti ter zaviti drugam, stopiti v povsem drugačni ravnini. Ne gre za metafizične, abstraktne pokrajine, nasprotno, na teh mestih pesem zavije v samo realnost, fizično, zgodaj zjutraj, razpoka prelomi mrtvico, vrne v glavni tok, na začetek, ki ga tam, kjer smo začeli, ni več, nikoli več takšen, kakršen je bil. Ampak agregat se ne izključi, teče, odprt, nekje že čaka nova nepričakovana stopinja, druga, povsem druga, strategemi se ne ponavljajo, nima smisla posploševati kakšnih modrih obrazcev, fiksirati pomene ali jih slogovno opredeliti, jih usvojene pomesti pod mizo zadovoljstva, da smo odkrili in pobrali jedrni kamen modrosti. Nič ne omogoča branje zaključiti in vreči preostanek v koš, pesem še zdaleč ni pokonzumirana, ni mogoče popustiti v nepotrpežljivem branju, dvigniti roke nad tem, kar zahtevajo pesmi. To ni poezija za konzum, za dekoracijo, tu ni nič potrošnega, ko bi stari model zamenjali z novim, ali vsaj z njegovim videzom. Od bralke se zahteva previdnost in pozornost, ne samo glede pesmi, naj poudarim, da bralke ne vrže ven, ji obrne hrbta, to ni koš za nihilistične smeti, to ni zabavišče za podljudi, za ljudi na povodcih, tu se stopa v dialog z drugačno človeško populacijo, tu si naša, ali pa si obnemogla vegetirajoča bilka na geriatričnem oddelku za ljudi vseh starosti. Tu čez pa iskreč smeh, luciden, zadetki v srce, bistre glave, modeli z notranjo svobodo. Kot zapisano, nekaj poči v jeziku, udari sunek lastne svobode, naravnost, brez kupčevanja ali menjalnih mahinacij, nič zakritega, kar naj bi doletelo izbranca izza onih zastorov, ki jih neki umetnik iz vitrine kaže kot veliko skrivnost, ki se bo zdaj zdaj odstrla. Kot veliki projekt Umetnosti in Poezije. Obratno, veliki ognjeni izbruh lave, vsekakor nekaj antološkega iz antologije zelo redkih avtoric, izven na odprtem, v srcu bitk.
Sprehod po visoki travi do ribnika, ki so ga prekrile alge
Moj oče je veter:
šele ko utihnem, spregovori.
Komaj zaznavno se razmikajo listi breze,
bleščijo, kažejo pot.
Dan je končno vroča pozaba dežja.
Hodim proti ribniku v travi.
Ribnik blešči kakor mesec.
V trenutku lahko ožge moj obraz.
Moj oče ima raka,
moj oče ničesar ne vidi.
Ribnik v daljavi je eno samo mlečno srebro,
ne vem, ali srebro kar koli vidi.
Srebro je privid: ledena ploskev preko ribnika.
Srebro so noge suhe južine, ki drsajo.
Srebro so alge, ki živo vodo preraščajo.
In moja žeja ostaja: nepremična, nedotaknjena.
Moj oče je veter, moje telo Geigerjev števec.
Slišiš, ljubi: tk tk … tk tk,
komaj zaznavni premiki razžirajo liste na brezi.
Ljubi, ne ustraši se, tako se oglaša samo moje telo.
Moje telo žarči, moje telo uničuje nežne celice.
Moram mu postaviti mejo,
zaradi pajkove mreže s kapljami rose
in zaradi polžje sledi mu moram postaviti mejo.
Pravim: ššš, pomiri se, ti moje telo.
Ko se pomiri, ne žarči. Samo še boli,
ampak tega ne vidim. Moje telo ni več
moje telo; to je tišina.
Zdaj se uležem v neko srce.
Neko srce je narejeno iz vetra:
najbolj trdno se lahko naslonim
edino na to, kjer mi vsakič znova
spodrsne.
Sprehod po visoki travi do ribnika (leto pozneje)
Še enkrat: isti sprehod, ista pašta.
Veter mi očisti oči in usta, ko hodim.
Na istem presušenem grmu trni:
dolgi in zašiljeni.
Nizi kapelj, strjeni
v krvavo jagodičevje.
Na isti travi: rumeni in zeleni listi,
z enako silo spuščeni v prosti pad.
Vse ista pašta: nek obad, ki krčevito
odpira neko žilo, nek hodeči jaz in veter.
Modre modre rože sredi ribnika,
večne kakor na tapetah mojega otroštva,
kaj ste tukaj? Ne znam ločiti
privida od realnosti, vse je ista pašta.
Sredi ločja, mulja in neizprosnosti gladine
so si prostor izborili trije lotosi:
modri v svetlobi večernega dežja,
eden zate, eden zame in eden za vse nas.
Higiena srca
Vsak večer, preden se odpravim spat,
poskrbim za higieno srca. Najprej ga slečem.
Do golega. Ga namočim v vodo.
Ne pretopla ne prehladna ne sme biti.
Potem ga zdrgnem z gobico iz žice.
Porežem nohte, če so podivjali.
Izpulim dlake, kadar bodejo.
Kdo pa je še kdaj slišal za kosmato srce.
Ceferin ga je moral obriti, da je izjecljal
Lju-ub-aaa ma-a-maaa.
Biti mora mehko in nežno kot dojenčkova ritka,
a čvrsto in dobro prekrvavljeno.
Včasih ga oklofutam, kadar postane
preveč belo, premrzlo.
Naj se zbudi in se ovede.
Naj se začne krčiti in širiti. Ampak srce
prestopi meje,
kričati začne jazjaz! Jaz!
Takrat ga postavim na svoje mesto.
Razrežem ga na koščke in razporedim:
malo po kosteh in malo v krvni obtok,
malo v hrbtenico in malo v pljuča.
Množica razkoščkanih src
odpira kljune kakor vrabčji goliči.
To je ta situacija srca, ki jo je težko nahraniti.
Vsakič, ko ga ta dežela izbriše iz registra,
srce najbolj je:
bolj prostorno od vesolja
se upre
in zapoje v vseh registrih.
Spravljeno v droben rdeče-beli oreh
onkraj teme ve,
da bo brez mene
zagotovo šlo naprej.