Aleš Mustar svojo drugo pesniško zbirko odpre z verzi »Il faut cultiver notre jardin,/
bi rada rekla mati, / a se nikoli ni naučila francosko,« z verzi, ki očrtajo polje njegovega tokratnega pesniškega izrekanja.
Srednja leta so dokument napora, da bi si subjekt in liki, ki jih srečamo v pesmih, izborili pravico do mirnega kotička v svetu, intimnega prostora svobode, kar pa jim vedno znova spodleti – ali zaradi neznanja francoščine ali zaradi bolezni ali zaradi pritiska let in tradicije ali, če ne predvsem, zaradi sveta, ki postaja vse bolj »nenormalen« (Ob Ljubljanici). In vendar Mustarjeva poezija ni žalostinka za minulim svetom, čeprav se njegovih novih pesmi pogosto drži pridih nostalgije in melanholije, ki pa nikoli, in to je treba poudariti, ne ostajata nereflektirani, ampak je tako rekoč nujnost, izvirajoča iz razlike, ki se na motivni ravni lahko kaže kot razlika med bogatimi in revnimi, begunci in turisti, zdravim in bolnim telesom, spomini in sedanjostjo, na ravni ureditve pa kot razlika med Tu in Tam, kot se imenujeta prva dva razdelka v knjigi, ter med tuzemskim in Nikjer, kot je naslov zadnjemu razdelku.
Poezija, resnična poezija, je vedno protigovor in to tudi takrat, ko je na prvi pogled ali prvo branje razumljiva. Mustarjeve pesmi so razumljive – raje kot na zaumnost in eliptičnost prisegajo na neposrednost in neredko, in v tem v precejšnji meri odstopajo od večine sočasnega pesništva, na čustveno zaznamovan govor. Tu Mustar hodi po tenki meji, ki loči osebno pesem od zasebne pesmi, vedno v nevarnosti, da bi zdrsnil v razčustvovanost, toda vedno znova se temu tudi uspešno izogne. Kajti individualnost njegove pesniške govorice leži v niansah in kolikor pesnik jemlje za svoje izhodišče vsakdanjo govorico, v tolikšni meri se tudi oddaljuje od nje, bodisi s pomočjo različnih pesniških figur, bodisi z uporabo reminiscenc, še bolj pa tam in takrat, ko znane, splošne izreke parafrazira in ironizira – ja, Aleš Mustar je tudi v tej zbirki mojster ironije – pa naj gre za pregovore ali za splošnosti, povezane z zdravjem in pravilnim načinom življenja, ki nam jih dnevno servirajo mediji, medicina in različni novodobni guruji, in tudi takrat, ko se zateče v molitev in se njegova poezija odpre presežnemu.
Zapisal sem, da doživljam Mustarjeve nove pesmi kot nujnost in to se nemara najlepše vidi v pesnikovi odločitvi za družbeni angažma; odločitev za družbeni angažma ne predhodi pesmim, tu nismo priča programski poeziji, ampak izrašča iz njih in kot takšen postane njihov konstitutivni del. Hkrati pa tudi družbeni angažma, tako kot nostalgijo in melanholijo, Mustar podvrže pesniškemu premisleku, vzpostavi do njega potrebno razdaljo, neredko prav s pomočjo ironije: »Kot vsaka tekmovalka na lepotnem tekmovanju / si želim edinole, da bi zavladal mir. / Dobesedno!« (Za koga in za kaj?). Tudi zato so te pesmi večplastne in nam nudijo veliko načinov branja, interpretacij.
Srednja leta se dotaknejo mnogih tem, a vendarle so predvsem zbirka pesmi o srednjih letih, in sicer tako o avtorjevih kot tudi o srednjih letih sveta, v katerem iščemo primeren prostor za svoj vrt. Je trpka, tragična, a mestoma lepa in tragikomična »pripoved« o nekem vmesnem času, ki ga živimo, je »pripoved« o razlikah in »pripoved«, ki izvira iz razlik, tako iz tistih bolečih, ki nas obdajajo in ki smo jih deležni, kot tudi iz čisto pesniških: vir te poezije morda ne leži toliko v razliki med hotenim in udejanjenim, kot v razliki med vsakdanjo in pesnikovo govorico. Namreč kolikor te pesmi upesnjujejo svet, toliko so tudi same po sebi svet – svoj in nov.
Peter Semolič
Družinski vrt
Il faut cultiver notre jardin,
bi rada rekla mati,
a se nikoli ni naučila francosko.
Skozi rokavice iz umetnega materiala,
ki prav nič ne diši po naravi,
držalo lopate riše simetrične žulje
na nežni pesniški koži.
V deželi pod Alpami je zadnje čase
to edina oblika kultiviranja.
Ne zmenim se več za deževnike,
ki jih nonšalantno razmesari moja lopata,
čeprav še vedno ne verjamem,
da prav nič ne boli.
Ne zmenim se za bolečine v hrbtu,
zares me boli le to,
da se maloumni navijači na rokometni tekmi
med sovražnimi vzkliki
poslužujejo pokola v Srebrenici.
Res ne vedo, da so tam za pokopališče uporabili
nogometno igrišče?
Obračaj, obračaj, obračaj
to rodno zemljo …
Brez dela ni jela,
govorijo na sončni strani Alp.
Najprej krompir, potem ostale vrtnine
in na koncu radič, ki ga niti zmrzal ne pokonča.
Še posebej je treba paziti na zadnjem delu vrta,
tam bodo oktobra zacvetele krizanteme,
s katerimi se bomo jeseni lahko bahali na pokopališčih.
Lopata ostro zareže v rodno grudo,
njena konica se podaljša vse do pekla,
od koder mi pripoveduje pretresljive zgodbe.
Ljubi Dante, koliko je že bilo krogov?
In ti, France, veliki ljubitelj fig, vedi,
da danes ne velja več, kolikor jezikov znaš,
marveč kolikor žuljev imaš …
Namesto gnoja uporabim verze,
samo okolju prijazne, bioverze.
Najprej iz uvoza,
malo Whitmana pa T. S. Eliota, Ezre Pounda,
za krompir pa kot vselej uporabim samo domače:
Kosovela, Kocbeka, Menarta in Šalamuna …
In potem je krompir pokukal na plano
in bi bil debel,
če ga ne bi požrl avtohtoni koloradski hrošč.
Družinska fotografija
Ko med sprehodom po Golovcu
na veji opazim veverico,
takoj pomislim na katerega od velemestnih parkov.
Tako močno pritegne mojo pozornost,
da ne gledam pod noge,
zato se zapletem v korenino
in pristanem na tleh.
Toda niti padec me ne pripelje do tega,
da bi se zavedel svojih trhlih kmečkih korenin.
Ko se vrnem domov,
bom primoran očeta prositi,
da mi na steno pomaga pribiti družinsko fotografijo.
Kot vse življenje me bo spet strah,
da me bo nehote s kladivom udaril po prstih
in me tako kaznoval za svoj neuspel življenjski projekt.
Po drugi strani pa si želim,
da bi me enkrat za vselej kresnil,
pošteno,
da bi ga lahko udaril nazaj
in bi nama najini ženi na modrice
polagali obkladke iz govejih zrezkov,
ki jih je narezal on.
Kot otrok sem se vedno bal krav,
zato tudi goveje juhe nikoli nisem maral,
ker sem se bal, da bo iz nje
enkrat pokukala krava in zamukala.
Ja, oče, kot otrok sem se bal mukanja.
Ko sem šel mimo hleva, sem glavo obračal stran,
ker je kravje mukanje naravnost strašno,
pa tudi krave na pašniku niso nič prijaznejše,
lani so napadle prijatelja
na družinskem izletu na Veliki planini.
Oče, meni je dovolj lila krava Milka.
Nikoli ne bom kmečki sin,
od podeželja v otroštvu so mi v spominu ostali
samo vonj po pokošenem senu,
dedek
in neskončno velika skleda melanholije.
Oče, vem, da se greš jutri na sodišče borit za domačo mejo
in da me imaš za navadno rit,
ker ti nočem pomagati.
Toda jaz nisem iz gline,
da bi me lahko gnetel po svoji volji,
človeka po svoji podobi ima pravico ustvariti le Bog!
Oče, se ne spomniš,
kako slab borec sem bil za državne meje?
To je tvoj boj, ne moj,
tako ali tako so po bitki vsi generali.
Vse to bi mu rad rekel,
ko držim žeblje v rokah,
kot bi bili Kristusovi,
a vztrajno molčim.
Po pravilih feng šuija
je za družinsko srečo
iz spalnice treba odstraniti
vsa ogledala in fotografije …
Melanholija
Po dolgem času sem si spet privoščil sprehod po gozdu,
kjer sta zajamčena oba spokoja, notranji in zunanji.
Srce ni več obremenjeno le s srčnostjo,
marveč so svoje dodala tudi leta.
Dvakrat tedensko po dvajset minut rekreacije
naj bi zadostovalo za razmeroma dolgo življenje.
Paziti moram tudi na prehrano,
zato ob koncu odprave
zavijem v lokalno trgovino.
Kot vedno nakup opravim v najkrajšem možnem času.
Pri izhodu zagledam užaloščeno žensko,
žrtev neoliberalizma,
ki z otrokom v naročju sedi na robu cvetličnih korit
in prosi za hrano.
Na bližnjem griču,
nedaleč od cerkve
iz obdobja neoklasicizma,
stoji v kalup odlita
in z rožami in svečami obdana
še ena užaloščena mati.
Pogleda obeh sta enako odsotna.
Ena melanholično zre v barjanske osamelce,
druga obupano v polne vrečke mimoidočih,
ki stiskaško sklanjajo glave
in svoje darove raje nosijo k materi z griča,
kot da bi se grehe v resnici dalo odplačati.
Začnem brskati po žepih.
V levem iščem kovance,
desna roka pa začne brskati za smislom življenja.
V obeh primerih je izkupiček slab.