»Kako nevidno narediti vidno, / se upreti sistemu, ki nas potiska v temo?« se v eni od pesmi pričujoče zbirke sprašuje pesnica, in na to odgovarja – s pesmimi. Iz ženskega izročila svoje družine, iz svojega spomina, izlušči (naredi vidne) »podobe svojih prednic«, npr. babice, ženske, ki je med drugo vojno preživela taborišče. Z njeno pomočjo se zave dobrodejnosti smrti: »da položimo telo v trdnost zemlje / in razbolela čeljust dokončno obmiruje«. Ko v sanjah lovi podobe prednic, se pod njo »odprejo tla« in pade v »neprepoznaven prostor vesolja« (Koledar). To negotovost neznanega je zmožna vzdržati prav zaradi kompleksnosti svojega odnosa z njimi (njene prednice so podobne starodavnim boginjam iz del arheologinje in antropologinje Marie Gimbutas), odnosa, v katerem strah premaguje z zaupanjem do mogočnih, a življenje varujočih prednic – boginj, in s tem tudi do sebe-kot-ženske-v-procesu-življenja. Ta odnos ji daje moč, da »kot odrasla ženska / gola skoči med valove« in povzroči, da »se krogi na morski gladini / širijo v neznano« (Krogi). V pesmi Radirka se dotakne družbene vloge matere skozi svojo izkušnjo tako, da svoje mame v pesmi sploh ne imenuje (uporabi le glagolsko obliko zanjo), in nas tako napoti na spoznanje, ki ga je sicer nemogoče uloviti v nepesniški govorici, tu pa je telesno-izkušenjsko prisotno in zato tem bolj pretresljivo (npr.: »kot takrat, ko mi je z nitko / izpulila zob in je kri zalila / prazno mesto«). Vendar, ker je izraženo v jeziku in ker gre za pesem, vpliva tudi na simbolno podobo matere na način, da se upre »sistemskemu potiskanju v temo«, tukaj npr. stereotipu o dobri materi. Prav telesna metaforika teh pesmi (npr. Angelski laski, Družinska geografija, Hiša strahov, Krogi, Koledar, Tekstilna delavka) nakaže verjetno edino možno pot 'upiranja sistemu'. Izhajajoč iz čutnega, konkretnega, telesnega pojava (npr. angelskih laskov na lasišču svoje hčerke, starostnih peg in brazgotine na očetovi pleši, babičinih nezavednih samogovorov), svoje enkratne, posamezne, telesne izkušnje poveže z družbeno-simbolnim na povsem svojstven in neponovljiv način, tako da metonimijo nadgradi v metaforo oz. celo v simbol. Tu bi lahko govorili o 'pesmi hologramu', torej pesmi, v kateri poveže svoje izkušnje, spoznanja in sedanji čas s preteklimi časi, s posredovanimi izkušnjami prednic in prednikov in z različnimi spoznavnimi ravnmi tako, da vsaka taka avtonomna, enkratna izkušnja odslikava celostno izkušnjo, ki se kot taka torej zmeraj znova 'utelesi', in jo hkrati s tem odpre v neznano, v (razumu nedostopno) nespoznavno, oz. kot zapiše sama, v neprepoznavno, torej v nekaj, česar ni mogoče asimilirati, zato pa tudi ne kontrolirati, obvladati ali (kapitalistično) izkoristiti. Čeprav pesnica ve, da je »vsaka natančno odmerjena misel vbod, / vsak korak, s katerim se približam drugemu, / šiv, ki ne bo zašil ran tega sveta« (I long for one more night on Earth), te rane ozavesti, jih 'napravi vidne', in s tem dostopne 'zdravljenju'.

Barbara Korun




Prikazni, proti koncu poletja


Drug na drugega se lepimo kot muhe.

Sonce je še vedno močno in

naše glasilke so otečene,

rdeče kot prezreli paradižniki z njive.


Vse, kar si izrečemo, se zdi hermetično,

zaprto v ogrado kakor ovce.

Trenutki so težki. Po hribu navzgor porivamo

samokolnico, polno zemlje. Pasji mladiči so pripeti na seske.


Šele naslednji dan pijemo svežino.

Košare polnimo s sadjem: s figami, robidami, melonami

in breskvami. Vsega je na pretek. Tudi vetra.

Bela vrečka lebdi nad tlemi:

majhen duh, ki straši na prazni cesti.




Grlena čakra


Najprej govoriva o lepih stvareh.

O čaplji, ki je v začetku decembra letela nad mestom,

ravno takrat, ko so spodaj prvič prižgali praznične luči,

in o zlati svetlobi, ki se med meditacijo pretaka skozi odprte čakre.

Potem o tesnobi, ko si moški in ženska, ki ju poznava,

v bolniški sobi izmenjujeta poslednje besede.

Aparature, na katere je priklopljeno njegovo telo, klokotajo,

zdi se jima, da sta globoko pod vodo –

občutek lebdenja ju spravlja ob pamet, ko se poskušata oprijeti

roba postelje.


Nato prenehava poslušati drug drugega,

kot da bi žarnica pozornosti iznenada pregorela in

se je nikomur ne bi dalo zamenjati.

In nadaljujeva s sprehodom v tišini.




September


Na nikogar in na nič se ne moreš jeziti.

Še posebej pa ne nase. Mraz je prišel malo prehitro.

Tolažijo te grozdi, težki kot vimena,

ter vonj po jabolkah in figah. Čutiš, kako sadeži silijo k tlom.

V vsem tem je nek smisel, neka skrita zapoved,

ki se ji zlahka prepustiš.


Spreminjaš se, a tega še ne veš, ko obiraš paradižnike.

Veliko jih je že nagnitih, nekateri pa

imajo odebeljeno kožo,

tudi oni čutijo mraz.


Šele kasneje, ko jih opereš in zabeliš

in postaviš krožnike na mizo tako, da ujameš vanje

še nekaj pojemajočih poletnih žarkov,

zaznaš, da se misli dvigujejo iz tvojega lasišča kakor ptice.

Da prosto letajo in se ne dajo motiti.

Svobodne so, ker ne stražijo več tvojega telesa,

ker pripravljajo prostor za neko drugo telo.




Valentinovo


Moj trebuh raste tako hitro kot se menjajo

izložbe v trgovinah,

pogovor z drugo nosečnico je podoben hoji

po neonskih predorih supermarketov:

zrak ostaja na površju, ne moreš ga zajeti vase,

noge so težke, pekoča bolečina drsi po

stegnih navzdol, izhod pa je vedno bolj oddaljen,

izgubljen med napisi, nametanimi črkami

in ljudmi, ki kot zadrogirani tavajo naokoli.

Raje bi na drugem koncu mesta jedla tortilje

in razmišljala o erotičnih sanjah.

Presedam se, čutim težo trebuha,

same skrbi so na njenem obrazu,

sivina se useda na ramena hiš.

In potem njeno histerično vpitje:

»Res hočem biti dobra mama!«

Vlaga se širi po ulici, kaplje kot šivanke

uhajajo med prsti.




This sex which is not one1


Zadnjič je mojo pozornost pritegnila

privlačna ženska, oblečena v kratko laneno obleko

se je spuščala po stopnicah.

Hodila sem za njo in kot moški fantazirala,

kakšna je zjutraj, ko se zbudi, ali je njen pogled medeno zaspan,

njene kretnje lenobne, ali pa se v trenutku predrami,

s prsti razčeše lase svojega ljubimca

in skoči nanj kot mačka, divja, razigrana.


Okoli nje je žarela gosta svetloba,

razpoloženje, ki je bilo tako svojstveno,

da sem mu sledila do vogala hiše, do kolesa,

in še potem, ko se je odpeljala, sem stala tam

ter prisluškovala napevu, ki ga je mrmrala,

melodiji, ki se je spontano zlila z brnenjem ulice.


Na poti domov sem se spomnila,

kako sem v otroštvu na skrivaj občudovala deklico,

s katero sem se igrala na dvorišču,

kako me je zabolelo, ko je nekega dne proti meni

vrgla žogo in me nepripravljeno zadela v prsi,

da je koža pod majico postala rdeča,

kot da bi jo opeklo sonce.


1 »Ta spol, ki ni eno«





Kavarna


Starec dvigne žličko

in jo potopi pod gladino kave kakor veslo,

poslovnež za sosednjo mizo se spogleduje z mladim dekletom,

ljudje prihajajo in odhajajo, šumijo s svojimi plašči, dežniki,

skritimi željami, dvigujejo kozarce, usipajo kristale sladkorja v čaj

ter svoje misli v naročja sogovornikov,

ker morajo biti slišani, da jih ne bi pogoltnil mestni vrvež tam zunaj

in leta, ki se nabirajo v gubah na obrazih.

Tudi kasneje, v sanjah, krilijo z rokami, da bi ulovili besede,

ki jih veter kot gumijaste čolne odnaša na odprto morje.

Medtem v kavarni žličke mirujejo

v pomivalnem koritu, z robov skodelic počasi drsijo kaplje,

in bele serviete hrepenijo po dotiku ustnic.