Prikazni, proti koncu poletja

Drug na drugega se lepimo kot muhe.

Sonce je še vedno močno in

naše glasilke so otečene,

rdeče kot prezreli paradižniki z njive.

Vse, kar si izrečemo, se zdi hermetično,

zaprto v ogrado kakor ovce.

Trenutki so težki. Po hribu navzgor porivamo

samokolnico, polno zemlje. Pasji mladiči so pripeti na seske.

Šele naslednji dan pijemo svežino.

Košare polnimo s sadjem: s figami, robidami, melonami

in breskvami. Vsega je na pretek. Tudi vetra.

Bela vrečka lebdi nad tlemi:

majhen duh, ki straši na prazni cesti.

Grlena čakra

Najprej govoriva o lepih stvareh.

O čaplji, ki je v začetku decembra letela nad mestom,

ravno takrat, ko so spodaj prvič prižgali praznične luči,

in o zlati svetlobi, ki se med meditacijo pretaka skozi odprte čakre.

Potem o tesnobi, ko si moški in ženska, ki ju poznava,

v bolniški sobi izmenjujeta poslednje besede.

Aparature, na katere je priklopljeno njegovo telo, klokotajo,

zdi se jima, da sta globoko pod vodo –

občutek lebdenja ju spravlja ob pamet, ko se poskušata oprijeti

roba postelje.

Nato prenehava poslušati drug drugega,

kot da bi žarnica pozornosti iznenada pregorela in

se je nikomur ne bi dalo zamenjati.

In nadaljujeva s sprehodom v tišini.

September

Na nikogar in na nič se ne moreš jeziti.

Še posebej pa ne nase. Mraz je prišel malo prehitro.

Tolažijo te grozdi, težki kot vimena,

ter vonj po jabolkah in figah. Čutiš, kako sadeži silijo k tlom.

V vsem tem je nek smisel, neka skrita zapoved,

ki se ji zlahka prepustiš.

Spreminjaš se, a tega še ne veš, ko obiraš paradižnike.

Veliko jih je že nagnitih, nekateri pa

imajo odebeljeno kožo,

tudi oni čutijo mraz.

Šele kasneje, ko jih opereš in zabeliš

in postaviš krožnike na mizo tako, da ujameš vanje

še nekaj pojemajočih poletnih žarkov,

zaznaš, da se misli dvigujejo iz tvojega lasišča kakor ptice.

Da prosto letajo in se ne dajo motiti.

Svobodne so, ker ne stražijo več tvojega telesa,

ker pripravljajo prostor za neko drugo telo.

Valentinovo

Moj trebuh raste tako hitro kot se menjajo

izložbe v trgovinah,

pogovor z drugo nosečnico je podoben hoji

po neonskih predorih supermarketov:

zrak ostaja na površju, ne moreš ga zajeti vase,

noge so težke, pekoča bolečina drsi po

stegnih navzdol, izhod pa je vedno bolj oddaljen,

izgubljen med napisi, nametanimi črkami

in ljudmi, ki kot zadrogirani tavajo naokoli.

Raje bi na drugem koncu mesta jedla tortilje

in razmišljala o erotičnih sanjah.

Presedam se, čutim težo trebuha,

same skrbi so na njenem obrazu,

sivina se useda na ramena hiš.

In potem njeno histerično vpitje:

»Res hočem biti dobra mama!«

Vlaga se širi po ulici, kaplje kot šivanke

uhajajo med prsti.

This sex which is not one¹

Zadnjič je mojo pozornost pritegnila

privlačna ženska, oblečena v kratko laneno obleko

se je spuščala po stopnicah.

Hodila sem za njo in kot moški fantazirala,

kakšna je zjutraj, ko se zbudi, ali je njen pogled medeno zaspan,

njene kretnje lenobne, ali pa se v trenutku predrami,

s prsti razčeše lase svojega ljubimca

in skoči nanj kot mačka, divja, razigrana.

Okoli nje je žarela gosta svetloba,

razpoloženje, ki je bilo tako svojstveno,

da sem mu sledila do vogala hiše, do kolesa,

in še potem, ko se je odpeljala, sem stala tam

ter prisluškovala napevu, ki ga je mrmrala,

melodiji, ki se je spontano zlila z brnenjem ulice.

Na poti domov sem se spomnila,

kako sem v otroštvu na skrivaj občudovala deklico,

s katero sem se igrala na dvorišču,

kako me je zabolelo, ko je nekega dne proti meni

vrgla žogo in me nepripravljeno zadela v prsi,

da je koža pod majico postala rdeča,

kot da bi jo opeklo sonce.

Kavarna

Starec dvigne žličko

in jo potopi pod gladino kave kakor veslo,

poslovnež za sosednjo mizo se spogleduje z mladim dekletom,

ljudje prihajajo in odhajajo, šumijo s svojimi plašči, dežniki,

skritimi željami, dvigujejo kozarce, usipajo kristale sladkorja v čaj

ter svoje misli v naročja sogovornikov,

ker morajo biti slišani, da jih ne bi pogoltnil mestni vrvež tam zunaj

in leta, ki se nabirajo v gubah na obrazih.

Tudi kasneje, v sanjah, krilijo z rokami, da bi ulovili besede,

ki jih veter kot gumijaste čolne odnaša na odprto morje.

Medtem v kavarni žličke mirujejo

v pomivalnem koritu, z robov skodelic počasi drsijo kaplje,

in bele serviete hrepenijo po dotiku ustnic.