Po Zaobljenosti (2003), Zakaj bi omenjala Ahila (2008) in Dolgo smo čakali na dež (2015) so Privlačnosti četrta pesniška zbirka pesnice Alje Adam, ki je na Filozofski fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Je predavateljica in specializantka geštalt psihoterapije, ljubezen do geštalta je podobna ljubezni do poezije, pravi.

Privlačnosti Alje Adam popisujejo intimna izkustva, za katere ne vemo, ali niso morda celo sanje. Ko se s prvimi verzi spustimo v prostor ljubezenske zgodbe, kjer avtorica opisuje odnos med žensko in moškim, čutimo odločenost: »Bila sem tukaj«. Ladja je že pripravljena na odhod, zaenkrat je tu le njen odsev, pa vendar. Pesnica mora v stvari odtisniti delček sebe, pustiti mora odtise, četudi se ena zgodba končuje in začenja druga. Pesnica se zaveda, da odtisi niso vedno vidni že na prvi pogled, lahko so bolečina, nemoč, ponovno odprta že zaceljena rana: v naključnem pogledu, v pozibavanju sosede, ki kasneje odzvanja kot lastno prikimavanje, v iz spomina priklicanem spominu na čivke ptičev, ki so padli v dimnik, in ki sta jih ljubimki, začarani druga z drugo, preslišali. Tu smo že v prostoru druge ljubezenske zgodbe. »Nihče me ni naučil napisati lezbične pesmi,« kot tudi ne, kako biti ljubimka, mama, sestra, vnukinja, hčerka, vse to, kar je v fokusu avtoričine pisave. Adrienne Rich pravi, da »ima poezija sposobnost, da nas na svoj način in s svojimi sredstvi spominja na nekaj, kar nam je prepovedano videti.« Pesmi Alje Adam na prepovedano ne le spominjajo, odkrivajo tudi strah, strah do »svetlobe, / … / ker dela vidno, kar si želim, / da ostane skrito«.

Obale, ki jih v pesmih srečujemo in na katere skozi branja vstopamo, niso prijazne, četudi nas pripovedni ton pesmi lahko zavede v nasprotno. Največkrat dišijo po Mediteranu in po oddaljenih severnih vodah, in so kdaj kot pest njokov, tople in mehke, nekakšen vonj otroštva, a pred nami dvigujejo pokrajino, ki »izostri robove«. Do pečin vodijo le steze; in spodaj je prepad. Spodaj so potopimo v valove, kajti »morje vse zaceli«. Zgoraj se odpirajo razgledi, ki nas popeljejo do otokov, galebjega mladiča, jadrnic. In pečina lahko naenkrat postane okenska polica, kamor so starejše deklice posadile mlajšo, da je strmela dol, v morda svoje prvo brezno (Rob).

Na prehodu med dvema ljubeznima, ujete med dve resničnosti, Privlačnosti tkejo svoje mreže in jih mečejo v še neznane prostore. Morda se v njih ujamejo ribe z belimi pajčolani, morda izgubljene neveste, morda male smrti, morda samote. Vsekakor pa ti še nepoznani, a morda že sluteni prostori naplavljajo spoznanje, da je svet že zagnal kolesje sprememb, če se ni že spremenil.

Ko sem brala pesmi Alje Adam, sem v sanjah videla žensko, opremljeno s plastičnim koritom na hrbtu in s svedrom za led, pripomočkom, s katerim je pravkar izrezala luknje za lovljenje rib na zaledenelem finskem jezeru. S počasnimi koraki se je vračala z ulovom. Morda je ulovila ljubezen, luknja v led pa je bila luknja v telo, takšna, ki se je dotaknila. »Ljudje, ob katerih sem odraščala, / so izvrtali luknje v moje telo, / na mestih, kjer se me niso dotaknili« (Popravilo II).

»Ni nobene 'prave resnice', 'določene resnice' – resnica ni ena sama, še manj sistem, ampak je naraščajoča zapletenost. Vzorec preproge je površina« (A. Rich). In pod vzorcem te preproge je popis zgodb o parih, ljubimkah, prednikih, prijateljstvih, so pesmi o spominu, prostorih, kjer vrata odpiramo s previdnim potiskom kljuke navzdol in morda zaslišimo ljubimkin smeh, vidimo pročelja obmorskih hiš, hčer, ki se zapodi na dvorišče ... Podrobnejše branje odkriva bilke, ki so se ob ležanju v travi zapletle v pesničine lase in jih nikakor ne smemo spregledati.

Lucija Stupica