Pesniška knjiga Zaobljenost govori o moči, sili življenja, o učlovečenju in o identifikaciji. Zakaj avtorica Alja Adam to vsebino izraža skozi témo erotike in s tem tvega oznako erotična pesnica: iz nuje, namerno in predvsem zato, ker je ta téma v najtesnejšem, tako rekoč telesnem stiku s silo življenja.
Življenje je smiselno, če je živo, in če je živo, je nevarno. Pesničino razkrivanje ne poteka kot odprava s ciljem in z mislijo na vrnitev. To je potovanje na vse ali nič, odkrivanje sebe in sveta na način, ki jo vzpostavlja kot človeka in v konkretnem primeru kot žensko. Izkustveno (ne literarno) se zmore postaviti na točko nič, ima pogum zavreči ves zgodovinski balast, ki ni njen, in preveriti svoje učlovečenje tu in zdaj. Posledica tega je, da njen jezik ni vedno všečen »zgodovini« privajenim ušesom.
Prva pesem v knjigi Ples mandljevca je programska: /iščeš žensko, vsa si v iskanju/. Iskanje pa ni prisotno samo v erotičnih pesmih, temveč tudi v drugih, predvsem v tistih, ki govorijo o pesniškem ustvarjanju (Ritmi daljave, Pismo…). Poezija je pesničina eksistenca, vzvod njene identifikacije, zato včasih ni meje med poetološko in ljubezensko pesmijo – oboje je njeno obstajanje. Tako preverja, kaj je zunaj in kaj je znotraj, kaj je nujno in kaj ne: /tako sem skočila ven in ostala zunaj, /zunaj dneva in zunaj verzov/. Njeno pisanje je smrtno resno, toda ker ve, kako živa je, se lahko postavi celo nasproti smrti (jo izziva). Ve, da je elementarnost neprizanesljiva, tveganje z njo največje in imperativ sodelovanja z moškim najmočnejši. Zdi se, da ni izbire, torej je ni. In ker hoče vedno znova doseči vse (popolno spoznanje) – jo fascinira použivanje – popolno predajanje oziroma sprejemanje drugega in sebe: /Želim si, da si me poželiš med kosilom/, /njegovo meso se mi raztaplja v ustih/, /pretvarjam se, da sem hrana/…
Naslov Zaobljenost prvi hip spogledljivo obljublja nekaj žensko polnega in »neproblematičnega«, v resnici pa označuje le žensko polnost in nikakor ni brez ostrin. Že v naslovu se torej skriva ironija, ki je prisotna povsod v knjigi kot korekcija vsega, kar grozi, da se bo prelilo iz struge.
Maja Vidmar

Alja Adam, rojena 1976 v Ljubljani, je na Filozofski fakulteti diplomirala iz smeri primerjalna književnost in literarna teorija ter sociologija kulture. Sedaj je na isti fakulteti vpisana kot podiplomska študentka ženskih študij in feministične teorije, kjer se ukvarja z analizo ženskih likov v grški mitologiji. Zaobljenost je njena prva pesniška knjiga.


Gola v sedlu njegove moškosti

jaz slečem

najprej njega
in potem še sebe

v polteni tišini mraka

usločim hrbet,
drsim po njem, krožim, poplesavam

ponujam mu svoji okrogli ritnici,
žgečkljivo, nagajivo,
grobo, surovo,
ne odlepi se več,
moj je,
last mojih ritnic

njegovo meso se mi raztaplja v ustih,
drobi v dlaneh,
jaham ga,
v čvrstem prijemu postelje,
v čvrstem prijemu stegen

ne mirujem,
dokler ne skoči vame,
besen, nasilen, razdražen,
vzburjen v jedru,
jaz, lačna v mednožju,
prislonjena ob mizo

kričim.

Pripovedka o bledi deklici

pihnem v obraz zelenega listja,
v izsušenih ustih
se mi oblikuje mehka beseda,
zamižim v upanju,
da bom začutila poljub vetra na vekah,
beseda sladkega okusa mi
počiva na ustnicah,
prsti se počasi zapletajo med sramne dlake,
slači se pajčevina med prepadom
čistega smeha,
v globini grla neudomačene drobtine
skrivnosti,
v razponu svežega dneva se
dvigujem naga,
s cvetočimi lokvanji na ramenih,
iz bolečih ran v ustih izplava dolga
beseda, prepojena s sokovi nevihte,
pihnem v obraz zelenega listja,
rodijo se objeti stavki,
ki pobožajo bledo kožo.