»Na začetku drevo delfin na koncu. / Moj svet je vmes preveč sveta.«

S tema dvema verzoma se začne pesniška knjiga Drevo delfin, pesniški prvenec Alojzije Zupan Sosič, vsebinsko in slogovno izjemno bogata in kompleksna knjiga, ki je v sebi zaokrožena, ni pa sklenjena, neprodušno zaprta vase. Njena govorica je, nasprotno, zračna (»V njej drstijo ribe sol zračijo drevesa.«), zmožna pripovedovati v več smereh hkrati, vendar ne linearno, temveč krožno, mrežno, zmožna je vzbujati večplastne asociacije (več prebranega in doživetega, bogatejše so), je v konstantnem polemičnem dialogu tako s slovensko poezijo (Jenko, Kosovel, Strniša, Zajc itd.) kot z drugimi slovenskimi in svetovnimi umetninami (npr. glasbo, filmi, slikami, literaturo), pa tudi z družbenimi dogajanji (npr. vojna v Ukrajini) in stanji duha (npr. subjektova večspolna identiteta: »Včasih sem ženska včasih moški mangrova vrba kruhovec.«). Njena etična gesta je pogumna in jasna: »Pesem je prisluškovalka.«, »Pesem je prevajalka.«, »Pesem ni lažnivka.«, »Moje besede so si otresle mokra ušesa«, »Ostal je štor na njem poslušam.« Temelj ustvarjanja je torej poslušanje – sočutno poslušanje, s srcem (»Leva desna hemisfera se združita v oba prekata levega srca. / Hrastnik utripa Prapretno žari.«). Prisluškuje vsemu, drevesom, živalim, rekam, morju, knjigam, umetnosti ... in pesni iz neznane, morda nemogoče in nedosegljive celote sveta – sublimne celote, ki govori (molči?) z nešteto jeziki hkrati: »Bila je zgodba ki je več ne najdem /.../ me je uročila da iščem od takrat njen skriti vzgib.« S hote kršenimi slovničnimi in pravopisnimi pravili (najbolj očitna, in zelo učinkovita(!), je izpuščanje vejic) napravi »luknje« v običajen, avtomatičen način upomenjanja: vsaka bralka (bralec) se mora potruditi, da najde (s)misel. Vendar je (ga) pesem ne zapusti – daje ji (mu) ravno prav opore, pa ničesar preveč: »zgodba je lahko nejasna vsi pomeni prepleteni / oreh struna petje oreh.« Prav to pa je ena izmed definicij dobre poezije. Ni pa edina, zame je na prvem mestu etična: lirski subjekt teh pesmi se zaveda, da »najlaže je posesati prah z besed in jih postaviti v vrsto / loščiti do bleščanja segrevati do uspavanja.« Bori se zoper tako estetsko anestezijo, ve, da je lahko »Soba poezije je krvava«, da »voda / teče okrog ne naravnost«, da »Tvoj glas gori in se ugaša v tišini / ne sliši se če ga tiščiš v pepelu.« Izraža jasno antipatriarhalno stališče v več pesmih (npr. Masculinum), ugotavlja: »Sklonjen nad vodo občuduješ sebe / ne vidiš nič /.../ Če ni več nič da bi lovil si sploh še lovec?«, »žalost /.../ da roka prej zamahne kot lebdi«; razbija patriarhalni mit materinstva (npr. pesmi Toliko žensk, Družinska fotografija, Mamit idr.) in postavlja čuteče telo za temelj sočutnega sodelovanja: »Kjerkoli se telesa rek prepletejo / ni treba poznati slovarja / šumetžuboretšelestet.«, čeprav se zaveda: »Tudi ko govorim svoj jezik o telesu ne znam govoriti.« Ne, o telesu ni moč govoriti, je pa mogoče biti pojoče telo: »Telo zapoje / prepeva glasno poje še in še.« To telo poje osupljivo, skrivnostno, presežno. Samo prisluhniti je treba.

Barbara Korun

Prapretno Hrastnik

Najprej je hrast ko se rodiš.

Ogromen temen kralj na hribu.

Pod njim so kapice te vržeš stran odneseš le fantičke.

Ko si otrok bi vse drugače.

Lase zravnal starše poslal kam daleč stran

z balkona gledal bloke ne pa vas.

Vse te tesni. So isti hribi in ljudje in vedno isti puli.

Potem odkriješ knjigo padeš v čas.

Ne ješ ne piješ in ne spiš. Ti bereš!

Umeščaš se v posesti same sebe.

Od daleč opazuješ svet in dihaš z njim. Si tam si tu.

Ko te odpelje vlak čez tri predore

pogrešaš vrt balkon in iste stavke.

Zgodi se v Beogradu. Gledaš cesto

a kot da si drugje kjer ni zarez med zdaj in prej.

In spet začutiš praproti velike roke

objemaš jih z njimi zaspiš.

Bergson je čisto trajanje svoboda?

Prekine me signal. Sirena. Devet rudarjev. Jama Ojstro.

V najgloblji jaz je nekaj padlo je treščilo in se zlomilo.

Spet sem doma. Takoj zagledam hrib. Tam hrasta ni.

In ker je bil v skorji krog mi povedo je trajalo tri dni da so ga pokončali.

Je treskalo in je grmelo sekira voda blato grom.

Takrat se skrijem v praprot onemim.

Za mano se oči bleščijo v kresu in ta toplina

ko se stisneš k meni oviješ rep poslušaš predeš.

V noči slišim bukev govoriti

naj vzamem tri želode za spomin.

Tretjega spravim v še svežo rano drugi je z mano ta je amulet.

Prvega perem perem s toplo vodo nato ga sonce posuši.

Zagrizem v grenkobo ploda

začutim v sebi rasti klična lista.

Leva desna hemisfera se združita v oba prekata levega srca.

Hrastnik utripa Prapretno žari.

Drevo knjiga

Najprej je bilo drevo.

Ogromen temen hrast na hribu.

Pod njim je knjiga kjer se vse zgodi.

Bila je zgodba ki je več ne najdem.

Še bolj me je prevzela kot ostale

in vem da me je uročila da iščem od takrat njen skriti vzgib.

Bila je zgodba o želodu.

Zemlja je pusta suha brez dreves.

Premišljeno obišče ženska vse vaščane.

Večina nejeverno vzame želod

le nekaj vneto jih sadi okrog.

Ko vstopam v knjižnice iščem knjigarne

predstavljam si ovoj barvo platnice.

Kako bom enkrat zadrhtela

odprla pravo knjigo in prebrala

kaj se je v tisti vasi spremenilo.

Vmes berem knjige slutim želod se razrašča.

Previdno hodim kot po prstih

kot sem takrat vznemirjeno čakala.

So rekli bosa saj boš začutila

drobni tresljaj v mivki ti kar čakaj.

Le rahlo se belina jajca je razprla.

Ne hiti več ti gledaš čudež

želva se je ravnokar rodila.

Če hočeš spremljaj jo počasi

do morja je ne moreš ti odnesti

mora sama a vmes so ptiči veter

in ko zaplava še tam jo čakajo ujede.

Zdaj ji pomahaj zdaj se je rešila.

Sledi suspenz. Šele čez leta

tako kot ženska v zgodbi

sem se v svojo vas vrnila.

Je to še ista vas saj ni sivine

ni puste zemlje so samo še hrasti?

Zdaj vem da zgodba je bila vodnica

ogromna krošnja vidna iz daljave.

Ni krošnja to kar v knjigah sem iskala

je nekaj kar jo je gradilo.

Sploh ni suspenza in ne konca pesmi

je spet začetek in že spet drevo.

Najprej je bilo drevo.

Zlatar in pojoči oreh

Pred nastopom v neki vasi

ne moreš početi drugega

kot trikrat prehoditi glavno ulico

med hiše se ne hodi

vse je ograjeno

zapomniš si zlatarja.

Slaščičarka ima pego

trije moški pred bifejem.

Potem nastopam

in v prvi vrsti sedi zlatar

tudi trije moški

ki so si me prej ogledovali.

Vsi predavatelji berejo.

Tega ne moreš več poslušat

kaj bi rekla pisateljica

že tako je niso priznavali

zdaj pa nihče ne zna povedat

par besed brez listov.

Od tesnobe zgrabi krč

vstaneš zapustiš dvorano

zunaj poje kos v orehu.

Že nazaj. Nikogar ne zanima

kako je pisala Pojoči oreh.

Hočeš ven na zrak

a te ogovori zlatar.

Kako ga je pretresla zgodba

empatija kako je znala

vzdušje in simbole

kaj pa fantastika ja ta še bolj.

Nisem vsega razumel a sem začutil

da je oreh struna

zlata in svetleča.

Trije moški se smejijo. Kakšna struna

kje je logika še na koncu ni nič jasno.

Slaščičarka s pego. Zakaj jasno

zgodba je lahko nejasna vsi pomeni prepleteni

oreh struna petje oreh.