Čakalnica na letališču v Beogradu

Na letališču v Beogradu v nekem redkem trenutku, ko lahko

premagam otrplo sovražnost do same sebe in s tem do sveta

in začnem govoriti o svojem belem mehkem trebuhu kot o nekakšni

čudni zmečkani gobi z luknjo v sredini, kot o mlahavem testu,

za katerim lahko samo slutim vretje zastrupljenih sokov,

kar sem uzrla v ogledalu s priprtimi očmi in z neznanskim odporom.

Potem je tu neznosno skeleča srbeča koža, suha, da padajo od rok

in nog dolge krpice, in boleča na dotik, pod njo pa drobne žilice

temno rdeče in vijolične barve, razpokanine tudi od znotraj.

Čudno ljubeče gnusen je ta odnos, in vendar me pogled na hrbtno

stran mojih rok, iz katerih izstopajo plave žile, skoraj spravi v ekstazo.

Kot bi nemirno preverjala, ali grem po pravi poti, in se hotela prepričati,

ali bo moja koža kmalu tako pergamentna kot prej babičina in zdaj očetova.

Prihod v Ratkovce

Med šestimi smrekami, ki rastejo okrog podzemnega rezervoarja z vodo,

piha veter in raznaša muhe kot aeroplane v mavričnih oklepih,

tudi jaz poganjam korenine globoko v zemljo in srkam vodo iz zajema,

ki je, upam, tako globok, da se bomo odžejali vsi.

Zrak je topel in sedim za hrbtom človeka, čigar noge so kot mesečeve

pokrajine, razbrazdane od skrotovičenih krčnih žil, zaznamovane

z neznano indijsko boleznijo, ki je za seboj pustila na pol pojedena

meča in temno barvo kože. Oči ima skoraj zaprte in posluša glasbo,

ki prihaja iz srebrnega appla, položenega na z mahom obraslo paleto.

Čakalnica v zdravstvenem domu

Ni se še zdanilo, a prostor, osvetljen z umetno lučjo, je poln starih,

uvelih ljudi. Kar je grozljivo, niso njihova zanemarjena telesa brez

zavedanja, ampak duša – prazen, otopel pogled, zapičen v neko

točko na tleh ali v brezplačen katalog cenene trgovinske verige.

Spomnim se na prizor v kletki z gorilami v wuppertalskem

živalskem vrtu – koliko bolj žive, čeprav bolj obupane, poblaznele

od zločina, ki se jim godi, zaprtim v majhen prazen prostor

brez sončne svetlobe. Globina njihovih oči. Popolna prisotnost,

čeprav v krutem. Tu pa razpadajoča snov brez duha,

telesno udobje brez drobca resnice.

Potem skoz prostor zavaluje hoja na visokih petah:

prišla je zdravnica, mlada in lepa kot boginja –

pogledi so polni vere v odrešitev.

Odhod iz Ratkovcev

Sicer se ne vidi, je kot zrak: brez barve, vonja in otipa,

pa vendar ključna. Ko me objameš, rahlo zaukrivi prostor

in grozdi oddaljenih galaksij in iglice smrek nad nama se približajo.

Neskončno in tukajšnje, povečana gravitacija. Zdaj se prikaže:

za vsem, kar je, je, izvor in pogon, kot zrak, ki napaja vsako poro

telesa in duše, dotik, milina, ki vstaja iz vonja po zemlji in mahu.

Rastje iz razpada. (Mrtvo postane hrana.)

Zasvetijo se koruzna stebla in trta me poboža z viticami skozi zrak.

Nisem več le eno telo, vse sem, ves nemirni mrčes, ptice, žužki

in hroščki, gobice in glivice, smreke, voda, sončna svetloba, kamenje,

vse se tre drugo ob drugo in to trenje s svojim brezglasnim škripanjem

povečuje radost srečanja.

Prihod na letališče v Miamiju

Vse je v številkah in znakih. Napnem svojo znakovno

polovico možganov, dušo nosim zloženo čez roko kot plašč.

Neskončne množice ljudi urejene v dolge vrste pred

številkami. Obrazci, formularji, razpredelnice. Osebni

dokumenti. Še več številk, še več črk. Na velikih zaslonih

nad vrstami ljudi pet belih debelih uniformiranih mož

s pendreki podre na tla enega črnega moža in se mu usede

na roke, noge in trup. Potem ga uklenjenega odpeljejo z zaslona.

Hip za tem se naslikan možiček slači, odpenja uro

in pas, odlaga računalnik v zaboj, potem se prikažejo

prečrtane posodice s tekočinami, prečrtane pincete in

škarjice za nohte, prečrtan revolver, prečrtano meso,

prečrtan sir. Ponovno dolge vrstice črk in številk.

Ponovno prizor s črncem – ne vidimo mu obraza.

Beli obrazi uniformirancev so potni. Nihče nikogar

ne gleda v oči.

S trebuhom za kruhom, štamprle, eht

Gospod Hasidalibegović reče:

„Kdor je mlajši od petdeset let,

je nor, če ne gre od tuki.“

Oblizne si ustnice in pokaže zobe,

potemnjene od cigaretnega dima.

„Jest grem u Grac. Prjatelca ma tam

pol hiše, drug prjatu mi rihta poso,

tuki je čista žalost.“

Njegovo stanovanjce je tako negovano

kot biser v školjki bisernici.

Kot pri ljudeh, ki so prišli

s trebuhom za kruhom

na tuje in so si en kos

te tujine posvojili tako,

da se blešči od skrbnosti.

Na Hradeckega 32 je pet

ali šest stanovanj. Vhodi so vsepovsod,

v kleti, na nadvozu, levo in desno in

pravokotno navzgor in navzdol,

adaptirano, privzdignjeno, prizidano,

podkleteno, drvarnica je sobica,

neverjetno lepa,

popolnoma nesimetrična človeška

bivališča.

Povsod dobiš kavo

in kozarček 'ta prave,

domaće'.

(En štamprle, bi rekel

moj dedek.)

Večina eht Slovencev gre

zelo hitro od tu.

Midva pa se še kar grejeva

ob vonju kave

z juga.

Tourneij 1 wierszu, Warszawa

Turneja enega verza

in tema, ki se je vse otepamo:

ali ne bi mogle samo pisati,

naj se nekdo drug ukvarja

z žensko pisavo in antologijami

in naj se že končno na teh večerih

pogovarjamo o poeziji in ne

samo o družbeni patologiji.

A brez ene ni druge,

poezija ne obstaja kar tako,

v zraku.

Ponoči sanjam o festivalu žensk,

festivalu z mogočno bizonko v središču,

s čudovito gosto in bleščečo dlako,

sijočimi rogovi in pametnimi očmi,

vse ženske smo prevzete od nje.

Odre jo nemarni debeluhar,

šef.