Baskovska poezija je bila do nedavna malo znana celo na Iberskem polotoku. Zato je zanimanje zanjo, številni prevodi in antologije v tujih jezikih, razveseljivo in spodbudno za tako majhen narod, ki mu je uspelo skoraj čudežno preživeti. Baski danes živijo v treh francoskih pokrajinah ter v štirih španskih, od katerih tri sestavljajo Avtonomno baskovsko skupnost z visoko stopnjo avtonomije. Jezik Baskov, euskera, je avtohtoni jezik. Gre za predromanski ali celo za predindoevropski jezik, preseneča pa njegova trdoživost, saj se je ohranil skozi stoletja. Prve knjige je Baskom prinesla reformacija (leta 1545 prva knjiga, zbirka verskih in ljubezenskih pesmi avtorja Etxepareja; Novo zavezo je leta 1571 prevedel Leizaraga). Kljub temu pa ni prišlo do prave, strnjene pisne tradicije; književna žarišča so se selila in zavest o potrebi po enotnem pisnem jeziku je postala splošna šele v dvajsetem stoletju, ko pride do preporoda baskovske kulture. Leta 1927 so v pokrajini Gipuzkoa ustanovili društvo Euskaltaleak (Prijatelji euskere), ki naj bi skrbelo za razvoj in širjenje baskovskega jezika. Član tega društva je bil tudi Xavier Lizardi, kultni pesnik sodobne baskovske poezije.

Po končani državljanski vojni, ko se je Španija potopila v temo diktature, so se baskovska politična in kulturna prizadevanja pretežno preselila v izgnanstvo, a doma niso povsem zamrla. V Aránzazuju, romarskem kraju v provinci Gipuzkoa, so fračiškani razvili živahno kulturno dejavnost. Tu sta ustvarjala pesnik Gabriel Aresti in kipar ter pesnik Jorge Oteiza. Po koncu diktature se je hkrati s političnimi spremembami začela prenova baskovskega kulturnega življenja, čeprav je politično življenje ostalo zapleteno in napeto, predvsem zaradi teroristične dejavnosti skupine ETA.

Po mnenju številnih kritikov je leto 1976 simbolno leto mlade baskovske poezije. Tega leta je Bernardo Atxaga objavil roman Ziutateaz (O mestu) in dve leti nato še znamenito zbirko Etiopia, s katero je vzpostavil drugačen model poezije. Njegove osebe so človeška bitja, zaznamovana s trpljenjem in lakoto: propadli boksarji, prodajalci časopisov, prostitutke, pijanci, samomorilci, berači, izvrženci vseh vrst. Atxago privlačijo skrajnosti: nežnost in ironija, mesto in narava, Večno in Nikoli. Atxagovim estetskim nazorom je navdušeno sledil Joseba Sarrionaindia. Njegova poezija priča o pesnikovem prizadevanju za neposredno in včasih precej trdo poezijo, v kateri je več življenja kot literature, več neposrednega občutja kot estetskega napora. Njuna poezija je pomembno vplivala na vztrajanje mladih pesnikov pri dveh tendencah, ki sta sicer prisotni že v delih utemeljiteljev moderne baskovske poezije, Arestija in Mirandeja: tisti, ki daje prednost literaturi kot političnemu sporočilu, in oni drugi, ki presega sporočilo in hoče biti zgolj literatura. Torej tendenci, ki si nista vedno v nasprotju, ampak se često križata in stapljata v strastnem iskanju izvirnega izraza, ki pesnika od časa do časa spomni na potrebo, da se vrača k rodnemu domu in k tradiciji, ki ju ne sme nikoli povsem prezreti.

Spričo pomembnih socialnih in družbenih sprememb, ki jih je Baskija doživela v zadnjih treh desetletjih, se je spremenila tudi družbena funkcija poezije, ta je ostala brez naboja, ki je spodbujal baskovsko narodno prebujo in bojevitost. Poezija se je umaknila v ozadje, postala je tišja, bolj prefinjena, intimnejša. V zadnjem desetletju se v baskovski poeziji pojavijo številni mladi ustvarjalci z vznemirljivo poezijo, ki nagovarja zavest in senzibilnost sodobnega bralca.

Ciril Bergles je avtor petnajstih pesniških zbirk in številnih prevodov, zlasti iz španščine. Knjižno je med drugim izdal prevode avtorjev kot so: Vallejo, Lorca, Cardenal, Dario, Unamuno, Alberti, Cernuda, Padron, Biedma, Villena, Rich, Kavafis, Pessoa, Pizarnik. Pri CZ je leta 1994 objavil obsežno antologijo Sodobna španskoameriška poezija.

JUANJO OLASAGARRE (Arbizu, 1963)

JOXERRA AGIRRE SE PRIPRAVLJA
NA SMRT, JUTRANJICA

Prišla bo z jutranjo zarjo,
soba bo zapustila razdalje luči
in bo prodrla v mineralno temo;
odšel bom kot na prezgodnje potovanje,
telo plašno od drhtenja,
ob tej uri, ko so predmeti samo še glasovi …
In življenje bo šlo naprej,
kot da ni še nihče umrl.

Imam aids. Od strahu
ne morem misliti, ne gledati, ne poslušati.
Ne biti, in se vrniti v neko obliko pozabljenja
kot neka zmotna misel, ki se ne rodi.
Omara, postelja, knjige
bodo ostali tu za nekoga
drugega. Lahko jih uporabljaš – mu bodo rekli –,
a jih bo nesel zbiralcem cunj iz Emavsa,
v slučaju, da izgube
nesnago tega, kar je bilo življenje,
prepričan, da tako prepreči nepričakovan
prihod zanesljive sence. Dražba niča.

Svita se. Tisti jaz, ki je bil samo
zbor glasov, počasi ugaša
ob uri, ko bledi mrtva zora.
Ne slišati, ne misliti, ne biti
in biti brez pomoči neka oblika pozabljenja.
Hrup dežja, sneg,
strah, v izobilju, razblinijo vse živo.
Zmrznjena riba, kot mrzla praznina.
Že je tu, že je tu. In kot cvetni prah
bo legla tišina na pohištvo.

THOMAS WOOLF NA POGREBU
JOXERRA AGIRREJA

za Estibaliza Urrestile

Sonce sije v tem prijetnem zimskem popoldnevu.
Med javorjii pred cerkvijo
čakajo ljudje na pogrebni sprevod,
ne da bi se lahko izognili kamniti kretnji.
Življenje pušča na ulicah sledove bolečine
in gre naprej, kot da bi nihče ne umrl,
medtem pojejo otroci na trgu:
sagarra-jabolko, človek-gizon.*

Umreti pomeni skriti se v spomin
in izginiti tako, da skleneš mir s prihodnostjo.
»Večkrat« – je rekel župnik –
»rečemo jutri, delamo načrte
in ostane pri tem:
pri načrtih.» Veter nosi prah v vrtincih,
medtem otroci pojejo med sončnimi žarki;
haizea-veter, sonce-egizki,
sneg-elurra, kamen-harri.

Cerkveni mrak nas pogoltne.
Tisto truplo, ki leži tam spredaj,
je prekršilo zakone ljubezni
in – nespameten vzrok za trpljenje –
je izginilo, v brezno niča tam spodaj
Kje bomo izlili toliko bolečine?
Bo nas potolažila pesem?
txorija-ptica, xoxo-kos,
amodio-maitasun, arbola-drevo.

Tedaj ko živimo, smo neizročena pisma
in kljub temu življenje zahteva napore;
umreti, vsekakor, pomeni vdati se.
Na nas čaka, nepredvidljivo a neizprosno,
na vsaki cesti, na vsaki postelji,
na vsakem vogalu, vedno o nepravem času:
medtem otroci pojejo:
mendia-gora, lagun-adiskide,
bizitza-življenje, eguzki-sonce.

Ta obred nas ne more rešiti,
a lahko prežene vsaj strah.
In kljub temu je bolezen
samo druga oblika smrti,
ena od možnosti življenjske usode.
Sonce sije z visokih oken,
medtem gre življenje naprej, kot da ni nihče še nikoli umrl:
gaixo-bolezen, mina-bolečina,
senca-itzala, smrt-herriotz.

* Začetek neke otroške pesmi

KIRMEN URIBE (Ondarroa, Vizcaya, 1970)

TEHNOLOGIJA

Moj ded ni znal brati, tudi pisati
ni znal. A je bil kljub temu znan

po zgodbah, ki jih je pripovedoval. Prižigal
je, obkrožen od otrok, kres za svetega Janeza.

Rokopis mojega očeta je bil poševen, eleganten.
Pismo je tkal zelo natančno,

kot da bi klesal na tablico iz skrila.
Še vedno hranim dopisnico, ki jo je poslal iz tujine.

»Jaz dobro, vi dobro živite,
sto mi jih pošljite«.

Poslali smo
elektronska sporočila.

Res je: v treh generacijah smo prehodili
dolgo pot v zgodovini pisanja.

A kljub vsemu, skrbi, strahovi,
so še vedno isti in bodo ostali:

»Jaz dobro, vi dobro živite …«

OUMARJEVA ZGODBA 

Naš oče je bil vojak v Evropi. Boril se je v francoski armadi
                 v vojni proti Nemcem. Moj oče je govoril:
             »V Evropi je hud mraz, Evropa se zdi kot ledenica,
če hočeš vedeti, kakšna je Evropa, ti ni treba storiti nič drugega 
kot odpreti ledenico.
    Stopi vanjo za pet minut in mi povej, kaj čutiš, ko prideš ven.
    Taka je pač Evropa. Če nimaš družine, če nimaš prijateljev,
                                     boš trpel, boš umrl«.