Flamski pisatelj,pesnik in performerJean-Marie Henri Berckmans(1953–2008) v Belgiji in na Nizozemskem danes uživa sloves kultnega avtorja, čeprav je bil večino svojega življenja literarni in družbeni obstranec.
J. M. H. Berckmans se je rodil v delavski družini in večino življenja preživel v Antwerpnu. Po končani gimnaziji je vpisal študij germanske filologije in postal najbolj prepoznaven punkovski pesnik svoje generacije. Kot študent je začel objavljati v flamskih literarnih revijah, a je že po končanem prvem letniku zbolel za manično-depresivno psihozo in je moral študij opustiti. Do triindvajsetega leta se je zdravil po različnih psihiatričnih ustanovah, pri štiriindvajsetih si je celo poskusil vzeti življenje. Bolezen mu je začasno vendarle uspelo ukrotiti in leta 1977 je izdal svoj prvi roman Geschiedenis van de revolutie(Zgodovina revolucije) in pesniško zbirko Tranen voor Coltrane(Solze za Coltrana), nato pa za več let zopet obmolknil. Preselil se je v Italijo, kjer je bil eden vodilnih v uspešni tovarni damskih čevljev. Toda bolezenska nihanja so sčasoma postajala spet izrazitejša in zaradi zdravljenj je moral službo v tovarni opustiti. Vrnil se je v Flandrijo, kjer se je njegovo stanje tako poslabšalo, da je bil hospitaliziran več let. Vmes je opravljal različna priložnostna dela, bil dlje časa taksist in knjigarnar, sicer pa je do konca življenja živel od socialne podpore in občasno zaslužil kaj malega s svojim pisanjem.
Literaturi se je resneje posvetil spet konec osemdesetih. Leta 1989 je izšla prva pomembnejša zbirka kratkih zgodb z naslovom Vergeet niet wat de zevenslaper zei(Ne pozabi, kaj je rekel véliki speči). Sledile so ji številne druge, kot so Café De Raaf nog steeds gesloten (Bar Krokar še vedno zaprt, 1990), Rock & roll met Frieda Vindevogel(Rock & roll s Friedo Vindevogel,1991), Het zomert in Barakstad (V Barakštatu je poletje, 1993), Bericht uit Klein Konstantinopel(Poročilo iz Malega Konstantinopla, 1996) in Ontbijt in het vilbeluik(Zajtrk v klavnici, 1997). Omenjene zbirkeveljajo danes za najpomembnejša dela njegovega opusa. Z njimi se je uveljavil kot mojster kratke proze, najboljše zgodbe teh zbirk pa so zbrane tudi v pričujočem izboru, ki je na Flamskem izšel leta 1997. Berckmans je v njih vpeljal osrednji dogajalni prostor svojih literarnih del: antwerpensko četrt, kjer je živel in jo je sam imenoval bodisi »Siva cona«ali »distrikt«bodisi Barakštat. Gre za odpisan del mesta s povsem svojimi zakonitostmi, taborišče, kamor so strpali družbene izmečke brez prihodnosti, zapite nakaze, ali pa so se ti tja sami zatekli. V slikovitih zgodbah, ki se mestoma spogledujejo s pisanjem Bukowskega, Célina, Becketta, De Sada in Burroughsa, Berckmans opisuje marginalno na kontroverzno-anarhističen način. Zgodbe prevevajo absurdnost, popolna brezizhodnost, odsotnost vsakega upanja na boljši jutri. Propadli umetniki, pijanci in stare kurbe so glavni protagonisti njegovih deliričnih pripovedi, v katerih Berckmans terapevtsko razčiščuje zlasti s sabo, s svojim nesrečnim življenjem in s svojimi bližnjimi. »Ambasador brezupa«, kot se je rad imenoval, je večkrat priznal, da ga pri življenju ohranja le njegovo pisanje.
Toda paranoja in sadizem v njegovem svetu obstrancev in zgub vendarle stopata z roko v roki s pikrim humorjem, vulgarnost s poezijo, obup z igrivostjo. Lirični elementi dajejo njegovim najboljšim zgodbam poseben ritem, v poznejših delih, kot sta zbirki As op Jazzwoensdag(Pepel na džezovsko sredo, 2003) in Je kunt geen twintig zijn op suikerheuvel(Ne moreš biti star dvajset na sladkorni gori, 2006), pa igrajo vse večjo vlogo, zaradi česar so njegove zadnje zbirke nekoliko bolj hermetične. A čeprav Berckmansovih zgodb bralcu ni lahko razumeti in jih zaradi krutosti tudi ni lahko sprejeti, so prav zaradi svoje neposrednosti eden najiskrenejših literarnih izrazov osamljenega obstranca, ki ga ni sram glasno povedati, da ljudje »v duši nosimo strah, zaradi katerega ne spregovorimo s sebi enakim, z večjim od sebe, z manjšim od sebe, in mu ne povemo, da nas lahko reši le ljubezen.«
Mateja Seliškar Kenda je na Filozofski fakulteti končala študij primerjalne književnosti, francoščine in lektorat nizozemskega jezika ter prevaja predvsem francosko in nizozemsko literaturo. Prevedla je dela nekaterih osrednjih nizozemskih, flamskih in francoskih avtorjev 20. stoletja (W. F. Hermans, Gerard Reve, Hugo Claus, Tom Lanoye, Alain Robbe-Grillet, Violette Leduc, Daniel Pennac itd.). Zasnovala in prevedla je tudi izbora sodobne nizozemske in flamske kratke proze ter antologijo sodobne poezije iz Flandrije.
/ odlomek /
Kaggevinnski Morilec
On je in nihče drug.
Kaggevinnski Morilec.
Mož, ki je prejšnji mesec na zverinski način s sekiro umoril šestčlansko družino.
Ki je prejšnji teden v Scheldewindekeju nekemu upokojenemu zidarju razbil glavo s kladivom.
Ki je včeraj v Leopoldsburgu ljubeči se par razrezal na kosce z mesarskim nožem.
On je. Tukaj je. Kaggevinnski Morilec.
Vsi ga poznajo. Nihče ga ni nikdar videl. Policisti vse dežele so mu za petami in ga ne najdejo.
V vseh časopisih je in skoraj vsak dan se pojavlja na televiziji.
Je najbolj slaven moški v vsej deželi. A nihče ga ne pozna.
Za masko Kaggevinnskega Morilca tiči druga maska Kaggevinnskega Morilca. Včasih sta samo dve. Včasih jih je na stotine. Včasih na tisoče. In na prav posebne dni tri trilijone trilijard milijard.
Njegovo srce je nedosegljiva in neuničljiva električno modra gumijasta teniška žogica Pirelli.
Maske prihajajo iz dežel s poceni delovni silo.
Srce je Made in Italy.
Na levi strani ceste stoji majhna, vendar prijetna belo prepleskana vila. To je sprejemna pisarna za sezonske delavce. Desno stoji nekakšen betonski megastore aneks Bricotown aneks Aldi aneks Delhaize aneks Shoe Discount.
Kaggevinnski Morilec se pelje mimo kavarne Harmonija in za sabo pusti glavni trg vasice Geetbets.
Na križišču za 'Halen' in 'Druge smeri' odločno zavije za 'Halen'.
Kolesa črnega mercury monarcha neslišno drsijo prek gladkega, toplega asfalta. Ohišje avtomobila in okrasni pokrovi koles se svetlikajo v soncu.
Kaggevinnski Morilec še zadnjič prestavi in se udobno namesti v sedežu. Prižge si cigareto. Rothmans ali pall mall. The best tobacco money can buy. King size. Filter tipped.
Vpraša se: Bo trebušna slinavka letos vendarle zacvetela?
Spregovori avtoradio.
Prometna poročila.
Med Geetbetsem in Halenom sije sonce.
Drugje dežuje, v glavnem drek in vijolične telovadne copate, a več dreka kot telovadnih copat.
Med Bekkevoortom in Donkom na vse grlo prepevajoče krave in cingljajoči bleščeči vozovi letijo naravnost proti soncu.
Tudi danes barbarski umori Kaggevinnskega Morilca ostajajo nerazrešeni.
Kaggevinnski Morilec se zakrohota: do fortissima ojačan krčevit krohot. Ugasne cigareto in izklopi avtoradio. Kolesa črnega mercury monarcha neslišno drsijo prek gladkega, toplega asfalta. Ohišje avtomobila in okrasni pokrovi koles se svetlikajo v soncu.
Za ovinkom se skozi drevored od sonca obsijanih krošenj v zelenju skupine vrb pojavi krepak, a eleganten zvonik halenske vaške cerkve.
Kaggevinnski Morilec odmakne nogo s plina, zapelje skozi vas, zakroži po ulicah in ustavi nedaleč od vogala med ulicama Kerkstraat in Molenstraat.
Kaggevinnski Morilec obsedi odsotno zleknjen v svojem usnjenem avtomobilskem sedežu.
Iz njegovega zakamufliranega srca mu v glavo pribrenčijo misli.
Komisar je pridanič!
Usodo je treba spremeniti v stilsko figuro.
Tisti nemarni prasec od komisarja. Da o njegovih pomočnikih niti ne govorimo.
Napočil je čas vrtalnika. Sezona seksi perila. Grenka sprostitev.
Ugasne cigareto in stopi iz avta.
Od obale Severnega morja pa vse do poljske meje nihče nima takšnih velikanskih jošk in tako debele riti kot debela Zwanita. Lastnica krčme Srebrne čelade na halenskem vaškem trgu.
Njena goflja je žoga, njen vamp zračni balon, njena pička razprt cepelin.
V bleščečem ognjeno rdečem sloju šminke na in okoli njenih mesnatih šobastih ustnic zevajo razpoke in njene oči tičijo kot gladki modri ribniki v srčiki odluščene pokrajine njenih vek in maskare. Rimmel.
Čisti kozarce, jih še enkrat spere, obriše, postavi na polico omare za starinskim pultom.
Tuhta.
Pri belem dnevu sanjari, da povsem gola leži na tropski plaži v senci pod palmo v toplem zrnatem pesku.
Štirje mladi Adonisi se nenadoma porodijo iz Tihega oceana.
Očitno so več kot potentni in nared za akcijo. Približajo se ji in jo preplavijo. Prvi si jo vzame vaginalno, drugi oralno, tretji analno in četrti ji s spermo hermetično zapira nosnici, ušesa in druge telesne odprtine.
Debeli Zwaniti že skoraj pride.
Tedaj pa ji pivski kozarec, ki ga drži v roki, pade na tla in se razleti.
Kaggevinnski Morilec ima na glavi orjaški rjav kavbojski klobuk, oblečen je v živo zeleno laneno obleko, v živo rdečo srajco z živo rumenim metuljčkom, obut v živo črne nogavice in v vijoličaste telovadne copate z drekom na podplatih, na nosu pa ima okrogla, belo obrobljena sončna očala z nebesno modrimi stekelci.
Takšen se kot strela z jasnega pojavi na vaškem trgu v Halenu.
Nihče ga ne vidi. Gluha Julija ne. Bartje ne. Marie Gossens ne. Pros Verpoorten ne. Nihče.
Nihče ga ne vidi.
To je vendarle zelo nenavadno.
Nato vstopi v krčmo debele Zwanite.
Sede k eni od mizic in aktovko prisloni k nogi.
S pogledom v trenutku zajame ves prostor: vzdolž sten, polnih plakatov golih žensk s konji in psi, stojijo majhne majave mizice. Stoli z ravnimi naslanjali in lesenimi sedali.
V sredini stoji mini nogomet. Starinski pult. Običajno pohištvo v krčmah.
V kotu na tleh, prekritih z rdečimi ploščicami, spi krevljasti Jules in zdravi mačka.
Kaggevinnski Morilec naroči kavo. V skodelici in ne v kozarcu, pri tem doda.
Čuden tič, si misli debela Zwanita, mogoče kak trčen trgovski potnik.
Predenj postavi kavo. Povpraša jo po ceni in plača točen znesek. Vedno je praktično, če imaš pri sebi drobiž. Vedno ga ima s sabo.
Skozi njeno zakamuflirano srce Kaggevinnski Morilec strmi v goloto debele Zwanite. Nenadoma Kaggevinnskega Morilca napade silen kašelj, ki prigrmi iz samih globin njegovih prsi in šele po nekaj minutah se spet umiri, omeji na kratko, suho hrkanje, med katerim hlasta za zrakom, nakar tudi to skorajda potihne.
Vstane, kot divjak stopi k vratom, jih odpre, oddrvi po treh stopnicah pred vhodom in nato steče naravnost čez trg.
Nihče ga ne vidi.
To je vendarle zelo nenavadno.
Čuden tič, si misli debela Zwanita, mogoče kak trčen trgovski potnik.
Pogled se ji ustavi na kovčku, ki ga je pozabil trčen trgovski potnik.
Ogleda si ga. Lep je. Pravo usnje. Mogoče celo samsonite. Ja, prav res. Samsonite.
Samo malce ga bo odprla. Bah. Ključavnica. Ampak ne. Kovček se odpre in že naslednji trenutek gre ves Halen v zrak, z Zwanito na čelu.
V kotu na tleh iz rdečih ploščic se od silnega poka prebudi krevljasti Jules. Pomisli: hudiča, saj menda nisem spet vsega jaz kriv, nedane?
Kadiš za zeleno podgano
Čudni časi so in poletje je v Barakštatu.
Vsak dnevno umira svojo malo smrt.
Nekateri hočejo umreti kot Jezus Kristus. Z brado in brki in v kavbojkah. Nekateri hočejo ponižani in zatrti prepevati eli eli lama sabaktami. Električno in zasuti pod desetimi tonami hrupa fuzz kitare. Nekateri hočejo umreti v holokavstu. Goli in brez solz in mršavi do kosti. Nekateri hočejo umreti kot garjavi psi v stepi Schellebelleja. Nekateri hočejo umreti andante od žalosti. Kot največji imbecili. Strti in otrpli in shirani in potrti in trpki in pretepeni in sesuti v siv prah. Nekateri hočejo rimati in pesniti in umreti prepuščeni sami sebi. Nekateri hočejo umreti v šoku od prdca z vrha Richterjeve lestvice in z režečo grimaso od tu do tam in od tam drugam sem in tja povprek prek celega sveta. Nekateri hočejo umreti kot otorinolaringobrontozavri. Cvrčaje v ponvi z deset tisoč ščepci kajenskega popra. Nekateri hočejo umreti na razprodaji po konkurenčni ceni. Recimo za dva franka devetindevetdeset. Nekateri hočejo umreti v vsej svoji slavi. V vsej svoji goloti. Z razkazovanjem smrklja in sline hočejo nekateri umreti. V svoji bedi in stiski in v svojem scanju in svojem dreku. Nekateri hočejo umreti v kateri od knjig Mickeyja Spillana. Umorjeni z roko najetega morilca za ničvrednih petindvajset centov. Nekateri hočejo umreti z veliko patosa v operi Richarda Wagnerja in nekateri hočejo umreti tiho v prvi ledeni zimski noči v prvem jarku v prvi uličici v prvem predmestju v prvi vsakdanji prestolnici. Nekateri hočejo umreti v kamrici in nekateri hočejo umreti v dvorani. Nekateri hočejo med umiranjem peti in nekateri hočejo le zašepetati svoje zadnje besede v uho svoje ljubljene. Koze pri petinsedemdesetih. Nekateri hočejo zavlačevati in nekateri hočejo preprosto oditi.Ne vedo, kam in ne vedo, zakaj, a hočejo oditi. Tja, kjer so pivo in sladki vaflji zastonj in prašički na binkošti v vozovih letijo naravnost v sonce. Kjer tovor osliča nikdar več ne bo težil njihovih prsi in drobovja. Njihovega praznega želodca in gnilega črevesja. Kjer je Mercury Rev vrtel umiranje v dolby stereu in je vse posneto v technicolorju in cinemaskopu. Nekateri hočejo s svojim zadnjim prdcem razstreliti cel blok in nekateri hočejo s svojo zadnjo erekcijo razparati nebo na kosce. Nekateri hočejo umreti v svoji bedni luknji in nekateri v destilarni viskija. Kot bi bili cesar Škotske. Nekateri hočejo krepniti v najstrašnejših mukah in nekateri hočejo preminuti v spanju v svoji postelji v svoji spalnici v svojem stanovanju. Nekateri hočejo umreti po strašni srditi bitki za življenje in smrt in nekateri hočejo pri priči odložiti orožje. Čudni časi so in poletje je v Barakštatu. In nekateri umrejo brezimno in brez časti in brez veljave in brez omembe vrednega nasledstva in nekateri umrejo kot junaki na bojišču v lastnem dreku in kozlanju. Nekateri hočejo umreti v rumenem supermarketu v navzkrižnem ognju med policami in kolonami in usmrtitvenimi vodi in petimi milijoni barv in Mistrom Muscolom in zelenjavo in sadjem na kasi številka šest. Nekateri hočejo umreti v senci in nekateri pod pekočim soncem. Nekateri hočejo umreti med kadišem za zeleno podgano. Ti, zelena podgana, ti si krepnila in ti smrdiš in ti smrdiš in ti smrdiš na veke vekov amen. Nekateri hočejo umreti med podaljški. Hočejo vleči do zadnje sekunde. Do konca. Že s sledmi povrnitve v prah na svojih telesih. Že z grimaso gnitja na svoji goflji. Nekateri hočejo umreti v pocket in nekateri v paperback različici. Zloženi skupaj in napeti in sešiti in zlepljeni. Nekateri hočejo umreti kar najceneje. Nekateri hočejo umreti pri Aldiju in nekateri pri Grand Bazarju. Takadum takadum takadum hočejo nekateri umreti in nekateri tiho tiho tihceno. Nekateri hočejo umreti v uri med lastovko in netopirjem in nekateri v teminah temne noči, ki se nikoli več ne konča. In nekateri hočejo umreti v ropotajoči salvi dneva, ki si začenja utirati pot naravnost skozi … ne, pusti zdaj. Dovolj je bilo. Nekateri hočejo izginiti v črnočrni noči in nekateri hočejo videti še dnevno luč. Nekateri hočejo sonce in nekateri hočejo mesec in nekateri nočejo prav ničesar. Nekateri hočejo umreti potem pozimi v Ciganariji in nekateri hočejo umreti zdaj poleti v Barakštatu. Ni važno. Smrt je smrt. Fertik je fertik. Konec je konec. Ja, ja. Tako bo to.