Spomini gredo naprej
in se spreminjajo v pričakovanja.
Neprestano me postavljajo
v neke druge prisotnosti,
v tuje stiske.

Za seboj sem pustil tisoč prič,
tisoč sanj ene same noči,
tisoč sledi, tako različnih,
in sem dovolil, da je čas ukrotil
moje najbolj glasne strasti,
ki bi lahko postale legenda.

Prisiljen sem nenehno
razlagati svojo neugledno
zgodbo.

Zakaj življenje na obrobju
se zdi pomembnejše kot
v varljivem središču.

April 2003

SLOVO PESNIKA BREZDOMCA

Zbogom antologije, literarne nagrade,
izbranci Književnih listov, teve Pisav,
sijaj Nove revije in Literature.

Zbogom generacija 70 ali 90
(saj je vseeno): zanosna druščina,
za vedno sem jo izgubil.

Zbogom zbrana dela, doprsni
kip v hramu narodove zakladnice.
Zbogom lokalni Parnas
in njegovi cvetlični vrtovi.
Zbogom samovšečni kronski poetje.

Res sem nekoliko drugačen:
samotna ptica v tem ptičjem gaju,
ne preveč vešča zanosnega petja.

A kljub vsemu sem srečen:
s Poezijo sva sklenila tajni dogovor.
Zdaj se lahko spreminjam v prst
in vse bolj čutim, kaj pomeni dež,
spreminjam se v list
in že razločim jesen od pomladi,
spreminjam se v mrtveca
in že se dotikam velike odsotnosti.

8. februar 2003