DRUGE PESMI

I

Ivana,

odšla si,

povem ti,

na tvojih rokah

je stal metulj.

II

Starka oblači bolečino.

Tako neznatno jo oblači.

Kaj zato,

nenehno je pritiskala nanjo,

prikazen.

Oblizovala jo je starka,

da jo je prinesla do sem.

Nista hoteli umreti pod škripajočimi stopnicami.

Prišli sta,

da bi se zlili,

da bi hoteli zaspati v praznem rokavu.

Starka in bolečina.

Tesno ob sebi,

morda zaradi poljuba prvega ljubega.

V pomenje mojih rdečih las,

prisezi, Ivana,

da boš čuvala moj dom.

III

Smeješ se,

vidim te

v rožnatem krilu,

s tvojim očetom.

Smeješ se,

čujem te,

željna te čujem,

tebe, ki hodiš tod,

vedeževalka.

IV

Raztrgaj krilo, brat

in nasloni glavo,

te čaka dan

in jutro,

zdaj

in v onih časih.

Počij in

pojdi ali tu ostani,

je dobro,

kar je tebi prav.

V

Slika

Tako ste sami,

le zrna peska

vam padajo z lica

in tema prepreda

zadnji kot.

VI

Cigan sem

s kapljo pesmi na ustih,

s prsti vetra v laseh.

Cigan sem:

po vaseh in mestih

so ostale moje ljubezni.

Noč se suklja v plamenih,

da izgoreva v skovikanje.

Cigan sem,

naj me moj voz

odpelje šele jutri.

VII

Obsojeni cigan

Zagrnjeno je okno

male princese zelenih vrb,

zagrnjeno z modro pelerino

zvezd.

Ena je zelena,

črna noč jo je pripela visoko,

kot da kaže pot

do razgrnjenega travnika

tvojega očesa.

Pred tvojimi očmi,

velika porotnica,

čarovnica, ki mešaš sanje,

stojim,

da mi daš odvezo ali sodbo,

sonce ali smrt,

velika sodnica mojega življenja.

Čakam na izpolnitev usodne sodbe,

ki je v meni od začetka zvezd

in vrb in potokov.

Tu sem,

ponosno drevo.

VIII

Prisega

Poslušaj, deklica:

ne verjemi ciganu,

prisegam na svoje temne lase,

na konja,

na voz in ogenj,

na pesem,

ne verjemi ciganu.

Zakaj daruješ svetle kovance

na moja suha usta,

zakaj seješ krhke besede v mojo dušo –

svobodnega škrjanca pod soncem.

Kaj ne vidiš,

noč sanja varljivo

in čričkanje miglja na globokem nebu.

Kaj ne veš,

moj voz ni nikjer doma.

Prisega, deklica:

ljubim te kakor cigan.