Na Gimnaziji Ravne sem učila geografijo in kadarkoli sem mogla, potovala ... Zase pravim, da sem ciganska duša, ker sem najbolj srečna, kadar se premikam. Zmeraj občudujem lepote narave in pristne ljudi. Zame je cel svet moj dom.

Davna otroška želja po izselitvi v »daljne kraje« se mi je uresničila, ko sem se leta 2005 z družino preselila najprej v Mostar, nato pa čez dve leti v Avstralijo. Mostar je zame nepozaben: ljudje, ulice, cigani, mačke in psi ... Prevzel me je s svojo srčnostjo, tradicijo gostoljubja, optimizma in veselja do življenja, navkljub neizbrisnim ostankom in spominom iz pretekle vojne.

V Mostarju sta oba otroka nadaljevala šolanje na eni izmed muslimanskih osnovnih šol in še danes se mi zdijo te šole najboljše na svetu, kljub skromni šolski opremi. Z otroki sem se ponovno učila cirilico, sinu pomagala pri učenju šolske snovi po sistemu, ki smo ga poznali v času Jugoslavije, se družila z lokalnimi ljudmi in se vsakodnevno čudila njihovi dobri volji in temperamentu. Mož Sandi, zaposlen pri OZN, je sodeloval pri prostorski prenovi mesta, jaz pa sem »dihala z ljudmi« na ulicah mesta, slikala in pisala pisma prijateljem v Slovenijo, ki so zbrana v tej knjigi.

Pisma so pisane pripovedi – zgodbe, ki opisujejo življenje moje družine in življenje ljudi, ki sem jih naključno spoznala na ulicah Mostarja in v njegovi okolici. Resnične dogodivščine sem opisala, kakor sem jih doživljala sama in se radostila osebne pripovedi. S svojim hecnim pisanjem in mnogimi nenavadnimi dogodivščinami, na primer z iskanjem ukradenega kolesa, sem mnogim sorodnikom, prijateljem in znancem popestrila dneve. V nekatere zgodbe sem vtkala zgodovinske vire (Stari most, Kava ali Kahva ...), v druge pa osebna pripovedovanja ljudi. Nekatere zgodbe sem stkala na osnovi lastnega opazovanja in dialoga z ljudmi, zato pravim, da so se »pisale kar same«.

Leta 2006 so bile zgodbe v obliki pisem objavljene v reviji Naša žena, prijatelji pa so me spodbujali, naj jih povežem v knjigo. Tako je nastala knjiga, ki želi približati zabaven in vsakdanji bosansko-hercegovski ulični duh slovenskemu bralcu in ga vsaj malo nasmejati. Nenazadnje je ta knjiga tudi dediščina mojim otrokom, Sandiju in vsem tistim, ki imajo na Bosno in Hercegovino lepe spomine. Da, ljudje tam doli se vedno znajo smejati in veseliti kot nekoč, biti srčni in uživati življenje. Znajo uživati v dobri kavi, tradicionalni in moderni glasbi, v lepem sončnem vremenu, dišavah pomladi, lepi obleki in dobri kulinariki. Znajo te ustaviti – tebe, neznanca – in te nagovoriti. Kljub slabim ekonomskim razmeram v deželi in, upam da le navidezni, brezizhodnosti.

Trenutno živim z družino v Brisbanu, kjer sem zaposlena v državni administraciji, usposabljam se za delo učiteljice na avstralskih srednjih šolah in še naprej slikam in pišem. V Avstraliji sem spoznala veliko družin, ki so med vojno pribežale z območja nekdanje Jugoslavije, in torej tudi iz Bosne in Hercegovine. Mnogi se z nostalgijo spominjajo življenja, ki so ga živeli nekoč. V Avstraliji pogrešajo to ... Jaz vem, kaj pogrešajo ... balkansko dušo v ljudeh, v pokrajini in v vsem, kar je.

1.

Sent: 03/05/ 05 14:58

Subject: V Mostarju na obisku

Pravkar sem se z otroki vrnila iz Mostarja, kjer smo obiskali Sandija.V Bosni sem si kupila ene sandale (pravzaprav dva para) in se počutim kar malo bosanka, ker imajo špico zakrivljeno navzgor, tako kot je tam tradicija. Ko bom tam res enkrat stanovala, mi bodo še naši Korošci morda v hecu rekli Bosanka je prišla. Danes sem namreč imela te čevlje že za v šolo, za v službo ...

V Mostar smo se odpeljali z letalom z Brnika do Sarajeva in potem naprej z avtom. Naša Kiri se je tokrat prvič pri polni zavesti peljala z avionom, no, tudi prej se je že, ampak je bila še dojenček. Tokrat je lahko sama videla, da to ni nič posebnega. Še meni se dostikrat zdi, kot da se peljem v kakšni piksni in potem zmeraj komaj čakam, da pristanemo. Kiri se še najboljše zdijo potujoče stopnice na letališčih in to, kako so vse te letališke zgradbe čiste in imajo polno hodnikov širokih, dolgih in prostornih in tako lahko leta gori – doli. Spominjam se tudi, kakšne je Erik počel, ko smo šli skupaj na Sinaj, takrat je bil star pet let in je bil na vseh letališčih zmeraj zelo živ. Sedaj pa, hvala bogu, ni več tako zelo živahen in ga je fino zraven peljat.

V Sarajevu nas je na letališču pričakal Sandi še z enim Dancem. Ta je njegov sodelavec oziroma je še študent, ki na Kosovu dela magistrsko nalogo.V Mostar je prišel z namenom, da si tam kupi avto, Sandi pa mu je pri tem pomagal, saj pozna jezik in vse okoli pravnih stvari. Tako smo se usedli in se odpeljali v Mostar. To je pomenilo dve uri vožnje po soncu in hudo valoviti cesti – tudi asfalt je valovit. Peljali smo okoli 60 km na uro, po omejitvah torej ... in res, skoraj na vsakih deset kilometrov so stali policaji. Vožnja je bila tudi zato precej naporna.

Peljali smo se skozi Sarajevo. Zelo me je presenetilo, kako se je mesto razširilo na okoliške hribe. Povsod je vse polno štirikapnih hiš brez fasade in (skoraj) brez dreves ter z zelo malo zemljišča okoli vsake hiše. Izgledalo je, kot da bi nekdo vrgel lego kocke v veliko kotlino. Vsa drevesa so večinoma posekali v času vojne, zato je kotlina s hribi vred izgledala čudna. Sonce je pripekalo notri v ta kotel prometa, hiš, grdih stolpnic in industrije. V centru mesta se izmenjujejo ultramoderne hiše s praznimi in preluknjanimi hišami in hišami, ki so prestreljene, a je notri življenje, ulice so polne avtomobilov, boljših kot ga vozim jaz, nekaj takega kot pri nas. Moj je med slabšimi tam. Menjajo se muslimanske ženske, pokrite do tal in druge ženske, ki so oblečene tako kot mi in enako se menjajo cerkve in mošeje. Oba z Erikom sva imela na široko odprte oči in nisva se mogla načuditi. Mislim, da si noben od naju ni želel, da bi živela v Sarajevu. Meni se je zdelo čudno in grdo mesto, predvsem pa hudo utrujajoče. Vsaka ped zemlje v centru je porabljena za hiše, zidavo, ceste ... Peljali smo se po cesti, kar zraven je bilo v trikotu do križišča stisnjeno gosto, z nagrobnimi spomeniki posuto pokopališče. In vse je izgledalo bolj cigu-migu porihtano. »Po balkansko,« bi rekli pri nas v Sloveniji.

Ob okoli pol sedmih zvečer smo prišli v Mostar. Torej smo se iz Sarajeva vozili dve uri in pol. Vmes se je menjala lepa narava z vrbami ob reki Neretvi in Jablaničkim jezerom, ob cesti so mestoma rasla cvetoča drevesa. Reka se je nižje od Jablaničkega jezera zelo umirila, saj so na njej napravili več hidroelektrarn.

V Mostarju nas je pričakal že morski zrak in bolj odprt svet. Ampak Mostar leži spet med visokimi planinami skoraj brez dreves, z grmički tu pa tam. Nekatere res visoke planine (Velež, Rujište) imajo na vrhu še sneg. Ampak pokrajina je zelo gola, zelo kraška in kamnita.

V centru mesta, takoj, pet minut hoje od prenovljenega Starega mostu ima Sandi stanovanje. Prav luštno in majhno, ampak glej, presenetljivo zame: z lepim pohištvom in opremljeno, tako kot je treba. Ima tudi balkon tik nad kanjonom Neretve. Stanovanje je v hiši, kjer sta dve stanovanji in se obe oddajata. Bila sem presenečena, da ni narejeno tako po »balkansko«, kot smo vajeni, ampak zelo v redu. Prostora je še za štiri osebe za prespat. Torej ne bi bilo nobenega problema, če bi prišla k nam še cela družina na obisk, ker sta oba fotelja v dnevni sobi zložljiva.

Neretva je zelenkasta zaradi apnenca in dolomita ter precej divja in nevarna. Zato so nas domačini kmalu opozorili, naj otroci ne hodijo preveč v njeno bližino, ker je zgoraj zajezena in lahko v kratkem času hitro naraste, baje tudi za sedem metrov. Tu in tam kakšni moški lovijo ribe.

Iz hiše, takoj za ovinkom, prideš na glavno ulico, ki vodi v stari del mesta. Tam na ulici vidiš stvari, ki jih mi Slovenci nismo vajeni: Ciganke, ki prosjačijo, vojne invalide (nekateri prosjačijo, nekateri ne, ampak se vrtijo na invalidskih vozičkih). Tega sicer ne vidiš zelo, zelo veliko, ampak kljub vsemu ti pade v oči, če tega nisi vajen. Za Ciganke smo bili novi obrazi, zato so se kar naprej vrtele okoli nas. Ljudje veliko posedajo po bifejih, pijejo kavico in klepetajo, veliko je tudi prodajaln z bureki, posebej še s čevapčiči in drugo hrano na žaru ... Ljudje so zelo čisti, moški so oprani in zlikani in niso zanemarjeni. Opazila sem, da se ženske zelo rade lepo uredijo in naličijo, no, ampak nimajo takega standarda kot pri nas. Ni tako, da bi si tako množično lahko kupovale zelo moderne stvari, kot pri nas. Imajo trgovine tujih blagovnih znamk kot so Beneton (iste cene kot pri nas), Sisley, pa razne fitnes centre, trgovine z Nike copati, vse lahko kupiš, če le imaš denar. Tudi cene so se mi zdele v teh trgovinah take kot pri nas. V trgovinah s hrano je vse pol ceneje: kruh, mleko, kava, sadje ...

Tudi Mostar ima menjajoče se hiše tako kot Sarajevo: take, ki so čisto nove – moderne, pa stare, ki so prenovljene po starem izročilu, potem so vmes še nekatere strašno preluknjane in prestreljene. Veliko zgradb se še danes gradi, svet je prej finančno močno pomagal pri obnovi. Imajo recimo tudi vrtec, ki ga je zgradila Avstrija po vojni in se imenuje S. O. S. Kinderdorf, imajo lepe rumene mestne avtobuse, na njih piše, da so jih podarili Japonci, imajo prestreljeno avstroogrsko gimnazijo, pol hiše je aktivne, pol pa ne in jo pri obnovi financirajo Španci. Precej je slovenskih podjetij, ki so se ugnezdila tam: Petrol, Mercator, Zavarovalnica Triglav, Gorenje, veliko je plakatov in reklam te vrste, potem pa še plakatov, kjer piše: »naredimo konec s korupcijo« in »respect – bodite spoštljivi«...

V Mostarju je veliko ljudi čez dan na cesti, ker nimajo dela, saj je ogromna brezposelnost. Ocenjuje se, da okoli 70 % aktivnega prebivalstva išče službo. Veliko ljudi je šlo v svet pred in med vojno, sedaj menda oblast tega noče več in omejuje izseljevanje. Med drugim tudi tako, da si morajo muslimanski državljani BiH pridobiti vizo za vsako državo, v katero želijo potovati, medtem ko imajo lahko Hrvati, ki so katoliki in enako državljani BiH, kar dva potna lista: od BiH in še od države Hrvaške, zato lahko enostavneje potujejo naokoli.

Stari del mesta je prelep, noro, tako je lepo, kot takrat, ko smo šli na maturantskega pred okoli 20-imi leti. Drobno zaokrožene uličice so tlakovane s prodniki, zraven se stiskajo ljubke restavracije, trgovinice, bifeji, majcene trgovinice, klopce in mizice in spet majcene restavracije, ki imajo večinoma vse pogled na reko Neretvo. Joj, pa super muzika od hiše do hiše, taka ... zame ta prava ... malo rokerska (Bijelo Dugme pa to ...).

Enkrat sem šla poiskat bodoči vrtec za Kiri in osnovno šolo za Erika. Vrtec je fleten in bi se kar zmenili, da pride Kiri tja v jeseni. Je kakšnih deset minut hoje od našega doma, šola za Erika pa je stara in zmahana in Eriku ni bila preveč všeč – po moje zaradi vzdušja tam notri. Zbornica je bila polna cigaretne megle, pisarniške ženske v mračnih prostorih. Tam so bili plakati o nevarnosti drog, precej smeti je bilo videti pred šolsko zgradbo in precej živžava. Drugače pa so mladi tako kot drugod po svetu: veseli, poskočni, glasni. Erik se je kar malo ustrašil teh 13- in 14- in 15-letnikov. Nekateri so pač že zelo veliki in predvsem visoki, on je hodil v šolo v Kotlje, kjer so otroci mlajši (do 4. razreda) in seveda majhni kot eni piščanci, pa še zelo malo jih je.

Veliko otrok je brez enega od staršev, zlasti brez očeta.Vzgojiteljica v vrtcu je rekla, da je imela leta 1996 v vrtcu štiriindvajset otrok in od tega jih je bilo dvaindvajset brez očeta in dva brez mame. Marsikaj so torej ljudje pretrpeli v času štiriletne vojne. Rekla je, naj se pripravim na to, da stvari še niso v redu, da je mesto še zelo razdeljeno na muslimanski in hrvaški del in da je podobno s šolami (strogo ločevanje) in da bom do teh zadreg še sama zelo kmalu prišla, če bom živela v BiH, pri njih, v mestu ...

V mestu je še precej vojske in tudi policije.Vojska je »mednarodne sorte«, z lepo oblečenimi vojaki, ki v glavnem prihajajo iz Maroka, Francije in Španije.Vidim jih, kako poskočno špancirajo po starem delu mesta in veselo ližejo sladoled. Zmerom so dobre volje in precej prijazni. Tudi kakšna punca, vojakinja ne manjka. Policaji, ki sem jih videvala na cesti Sarajevo – Mostar, pa tudi po Mostarju, v glavnem, delajo red na cestah in ulicah, in priznam, da se mi je zdelo kar pametno, da jih toliko mrgoli naokoli. Mostarski promet se mi je včasih zdel prav nor. Ne samo to, da šoferji noro vozijo, tudi ljudje so hecni pešci. Kar stojijo na cesti in klepetajo ali pa prečkajo cesto na čudnih mestih, tam, kjer jih človek sploh ne bi pričakoval. Kako ljudje prečkajo cesto: skoraj na vsakem ovinku je treba paziti, da ti kdo ne skoči pred avto, tako bi lahko šofer kar naprej kričal, da ne bi koga povozil.

Kar sem napisala, se nanaša na čas dveh majskih dni, ko sem bila tam in samo na območje, ki je točno v centru mesta, kjer ima Sandi stanovanje.

Velikega dela Mostarja torej sploh še videla nisem. Mesto ima okoli 80.000 prebivalcev, pred vojno 130.000. To so samo ocene o številu prebivalstva, ker točnih podatkov nima nihče.

V avgustu, ko bomo šli živet k Sandiju v Mostar, takrat ... bom morda napisala nekatere stvari čisto drugače kot tokrat. Verjetno bom takrat nekatere stvari videla bolj zamegljeno, kot jih vidim danes, spet nekatere druge pa bolj jasno. Kako, o tem bom še pisala ...