bruselj

za nino kordiš

I

privijaš me k prsim

v grozeči širini odhoda

ki ne dovoli čakati nase

in že so se nakazali obrisi brabanta –

tega jutra ki mu ceste oplazi napihnjena maternica

noseča ptica

in ga tako spremeni v črni dan

to je nekaj kar bo vztrajalo še zelo dolgo

tako si strašno hitro v

večnih nihanjih razpoloženja

zaupala svoje življenje onim ki

so rekli da bodo jedli seno in

ponoči stražili tvojo izbo

živeli od drobiža

potem letni čas strahu kot bi

žigosal živino in tako je na lepem

tako je prišla črna sobota, irthe to mavro savvato,

jek kalo sabata, došao mi crni petak, nato črni torek,

izgubljeni sin, tako so se vrstili, dokler ni sveta oplazil tvoj odhod –

in kako dovoljuješ prekinitev, svojo,

kako odhajaš, s stanjem zadovoljna,

in kako odhajaš v dan

nerazpoznavne širjave noseča

z zahtevo po odkupnini

za vse vročinske valove ki so prečili deželo

ko se je nevarno spogledovalo s prihodnjim;

naj ljubeči prsti še tako silijo v luknje ki jih začasno odobri

nebo nad brusljem oni ki želijo vstopiti vstopajo in blatne škornje

vlačijo čez pragove čez breji rob –

čez vse kar je utišano kar pridušeno miruje in čez prag jeseni in

čez prag tvojega telesa pozimi ki čuječe posedajo – to so utišane selivke v tvoji sobi

in kako smo takrat talili mi, žaritev pozimi, vsa voda ki odreja svetu prostor in mi za silo

sprejeti budni posedamo na robu tvoje postelje

medtem nas je vse dosegel predvečer svete vojne

in zdaj ̶ dve pomladi

oddaljeno tvoje plutje

tako znane meje

kjer si nekoč tipala področja po koncu,

gomore pomirjujočega neba

in bodoče spominke iz belgijske države,

minimalni anderlecht: o kako sladko,

ko te črna pomlad prinese na nedrjih

in te vrača svetu

nato skoraj nemudoma pritisne

čas setve na svet

takrat te zgodovina zasači, ker mora, razumeš

da enostavno mora preden padejo nasipi

preden zakoplješ glavo v pesek na obali

preden ljudje na obali postavljeni beli pred oblake

preden vetrobrani klonijo

belim valovom ki te dojijo ̶ to je očetovo mleko

ki več ni zagotovilo za mir, ko se enkrat postaviš na

lastne noge, ali da odgovarjaš svetu in pozabiš

kako se je nekoč trpelo pod februarskimi žezli

zna biti da te bodo

na neki točki skušali upravičiti ̶

zeleneči svet in zeleneče vode na njem

tako sejemo očeta, sejemo mater

tako si prisanjamo požige mest

tako nihče ni varen

s strupenimi kartušami prezidana polja. in kako jih izmučimo ˗

mi z zobovji na pripadajočih zakonih

postopki cvetenj prihojeni le sebi. priti sem – to je bilo darilo jeseni

ali poplačilo za to da smo zime preživljali pri sorodnikih

odpiraje grozni svit se dojiva

nedovoljeni postopki v preoblekah oblačnih norčkov zmotrijo

aprilska sita, pritegnejo pozornost ko izginejo

na robu severnega neba.

tako sin ubije očeta, tako oče zatipa svoj obraz

tako zasejemo mater

zasejemo očeta

tako žanjem rue marie depage

in železni dnevni red ki se vrne ko prazniki uvenijo

dnevni red ki veli uporabo grobe sile.

takrat se skrivaj žanje cvetove neba,

ki jih požene mati

ki jih požene oče z orodjem,

tišjim od vek ̶ tako grebemo pšenični pepel

žanjemo pšenico ki rase iz tebe. in se je lotimo kadar ploveš.

kadar kje vse in v katerih – zmotimo signal.

tok aheronta tako silno kot brabant

izmuči nas s papirnatimi videnji, za las uiti poslednji žeji

izbrizgati črnilo iz grla

kako lepo je, ko zažarijo žari vzdolž staničeve

in se razleže vonj po čevapih in pivu

in črna pomlad me prinese pohabljenega in srečnega

obstale v tem nepričakovanem postanku pa nas

izmuči zgolj kuverta s plačilom

vidik dremavega pokaže na najbližjo past; a glej tam zunaj –

tam so ljudje, ki jih poznaš

v skrajni stiski v osvežitvi spomina se ti nasmihajo

vljudnost turizma ki tare korak ki si si ga navsezadnje

upala dati temu svetu. in ko bomo pozabili kaj smo se

naučili od pisarjev, tvegati zares politično dejanje, kar

ljubiti navsezadnje tudi pomeni

pridejo na vrsto rekla in frazemi rekla in frazemi in rekla

na smetišču rekel, besede brez pljuč

nedohajanje vsega

kar sem dal, kar sem – mikrob – obljubil

tvojim jatam

stotinke sekunde ki odločajo o tem kaj vse bom še videl nocoj

mesečnike ki lomijo stebre reda in miru ko

pri sebi nimamo drugega kot težo krive prisege

ker kar je ustvarilo tvojo ekonomijo tvoj

prevrat ob pravem času in tako naprej še ob mnogih priložnostih

dolguje odgovor

katerim ljudem boš nudila svoj pristan

jim posodila svoj spanec jim

dala svojo zemljo

zgodbe brez kančka obsodbe korakoma kar bi kot mladci samo kamenjali

in pretepali z vztrajnimi impulzi mišic tako goli in nebogljeni

ko nimaš nič proti kar ti pravim dejanje prepisa – enako kot

prošnja za čik prepovedano arhiviranje v ranem jutru čovječe – na kraj pameti ti ni padlo da bi kot monstrum razdevičil njih ki so ti prišli trkat na vrata z obljubo o dediščini o novi zgodovini – ki so se drgnili obte in za inflatiran denar prodajali tvoje sledi

turistificirali tvojo zemljo

sledi v vsem prihodnjem snegu

snegu ki bo to šele postal – s pomladnimi klici nato coming harvests

te doseže tvoj edini zrak dete avtobusne postaje ki si si

k srcu vzela globoke diaspore

nastajanje trga zate za tvojo zgodovino

zasaditi dren o koncu in tako naprej še o mnogih priložnostih

in srce terja odgovor

katerim ljudem boš odprla svoj pristan

jim posodila svoj spanec, jim dala jesti svoje zemlje

ker kmalu sem bil – to pomeni razmeroma zgodaj – priča folklorizaciji, tako raziskovanje, tako anderlecht,

hrpe maroških pekarn, najina prva vožnja v tem mestu,

najprej ixelles, potem uccle v blaginjah;

vsako deželo se nekoč zapusti. in oh

dežela redi raka in potem

ne dovoljuje obiskov izven rednih ur;

dežela ne sanja izven sebe ker

je narejena iz zemlje in ne iz ljudi

zato pa se stezam izjoče noseči

ki prenaša podatke z enega kraja na drugega

zatopljen v prvo branje opomina

naju ni v tej zemlji ko vlak

trese zemljo se ne tresejo najine

kosti ker pluživa zrak

turistificirana porekla ki silijo iz vseh ust

ki odpirajo usta z vseh grobov

kolikokrat, oh kolikokrat smo oskrunili

zemljo da bi ji iztrgali tisto kar ljubimo

sprehod skozi uccle

na primer

tam gledal čez cesto kjer si stanovala

hotel cesti iztrgati tebe

kolikokrat – onečaščenje postaj

ker smo želeli nekje izstopiti pa

tam nismo več imeli kaj iskati

skozi naša usta

naš premog

tam je kot kaže

dežela nasmeha

brez dvoma bodi, razlagajo ljudje ki jih poznaš, nam zbranim

s pogledom tja kjer je nekoč sijala

sodoma dodobra izbrušene ekonomije

praznikov in telesa

osrednje telo ljudi, ki te pozna,

prespi svoj razpad na robu puščave;

het land van de glimlach:

puščeno za njimi te njihov odhod

ni presenetil

z zavestjo da smo že davno tega prešli ekvinokcij

se pogovarjali dve ali tri ure in hripali o nedeljah svoje

črne pomladi, o jerihah nedelj, o črnem petku.

obstali v tem nepričakovanem postanku,

in še dolgo zatem trezni skušali

razložiti goro

in češ da prenavljanje razkrije stvari pod ometom

da je sonda tisto kar nikoli ne vpraša kaj iščeš

za kaj si prišel prosit na ta svet in edino otrok

ve da na ta svet ni prišel ničesar prosit

ker se spomni golote ki jo je spoznal v uri rojstva

in zato ve da je na ta svet prišel terjat

v vsakem kotu tega ekrana pomeni v vsaki pedi tega življenja

ko bi bil tam

ne reči dvakrat

kar zasede kar pritisne k tlom in kar posili

košček flandrijskih polj ki si jih kupila

in si sposodila tujo zemljo

blow, northerne wynd:

prelepe rože ki se razpirajo v temo

pred ukc-jem

deklica na koncu hodnika ki se opogumi

vse manihejske prepade ki so razgrmadili

dolge izstrelke signalizacije

med zahodom in krajem kjer

prebivaš v resnici naj bo to vaba v neznanih očeh roko na srce

novih očeh naj bo to naš vzhod naš balkan

do te mere jih obtežuje brv da

se ne bo več videlo splošne razdalje

prvotno zarejene ločitve

toda non timebis a timore nocturno, a sagitta volante per diem,

a negotio perambulante in tenebris, a ruina et daemonio meridiano

ker grmade ne bodo nikoli več vzplamtele

ne v imenu moje daritve

ne v mesu tvoje žrtve

funerarium, kar je proučeno:

nikogaršnji hrbet louisalaan in walking distance od sable kot praviš

nikogaršnji list papirja v katerega z roko izrisuješ mojo hrbtenico

in tudi jaz ti na isti način skušam raziti

stekleno telo

nizko vetrovje naju blagoslavlja z lakoto

severnega morja bog ve da žita nikoli ne uničimo kadar

trebimo plevel ti

bogve da razumeš da ni res da lahko zgradiš življenje s tem da si osvežiš spomin in tako za nekaj dolgih sekund premagaš smrtni pepel

kar se tiče prepadanja ponavljaš še kar naprej svojo izmero mesta

dolgi naslon nad zahodno potjo prednosti ki ne igrajo

igre s smrtnim dihom. samo zato ker jaz ne razumem, kdo mi je dal življenje.

naliv nad terminus churchill:

ob smrtni uri se razklene

nebo nad belgijo

nebo nad brusljem

nebo nad ucclom

nebo nad končno postajo churchill

nebo nad kvadratnim metrom zemlje kjer sva obdržala oblast

nebo nad to sekundo

nebo nad tem nebom