Ob branju pesniške zbirke Blaža Božiča mleček, žbunje: grobovi v njem pomislim na Mallarméjevo misel o dvojni naravi besede. Božičeva pesniška izreka je v tem oziru rojena dvoglavka: surova, takojšna beseda se nad brezsrediščnim breznom preveže z oddaljujočo, bistveno besedo. Kar uničimo, to si prisvojimo za vedno, zapiše, in skozi branje njegovih verzov spoznam, da ga poezija razvezuje, odrešuje privezanosti zgolj nase, razprši ga, a hkrati je z njim spraskana. Na srečo mam zdej kle neke žganice u žepu, se tolaži, ko se skozi preostale verze pesmi potiska v izginotje, a hkrati zmeraj tipa razliko; ta pušča razo in slepec – da bi (u)videl – mora razo stalno začrtovati in nato otipavati. Božičeva poezija je globinsko iskanje težišča sveta, ki se je spet po tektonsko zamaknilo tja proti bežigrajskim beznicam, da bi v vrzel krhkega jaza spolzela mehka večerna méconnaissance. Pesnik na višku preroških moči torej, a sredi noči smo vsi za mizo razlemani, naslednje jutro pa eno samo osamelo, in vse to počnemo s prostovoljno vnemo. Verzi v pričujoči zbirki ne iščejo milosti v nepretrganem padcu; vztrajnost krajev in njihova sidriščnost hrabrita pesnika, tam pri Kottbusser Toru pa vse do Strossa in nazaj v Ježa, na enga hladnega. V razlemanih kafičih prebiva Proustova sreča spomina, vsebino naših imen tam hranijo na varnem. Ozira se kvišku, a hkrati v vse smeri, dovoli si marsikaj, upa na marsikaj, na pomilostitev, na natančno izrečeno nasprotje, išče dotike in žareče zvezde, upa na milostno jutro. Ob branju Božičevih pesmi smo razpeti v sočasju razlike: zgoraj, kjer je nebo odprto v neskončnost, in spodaj, na zemlji, iz katere se izrašča svet. Iz žestine jada in patosa poraza v (večni) vnovični začetek, v vznik nove spodletele oblike osvoboditve, ki zmrazi do kosti. Dobro, pogajati se glede strahu ni tako slab izid: razumem, ker so me naučili, da moram razumevati. Na Podmilščakovo, šiv sveta je razrahljan, iskat središče, po pozabo in počitek v breznu niča. Še prej pa zatreširani po Metelkovi glumimo bolestni čar padca, ki se ne spodobi odsotnim bogovom in bajnim kapitalistom. Pijani smo ko ćuskije, wie ein schwein, in medtem ko Prometeju spodletelo zamenjujejo jetra, nam pesnik zapiše usode: prešibka golazen umrljivega sveta, ki paralitično trepeta v lastnem soku. A če vztrajamo v Božičevi poeziji, se skozi neposredno, surovo besedo izriše plah osnutek milosti, poljuba, ljubezni in presežne darežljivosti. Nedonošenčku raztrganih ulic je jasnovidno jasno: le zavit v molk jezika bo preživel tiste nikoli zares odobrene plovbe. In ponovno me zaboli v vranici, splošna mehka retardacija, trajanje nepremičnega vmes, nema mrdanja, programiran mozak premagancev, spoznanje, da ločen od biti postaneš prazen in bel. Da ni upanja, le lajšanje bremen. Božičeva poezija je srhljivo maestralna, ko gre za privajanje naše razlemane bivajočnosti v navzočnost. Njegove pesmi berem kot afirmacijo odpovedi s hkratnim pritrjevanjem krhajoči se obljubi. Razodetje samote v pesmih pričujoče zbirke nas opominja, da se bo treba pretolči skozi marsikaj, davke, krvavo kenjo, tihe zamere, bajne poslovne poglede, prehitre obljube, tisočera šilca, ušive ljudi in neuspela srečevanja, z njimi, ki si jim posvetil pesmi, skozi vse to, s čimer so tvoje pesmi pravzaprav izpisane. Srž zbirke mleček, žbunje: grobovi v njem je misel Mauricea Blanchota o tem, kako pesnik piše poezijo iz želje po odkrivanju središča, to pa se nenehno seli in premika, a vseeno ostaja središče. Božičeva poezija ihti in hiti proti shiranim obzorjem teh nespoznavnih središč.


Simon Smole


/ ... /



berlin


nobene ljubezni ni več tu ki bi jo lahko dal

in nikogar ni ki bi čakal za tistim enim od milijonov

oken samo težek julijski dan posebej še okoli

postaje kottbusser tor ampak tako

belih oblakov pa vseeno še ne kako

se podijo po tem gromozanskem nebu


narokani nizozemci & zenice kot jame, razpotegnjene

od love parejd do tretjega dne zatem bog je dal to

mesto da bodo trpela srca ki so imela v sebi preveč

ljubezni preveč dežja preveč tebe –


move urself to dance

ples bo dal in ples bo vzel


pa slabinska nedelja zjutraj v club der visonäre

a sploh obstaja še kej jačga za nas provincialce

kozmopolitsko & mednarodno pa te fore

najjače pa je itk k lah tle zuznem piveks

še v nedelo ob močnih urah


ali si predstavljam da me bo mogoče kdo ogovoril

ta dež je nekaj svetega za mene naivčino za turistično

lovo k jo razpušavam kle v clubu der visionäre recimo

trupla k hodjo mem razpotegnena še od petka

js pa razpotegnen skor še od poraznega deteta

prejšn tedn na soriški prsežm liki so se ga dobr našvasal

učke k krožniki glave k marmelada

takoj se spomnim na uno zdelano mtko u jodelkellerju

k je 2019 stopla na mizo pa zapela

ich kauf mir ein stück land in kreuzberg


avtomati isto dobr pojejo turčini na ročkah pa pomoje

usi na spidu sam to morš met tut pare isto če ne ne gre

take me thru the darkness to the break of the day &

res je imenitno to jajcanje kle po teh razlemanih kafičih

pa pol

hinaus ins freie! aus der roten rose noch schnell

zum trinkteufel und ein kühles

blondes & vor mir oktay özdemir wie er leibt und lebt


& pol recimo ko pride folk u lokal ne se zezat stari

& pol recimo nedela 2.24 pa se ga še zmer dobr roka


en švasko tm zadi za čoškom k drka ta džuboks

k d bo jutr konc sveta pa lik res čist naleman

zakajen pa vse skp k sto matr itk dobr tut to

in vsi ti letni časi, globoka nezavest, omahljivost

vsega kar se nanaša na jezik – to ti je prisvojeni mir,

to, da odgovarjaš včerajšnjim rekam,


ki se zdaj sanjajo meni v lichtenbergu, dolga sprememba

v shen khar venakhi, ko so se tresli tihi deležniki v zatohlem

kotu, zajeban teden je bil res, kot tisto zajebano poletje

v določenih šišenskih zakotjih

umaknjenih pozornosti in javnim dotikom

a vse to že dolgo pripada preteklosti


pol je uletu en turčin k sosedni mizi zliman k žvau ne se ti jebat

res nagagan k kamela pa roji tujcev, kot da

bi za las ušli smrti,

pozabljeni bencinarji

cugarji in ti ločuješ dan od vsega dolgega dogajanja,

govoriš o tem, kar bo neizogibno prišlo, ugibaš, kaj drugega te še čaka,

kaj preživlja glad na danskem, glad na švedskem,

predpostavil, zapostavil, zoperstavil: misel na nebo & zalutal


tko k jure kaštelan u uni antologiji k sm jo brou

u bruslu jesen 2014 k je scal po plahti od kafiča zad za place flagey k d je sodn dan

isto mam zdej kle neke žganice u žepu

berliner luft

kurc ga gleda kva pa nej

s temi kratkimi hlačami

pa spomin na øresund, kratek ko blisk –

nad tabo: nebeško kraljestvo, odprto v neskončnost,

in botanični vrt v lundu v dežju in pridružene nepravilnosti naravna

intubacija sekund zmerno odmiranje sam po drug stran

res kt da bi spet blo 2018 k da bi biu spet kle res


a že takrat sem slutil čas, ko bodo ptice odletele na jug

pol pa že nek drug pajzlc uigri neki slabotni angleži

kurci palci težk tedn je bil koji kurac res

dvakrat zakenju krvav bogve kva to pomen

najbrž nč dobrga liki pa kr naročajo pol uber k majo dost zaboli njih


loh se pa tut sam zezaš s tem sranjem pa neka kuzla k ti pol prhaja gor

ceu cajt al pa kot že rečen prej d se ukenjaš krvav


pod tem gromozanskim nebom berlinskim

pa mal vulgarn je use skp a ni

ti se kr zezi

uno hihihi hahaha pa mal kuzle tm po adalbertstr tret četrt.


nek harmonikaš uleti u situacijo

pred nekim spätijem k ga preplavlajo isti brezvezni turisti kt js

pa ti vseen da filing das doma al neki

naročaš vse možno

lik zna pa sam mesečino pa đurđevdan res do kurca

najjači pa mi je itak ta vonj podzemne

neka mst al kva

pa pol zmešana s temi žemlcami pa tem šitom raznim

kar se pač prodaja kle

dobr je blo k sm to prvič zavohu pomoje leta 2008 navdušen k največja seljačina


sam je pa tut zajebana ta džankijada kle kurc

sam kva nej

dobr so se ujagal srečni ljudje k jih je prnesl skp in pojejo

neka jajca u tem pajzlu pa naročajo skoz neki noch ein schulti bitte

pa to


bitte bitte skoz k nek jeben žanrski uložk zveni bogami


pa pol o tem vlaganju v parcele, zidove in o šraufarskem fušanju

v minevanju let pa se naposled

zacedi skozi nadstreške in prizidke shirano obzorje –

ki se je postaralo z nami vsemi

in tega ne skriva

ki ve – za dediščino govorečih imen,

s katero te pospremi

naprej

v mojem primeru v rote rose pa pol do trinkteufla pa pol na stopnice

med nagagance pod kreuzberg merkezi


in v vsa ta grozna žrela spätijev


pa bäreneck boddineck an der nolle

sami dobri

pa mednarodn značaj pa use to

prestiž ki ga namenjajo replike teh zgradb

v pretnjah, ki jih pomenijo sveti sadovnjaki neba v

neuköllnu &

vatli in poverjeniki

neka berlinčanka

bogami je lepa k roka pikado v tej temni noči


kot oblovina razcepljeni

strahovi pred epigonstvom, tihi družbeniki, ki me mazilijo

v tej noči in vsi bajni poslovni pogledi


isto kot vse preostalo, kar je podvrženo drastičnemu upadu

in slabotnemu jenjanju, svetim sadovnjakom neba nad neuköllnom,

ki jih povzame ena beseda, ko je večerno sonce

nekoč za trenutek obsijalo oba vpletena:


klunkerkranich


(2022)