Blai Bonet (1926–1997) je samega sebe nekoč opisal kot »stavbo v gradnji«. V njem naj bi živeli zidarji in tesarji, ki ga izdelujejo, sam pa iz daljave opazuje njihov neprestani trud. Bonetovo ustvarjanje je zaznamovano s tem skrajno napetim odnosom do samega sebe, s pogledom od zunaj. Nobeno njegovo delo kritične samoanalize ne izostri bolj kakor njegov pripovedni prvenec Morje (1958). Junaka Manuel Tur in Andreu Ramallo sta avtorjeva dvojnika, v njuni neukročenosti in stalnem dvomu se zrcalijo napetosti pisateljeve mladosti.

Leta 1936, ko je v Španiji izbruhnila državljanska vojna, je Blai Bonet stopil v semenišče v Palmi na rodnem otoku Majorki. Pri osemnajstih pa ga je moral zaradi tuberkuloze zapustiti, tako da je svoja najobčutljivejša leta preživel v sanatoriju Caubet blizu Bunyole. Ta izkušnja je več kot očitna avtobiografska podlaga pripovedi v romanu. Bonet je začel objavljati v petdesetih letih, ko so izšle njegove prve pesniške zbirke. Morju pa so v najbolj plodnih letih njegovega ustvarjanja sledili še romani Haceldama (1959), Judež in pomlad (1963) in Mister Evasió (1969), pesniška zbirka Slehernikov evangelij (1967), pa tudi druga pesniška in dramska dela ter opazne študije o sodobnem slikarstvu, predvsem o Antoniju Tàpiesu (1964). Iz njegovega poznega obdobja izstopajo dnevniški zapiski Oči (1974) in Pogled (1975). Nobeno njegovo delo še ni bilo prevedeno v slovenščino, Morje pa je poleg Bearna (1961, slov. prev. 2013) Llorença Villalonge sploh ena prvih knjig katalonske književnosti, ki prihaja k nam z Balearskih otokov. Leta 2000 je roman služil kot predloga istoimenskemu filmu režiserja Agustíja Villaronge, ki je znal na posebej pretresljiv način ujeti tesnobo mladosti s porezanimi krili in dušeče vzdušje povojnega časa v mali otoški skupnosti.

V ospredju romana je vprašanje o tem, kako se človek odziva na soočenje s smrtjo. Bonet je zato bližji Cankarjevi Hiši Marije Pomočnice kakor pa Mannovi Čarobni gori, ker piše z nenavadno ostro bolečino. Človek mora ohraniti sposobnost presoje celo v najhujši grozi in tudi tedaj, ko je sposoben največje podlosti. Tudi morilec je še vedno človek, saj vprašanja o lastnih dejanjih ostajajo vseskozi odprta, nerešljiva, zavezujoča. S to nepodkupljivo držo svojih junakov je Bonet ustvaril prav posebno, dobesedno mitično podobo mladosti. Njegovi dečki se upirajo temu, da bi s korakom v odraslo dobo izgubili neposrednost, stik z življenjem, takšnim kot je. Načrtno gojijo vedenje o svojem lastnem telesu in se ves čas ukvarjajo drug z drugim, drezajo v najbolj prikrite kotičke lastnih misli zato, da se odnos do drugega ne popredmeti in ne okosteni.

Morje ne teče enakomerno in urejeno. Bonet dogodke in čustva predstavlja kot izolirane fragmente. Časovna os je v romanu zlomljena, ostajajo le nepovezani drobci. Zato Bonet od bralca zahteva aktivno vlogo, zaupa njegovemu poznavanju okoliščin, ve, da bo znal razumeti njegovo grenko ironijo. Morje gradi svet z izjemno jasnimi slikami, a brez vsake dokumentarne gotovosti. Pripoved se razvija v nekakšni zgodovinski megli, saj so tudi najbolj pretresljivi dogodki komajda razpoznavni celo za poznavalce okoliščin. A pisatelja zanimajo le tisti trenutki, ki se vžgejo v spomin z ognjem, spomini, ki se kakor mah oklepajo skal. Zato je v romanu toliko neizrečenega. Pavze in premori so razsejani ravno na najbolj odločilnih mestih. Bralec mora sam dopolniti verigo vzrokov in posledic, da bi preteklost ohranil živo in prisotno.

Simona Škrabec (Ljubljana, 1968) od leta 1992 živi v Barceloni, kjer je doktorirala iz literarne teorije. V katalonščini so med drugim izšli njeni prevodi Jančarja, Kiša, Pahorja, Debeljaka in Mozetiča. Slovenske bralce pa je seznanila s Ferraterjem, Moncado, Cabréjem, Llorençem Villalongo, Mario Mercè Marçal in drugimi.

/ odlomek /

Dokončno, doživeto, neskončno okno v sobi 13.

Zgodilo se je včeraj zvečer, ob sedmih, med obveznim počitkom, ko so bili vsi drugi na galeriji, vsak v svojem chaise-longue. Pater Gabriel je ukazal, naj me odpeljejo v trinajsto sobo, ker ni hotel, da bi drugi bolniki videli stigme na dlaneh in kri na srajci.

V trenutku, ko me je Agusti Alcantara posadil na voziček, sem pogledal gojene in divje oljke, pa prve luči, ki so se začele prižigati v mestu, medtem ko so fantje z rumenkastim obrazom in raztrganimi hlačami gotovo že prodajali večerno izdajo časopisov.

Molil sem celo noč, ker sem si želel jokati. Počutil sem se, kot bi kadil marihuano, dokler nisem zaspal in sanjal, da sem imel hrbet iz lesa in da mi je neki deček oči in usta zbrisal z radirko.

Če preneham dihati, čutim njegov vonj, vonj Andreua Ramalla, ki me je prijel za roko, da bi mi pokazal nekaj groznega, kar je njemu pokazal Ceferino Olmedo iz Albaceta v domači vasi, vonj spominja na razkužilo, ki ga doma uporabljajo za sterilizacijo pšenice. Vonj je podoben tudi vonju žensk v vasi, ko se pri petinštiridesetih letih zaradi žalosti počasi začnejo odrekati dragim milom in lepemu obnašanju. Andreu Ramallo si ves mesec ne preobleče spodnjega perila.

Čutim vonj svojega pogubljenja in zaradi svojega pogubljenja jočem kakor deček, jočem, kakor jočejo včasih zaljubljeni fantiči pri štirinajstih, ki svojo puberteto nosijo kakor trnovo krono, kakor nekateri ljudje nosijo svojo pamet.

Žge me. Moja glava se bo odprla, kot bi mi izstrelili cel rafal iz mitraljeza. Oh, to ogledalo, to ogledalo, to ogledalo.

– Manuel Tur. Prispel sem do tebe. Pot je bila dolga.

Ima obraz mladega kmetiča, ki je preživel štirideset dni v vojaškem taboru, obraz iz zloščenega bakra, zloščenega s pepelom in z limoninim sokom, zloščenega pod prsti neobčutljivih in zlih kmečkih služkinj.

– Dolgo časa sem ti jemal mir. Kakor v klavnicah najprej oluščijo teletom kožo, preden jih prerežejo na pol. Rad sem te imel, dokler nisem dosegel, da si občutil roko Andreua Ramalla na svojih rokah. Vedno si si želel umreti v veselju. Toda, da bi ti bilo dano, da lahko umreš v smrtnem boju, podobnem navdušenju, potem je treba živo ...

Lasje mu padajo na čelo. Na podolgovatem obrazu ima svetle, sive oči. Njegovo telo je podolgovato, njegove noge so dolge. Telo in obraz sta pri njem koščena in resna kot pri najstnikih, ki poznajo ljubezen in smrt. Nosi belo, razpeto srajco, nima je zatlačene v hlače kot kak kmetič. Pod razpeto srajco je videti prvi puh na prsih. Njegove hlače so iz modrega platna kakor pri mehanikih, spuščene so na boke.

Sede na posteljo in z eno svojih močnih, jeklenih rok zgrabi mojo nogo in čutim pritisk in belino njegovih zob.

– Ko si bil ti deček ...

– Kaj je potrebno, da bom lahko umrl tako, da bo moj smrtni boj podoben navdušenju?

Prime rjuho za rob in me razkrije do višine kolen. Na čuden način me je sram, da imam roke razkrite in na čuden način se sramujem tudi tega, da so razgaljene tudi moje razvade.

– Ko si bil še deček, sem te utrdil, kakor se utrdi kos usnja pod soncem. Začel sem, ko si prišel h ministrantom v župnišče Sant Just. To je bila revna fara in kakor vse revne fare, je delovala po utečenih tirnicah, veliko je bilo obredov, pokopališče pa je bilo čisto zraven in preraslo s travo. Ti se nisi zmogel osredotočiti na nobeno stvar. Le tekal si po vaških ulicah, kot vsi dečki, ki se čutijo svobodne preprosto zato, ker so prišli do konca vasi. Pretreslo te je, ko si opazil, da je kmečkemu župniku v Sant Justu roka trepetala, ko je izročal hostijo. Jaz sem bil to trepetanje. Kmečki župnik je pustil, da so se mu roke tresle, da bi preprečil brezbrižnost, ki jo je občutil ob posvetitvi. Kmečkemu župniku se roke niso tresle, Manuel Tur. Kmečki župnik jih je nalašč tresel, kakor bi svojo vero hotel zgrabiti za vrat.

– Kaj je potrebno, da bi lahko umrl tako, da bi bil moj smrtni boj podoben navdušenju?

– Po razmeroma kratkem času si začel opazovati, kako je neki mladi mož, bled in s sledmi trpljenja na obrazu, klečal pred spovednico z vijoličasto zaveso na hrbtu. Sedel si v leseni klopi in gledal, kako se mu premika glava pod zaveso z vso silo. Mislil si si, da je bilo zaradi utrujenosti, toda ne, to je bilo zato, ker je ta človek rekel »Ne!« samemu božjemu kraljestvu. Potem pa je nekega oktobrskega opoldneva prišel v vas s puško v roki in z okrvavljenim hrbtom, vlekel se je proti župnišču in ti si ga videl. Župnik iz Sant Justa ga je prijel pod roko in ga pred vsemi odpeljal do vogala na trgu. Na vogalu ga je poslušal, z roko na čelu. To je bilo tistega popoldneva. Tistega popoldneva. Na nekem pločniku pa si ti tistega popoldneva ...

– Ne spodkoplji me, ne reci mi, da si vstopil v moje življenje kakor jelen. Zares si mi odvzel vso preprostost in tudi potrebo po tem, da bi bil iskren. Zakaj si mi kri zastrupil s ponižnostjo, zakaj si mi dal sposobnost, da lahko sprejmem karkoli z redko, čudovito in neobrzdano naravnostjo? Zakaj si me naredil tako širokega, tako ploskega, tako izjemno revnega, da nikoli ne bom mogel svoje prisotnosti zoperstaviti ostrini življenja?

Stiska palec na moji nogi in gleda skozme, z ravnim in zgubljenim pogledom. Z roko si gre skozi dlake na prsih in stisne tenke ustnice, da se spremenijo v rdeči, skoraj nevidni črti. Pazduhe se mu potijo in znoj mu je premočil belo srajco. To ogledalo, to ogledalo, to ogledalo!

– To je zato, ker ti tvoja pamet škodi. Ne zmoreš razumeti, na kako globok način je človek vedno človek in zato si misliš, da je ljudi mogoče ločevati glede na njihova čustva, ki jih bistveno določajo. Ni res.

Odkima z glavo, počasi, večkrat. Ne premika pa oči. On.

– Ni res. Če bi ti vedel, kaj pomeni, da je vse enotnost, Manuel Tur. Občudoval si Claudelovo izpoved, ko se je ves navdahnjen, genialen in lažniv naslonil na steber v Nôtre-Dame na božično noč med množico, ki je privrela na ceste zaradi glasbe in luči. Ni res. Če bi le lahko razumel, da je pri vseh dogodkih, povezavah in spletih okoliščin edina resnica le to, da je zgolj krivda sposobna tega, da se Bog razodene.

Govori z utrujenostjo, kot kmet, ki si je umil roke po končanem delu. Trudi se biti prijazen. Kot kmetje, kot prekrasni in mogočni kmečki hlapci, ki strežejo pri mizi, oblečeni v kočijaško uniformo in svoje gospode, ovenčane z grbi in nagrobniki, vidijo kakor neskončno ironična in fosilna telesa.

– Vse to sem ti hotel povedati na Vrtu, ko sem ti govoril o obeh fantih: če bosta jedla s tega drevesa, bosta vedela, kar ve on. Hotel sem ti povedati, da je Gospodovo razodetje iz njega mogoče izvleči le tako, da grešiš. Le tako izveš, da je On usmiljenje, da On ljubi ljudi vse do smrti svojega Drugega bitja, da jih On ljubi do njihove združitve s Svetim duhom, dokler se zemlja ne združi z Očetom. Na Vrtu nisem v skušnjavo vpeljal obeh najstnikov, temveč sem dosegel, da jima je Bog razodel svojo ljubezen. Oba fanta z razcvetelim trebuhom sta grešila in s tem sta ob ukazovalnem Bogu spoznala tudi poslušnost Bogu vse do smrti in do križanja.

Zdaj ko je on umolknil, se zdi, da so odprli okno in po sapici, ki mi piha v obraz, lahko uganem, v katerem mesecu smo.

– Kaj je potrebno, da bom lahko umrl tako, da bo moj smrtni boj podoben navdušenju? Nikoli nisem hodil ven skozi običajna vrata. Ko sem bil deček, nisem hodil na cesto skozi vhodna vrata, skozi vrata za v šolo, skozi vrata, ki so gledala na morje, skozi vrata, ki so vodila k uličnim pretepom, temveč sem hodil ven skozi dvoriščna vrata, ki so gledala na majhno polje, polno črepinj, polno osata in mravelj in tu je bilo tudi pasje truplo, napihnjeno, okrog oči pa so mu krožile zelene muhe mesarice. Kaj je potrebno, da bom lahko umrl tako, da bo moj smrtni boj podoben navdušenju?

Dvignil se je. Hlače si je popravil, da so mu spet stale na pasu. Potem se je dvakrat hitro udaril po mednožju. Stoji pred menoj s široko razkrečenimi nogami. Reče:

– Carmen Onaindia je v svoji sobi nad garažo. Pomiva posodo, pomiva svoje krožnike in krožnike Agustija Alcantare, nosi predpasnik, ki je že ves moker. Medtem ko z aluminijevo mrežico drgne po rdečih loncih, godrnja od gnusa nad svojim brutalnim in razuzdanim možem, kot bi žvečila. Med njo in Agustijem Alcantaro zakonsko življenje ne obstaja. Carmen je začela do njega čutiti odpor. Od tega je dobila izpuščaj. Zdaj ima kožo ves čas premazano s kremo, kar njeno razdraženost le še povečuje, raste pa tudi njen gnus. Medtem ko Agusti Alcantara svoj obraz skriva v lase Carmen Onaindie, Carmen Onaindia večkrat čuti željo, da bi mu v hrbet zasadila škarje. Agusti Alcantara in Carmen Onaindia nimata otrok. Jesta v tišini, sedita drug pred drugim, na sredi mize pa je šopek borovih vej, da jima ni treba gledati drug drugega. Carmen Onaindia v svoji sedanji sobi hrani svetopisemsko berilo. Ima označene različne odlomke. Danes je nožiček za lupljenje sadja vtaknila na stran, kjer je govor o Nikodemu. Ponoči bere dolgo v noč in se ne ozira na to, če je Agusti Alcantara prišel domov, glavo in knjigo ima pod lučjo z gibljivim vratom, Denis, njen pes, pa jo opazuje brezbrižno, mirno, kakor bi starejši brat gledal na sestrico. Carmen Onaindia bo prišla. Sem. Danes popoldan. Po kosilu bo prišla v sobo številka 13.

Obrne se k steni in si odpne zadrgo, spusti hlače in hrbet nagne nazaj, potem si zatlači srajco. Zato, da se ponovno zapne, uporabi eno samo roko, drugo drži v pasu. Obrne se z obrazom proti meni, medtem ko si zapenja pas in ga zategne za dve luknji proti levi.

Glavo stegne naprej in si z roko večkrat podrgne po goltancu. Reče:

– Čez nekaj časa ti bom spet poslal Andreua Ramalla, da se boš napolnil z obupom, kajti ko se bo zgodilo, kar se mora zgoditi, bo on vate vsadil klico navdušenja, to je obscena beseda, to je beseda, ki izvira iz tiste vrste umazanije, kakršna mornarjem ponoči ne da spati. Velikokrat ste se mi smilili zaradi vaše brezvoljnosti, reveži delujete po ukazih vegetativnega živčevja, ves čas ste pod trofotropnim učinkom, da ste bledi kakor polž v hišici. Vaša nemoč mi povzroča bolečino, vaš obup je mehak kot trebuhi tistih, ki so si dali zamenjati ime. Hodite sključeni, se vlečete, v kotičkih ustnic imate peno, usta pa so suha, vaši prsti na rokah so nesorazmerno dolgi, umivate si jih tisočkrat, a so tisočkrat bolj umazani kot kurji kremplji. Vidim vas, kako ste ves čas v stanju omame, kakor bi bila ura štiri zjutraj in sposobni bi bili dati polovico svojega bogastva tistemu, ki bi odnesel proč del vašega telesa, kakor se odnese kožuh zaklanega zajca na dvorišče. Za vse je kriva vaša čistost, čistost sveta je kriva, da je življenje tako absurdno, žalostno in togo. Le čemu ta občutek zamere, ta norost v duši, če ste to vi. A moj dih se je že prilepil na vaš čas in na vašo večnost. Ne čutite me, kadar vas požira dolgčas. Tedaj čutite svojo čistost. Čutite čistost jedra svoje nedolžnosti, ki plava v miru kakor v umazanem olju. Le tedaj, kadar me uničujete, osvajate svojo odrešitev, kajti vaše bitje oblikuje željo po velikanskih neurjih, začutite lakoto po tem, da bi bili zaznamovani z razbeljenim železom, kakor je morsko dno zaznamovano s čistostjo. Toda tu je moj mir. Nad vami lebdi. Je kakor rjuha, ki jo v bolnišnicah v zadnjem trenutku potegnejo čez umirajočega. Nihče je ne bo mogel ločiti od vas, razen če stopi na pot bolečine: to je vaše uboštvo.

Prijel je rjuho za rob in jo vrgel name. Prekrila me je do vratu. In zdaj, z rokami pod odejo, se sramujem: žge me nemoč. On pa si iz žepa potegne kapo s senčnikom. Odide, zamahne z roko v pozdrav in privzdigne tudi obrvi. Potem vrata – klok – ostanejo zaprta in pocinkana kljuka se sveti kakor krmilo kolesa Agustija Alcantare, ki se je ravnokar prikazalo v oknu. S prtljažnika sname lesen zaboj, iz katerega kukajo zeleni listi.