Otroci iz dežele bomb bi bili povsem zadovoljni s svojim svetom, če jih ne bi vsako noč mučile sanje o drugačnem svetu, o deželi trav. Odločijo se, da bodo našli to deželo, jo zravnali s svojimi tanki in pregnali tamkajšnje otroke, ki se podijo za metulji. Toda njihovo potovanje jim svet obrne na glavo …

Brane Mozetič je to protivojno zgodbico zapisal pred več kot tridesetimi leti – tokrat je prvič objavljena.

Slikarka Maja Kastelic je bila za svoje ilustracije nagrajena s priznanjem Hinka Smrekarja. To je njena prva slikanica.

/ ODLOMEK /

1 Dežela bomb je bila velika. Segala je od enega konca do drugega, in vse v tej deželi je bilo v znamenju bomb. Hiše se bile kockaste bombe, nebotičniki, ki so se dvigovali v oblake, so bili prave smrtonosne rakete. Takoj ko bi se hišam približali sovražniki, ki jih sicer ni bilo še od nikoder, bi se hiše razletele in jih pogubile.

2 Otroci te dežele so bili nadvse srečni. Cele dneve so se igrali vojno. V šolah se niso učili matematike ali spoznavanja narave, pač pa so ves čas pregledovali nove bombe in mitraljeze, streljali s topovi in pošiljali rakete v bližnji gozd. Najraje pa so igrali nogomet. Punčke in fantki so se podili za žogo, ki je bila pravzaprav lahka okrogla bomba. Taka žoga se je včasih kar razletela, z njo pa še otrok, ki jo je neprevidno brcnil, in v tem je bil še poseben čar te igre.

3 Tudi doma so se otroci najraje prevažali z manjšimi tanki ali z džipi, zdaj so streljali po hodnikih, zdaj so s posebnimi pištolami na fižol ciljali v mamice ali v očke. Ti so se zadovoljno smehljali in se veselili najmanjšega napredka v izurjenosti svojih otročajev. Nič ne de, če je bilo fižola povsod dovolj in če je kdaj razneslo kako mačko, samo da se niso otroci dolgočasili in da so očetje lahko zaupali tudi v njihovo moč.

4 Ko pa je prišla noč, so šli tudi tu, kot je to povsod v navadi, otroci spat. Namesto navadnih medvedkov so imeli ob sebi seveda take, ki so ob pritisku na gumb bruhali ogenj. A otroci vseeno niso mogli mirno počivati ...

5 Komaj so zaspali, so skozi špranje in dimnike zapihali v njihove sobe južni vetrovi, ki so se vsak večer pripodili v mesto iz dežele onkraj gozda. Te sapice so pihljale otrokom skozi ušesa in jim v spanje nosile neznane slike.

6 Videli so visoke trave in rdeče cvetice, ki so se majale v vetru, zelene kobilice, ki so skakljale po rosnih kapljah, murnčke, ki so godli v zavetju širokih listov, in čisto majhne otroke, ki so se igrali prav čudne igre. Zdaj so smeje se tekali za pisanimi metulji, zdaj so delali hlebčke iz vlažne zemlje, bosi so bredli po potoku, z mezinci so vrtali v ilovico, ko se je sonce skrilo, so šteli zvezde, in ko so se jim zapirale oči, so se stisnili v luknje k poljskim hrčkom.