»Angelska in črna svetloba, / smeh valov na morskih cestah … / svetloba, ki se zrcali v njegovi krvi,« je Jorgos Seferis napisal v zadnjem delu svoje dolge pesmi¸ Drozg. V tej kompleksni podobi je morda kar najbolj zajel srž svoje pesniške vizije in osebne filozofije. Črna svetloba je poklon angleškega pesnika Richarda Burnsa delu Jorgosa Seferisa in moderni grški pesniški tradiciji, pa tudi grškemu ljudstvu, pokrajini in svetlobi.

RICHARD BURNS se je rodil v Londonu leta 1943. Živel je v Grčiji, Italiji, v nekdanji Jugoslaviji in Združenih državah Amerike. V Cambridgeu je leta 1975 ustanovil prvi mednarodni pesniški festival, Cambridge Poetry Festival, je dobitnik številnih nagrad in priznanj, njegove pesmi pa so prevedene v 18 jezikov. Mednarodno se je uveljavil tudi kot voditelj večjezičnih pesniških delavnic za otroke, dijake in študente. Med njegove najnovejše pesniške zbirke sodijo Against Perfection (1999), Croft Woods (1999), The Manager (2001) in Book With No Back Cover (2003). Živi in dela v Cambridgeu.

Črna svetloba je delo angleškega pesnika, ki je doživeto razumel arhetipe in se bil tako sposoben dvigniti nad osebni svet. S poklonom grški pesniški tradiciji je ustvaril darilo sodobni angleški poeziji.
Jeremy Hooker

Čudež vzorcev in variacij je ohranjen v tako visoki legi, da je ena pesem boljša od druge. Bleščeča črna enost.
Kimon Triar

Richard Burns je velik mojster podob. Njegove podobe govorijo o resnici, ki jo izrazijo tako dobro, da jo moramo dojeti.
Zygmunt Bauman

Prepričan sem, da bo Richard Burns ostal eden pomembnejših pesnikov na začetku novega tisočletja, ki pišejo v angleščini. To je samosvoj glas. Ne spreglejte ga.

Anthony Rudolf

PRODAJALEC DUŠ

Kako tiho je tekla Temza med sencami ... Dobro spi.

In vodič mi je rekel: »Ne drezaj globoko v temo,
raje si zgradi svet iz svetlobe. Glede sanj pa,
poslušaj jih natančno, njihovi glasovi so
lahko večkrat preroški, pokažejo ti pravo pot,
ali pa je v njih vsaj drobec nenadejane modrosti,
čeprav še tako nedoločljiv oziroma neizoblikovan.
In ker se pošteno dela najbolje podnevi,
in »svetloba« je že od nekdaj metafora za »dobroto«,
pravi duhovni cilj pa je združitev z Bogom,
nikoli slepo ne sledi glasu iz sanj;
raje si potrpežljivo uri duha, da se boš prikopal do svoje duše,
to je naloga, ki zahteva natančno izbiro
pravih svetovalcev, ki te morda obiščejo celo ponoči,
ne lažnih vodičev, zapeljivcev in zlih prikazni,
ki ti bodo mlado dušo trdno priklepali
na ta pokvarjen svet tisočerih stvari,
ki je, kot sam veš, iluzija. Kajti to so Kelipoti, sile zla,
pred katerimi nas svarijo vsi kabalistični mojstri,
ker ti lahko dušo, že oslabljeno zaradi stalnih pustošenj,
docela zastrupijo in si jo popolnoma podredijo,
tako da ne bo nikoli več poletela v nebo.
Ne pozabi, krila duše so krhka kot krila metulja,
lahko se zlomijo od preobilja svetlobe ali teme.
Predvsem pa, pazi se hudobnih daimonov,
ki človeka lahko razcefrajo na koščke: pomisli na ubogega Rimbauda
ali Nietzscheja, ki se je v norosti podpisoval Dioniz,
ker si je upal prodreti v prepovedano kraljestvo
Mater. Pametneje bi bilo, če bi sledil Goethejevi
mirni poti spoznanja ali hladni Wittgensteinovi
logiki: »O čemer ne moremo govoriti,
o tem moramo molčati« ... Pazi se črne svetlobe.«

Pol Kelt, pol Sas, modre pike v zenicah
so mu sijale, ko si je prižgal cigareto, meni pa čez mizo
dotočil viski v svojem stanovanju na Notting Hillu,
s knjigami, nakopičenimi vsepovsod: moj dobri stari učitelj,
človek, zaljubljen v modrost, a ne preveč moder,
ki mi je prvi razkril Platona in Heraklita,
mi bral iz Homerja s svojim oksfordsko grškim naglasom,
se je na prijazen angleški način poslovil od mene.
»Pazi se črne svetlobe,« je ponovil in zaprl vrata
za mano, ko sem odhajal ob treh zjutraj,
opotekel sem se po temnem stopnišču na Linden Gardens
in jo mahnil peš, napol pijan, skozi zimsko noč v Fulham.

PROMENADA

... zdaj, ko se večeri ...

Kraljevsko sonce rožnatih lic, zlatnik dneva,
dotakneš se me in moja koža postane roženica,
hrbtenica vidni živec in telo mi zadrhti,
napol omamljeno od skrinje zlata, ki si jo izpraznilo
nad tem mestom in morjem ter me oslepilo.
Nekoč so tu stale – in vem, še vedno stojijo –
ulice in vrste hiš nekega drugega mesta
in ne tega, ki si ga vsega preobrazil.

Sprehajamo se ob morju. Ribiški
čolni bodo izpluli v noč,
motorji brnijo, na krmi petrolejke,
in celo mesto je na promenadi,
zaljubljenci z roko pod roko, gizdalini se šopirijo,
matere in očetje, otroci ližejo sladoled,
starci gledajo izza miz obmorskih kavarn,
in potemneli griči se bližajo kakor udomačene živali.

Blag večerni sij, ki lezeš čez hribe in zaliv,
tvoja roka, kot po naključju oplazi mojo,
je kot dotik mlade ženske, ki se sprehaja ob meni,
bogatih zibajočih bokov in drobnega koraka,
nazaj počesanih las, črnih kot oglje, finih ramen in dolgega vratu,
močno zagorela in njene rjave mandljaste oči se smejijo.
Pijem te, migotajoča svetloba, kot vino, kot glasbo,
kot so te tvoji predniki pili tisoče let.

Porozno mesto, njeno ime je Elefthería,
in kljub temu, da so tvoje brazgotine sive pike v njenih očeh,
ji ob tej uri, ko se svetloba in odsev
nežno igrata na njenem licu kakor govorica ali pesem,
še vedno pripada starodavna pravica, da koraka po tej obali
kot pobudnica in zaščitnica tvoje svetlobe,
ki jo zbira v tolmunih svojih globokih zenic,
in njena popolna svoboda je, da pleše po tebi.

Ljuba večerna svetloba, stara na tisoče let,
pevka čistega glasu, krasna kakor ta ženska,
kako naj ne občudujem tvoje miline, v katero si odtisnila
to mesto in te ljudi, tvojega modela,
ki preoblikuje vse, česar se dotakne, ves svet?
Postal sem tvoj suženj, če že ne tvoj državljan.
In z žejo, da te vso popijem, bi napolnil
vsako poro s tvojim sijem – njeno svobodo.

Prevedla Ana Jelnikar