Pere Calders (1912-1994) je začel objavljati ravno ob začetku španske državljanske vojne. Sodi med katalonske pisatelje, ki so po letu 1939 prisilno ali prostovoljno zapustili domovino. Naselil se je v Mehiki, kjer je preživel triindvajset let. Kljub izgnanstvu ni prenehal z objavljanjem. Stik z bralci mu je uspelo obnoviti leta 1955, ko je izšla prozna zbirka Kronike prikrite resnice. Zbirka obsega besedila napisana med 1936 in 1952. Usoda Caldersove prve zbirke je podobna usodi mnogih drugih literarnih del, ki so v tem času nastala v katalonskem jeziku. Da so knjige kljub vsem zaprekam našle pot do bralcev, imajo zaslugo literarne nagrade, ki so z denarnim skladom zmagovalcu zagotavljale, če drugega ne, vsaj objavo. Caldersova zbirka je bila leta 1954 nagrajena z nagrado Víctor Catala in tako se je začela njena pot med bralno občinstvo, ki jo je v naslednjih desetletjih, skupaj z najuglednejšimi kritiki, začelo ceniti kot eno ključnih del katalonske povojne literature. Leta 1962 so se razmere v Španiji normalizirale, zato se je odločil za dokončno vrnitev. Postal je avtor, ki je med poznavalci žel kar najbolj visoke kritike, a prodor do širokega kroga bralcev mu ni uspel. V šestdesetih je objavil romana Agavina senca in Pomorski sprehod v megli, daljšo novelo iz stvarnosti mehiških indijancev Tukaj počiva Nevares, nadaljeval pa je tudi s pisanjem in objavljanjem kratkih zgodb, ki so zanj posebej značilne. Sprva nobena njegova knjiga ni postala knjigotržni uspeh. Razlog za to je najti predvsem v stališču prevladujoče literarne struje prvih povojnih desetletji, ki je od avtorjev zahtevala angažirano umetnost. V času, ko so bile zahteve po historičnem realizmu najbolj glasne, se je Calders postavil v bran ne samo svoje umetnosti, ampak umetnosti celotne predvojne generacije. Tako je ob vsem nasprotovanju "uradne" literarne kritike postavil literaturi zahtevo, da mora delovati po lastnih pravilih. Zato je preteklo dolgo časa, preden je postal bran in cenjen kot vzornik, kar se je zgodilo šele proti koncu sedemdesetih let. Prelomni trenutek je pomenila gledališka montaža njegovih zgodb Ataviana, pri kateri je leta 1979 sodeloval tudi sam. Nadaljeval je predvsem s kratko prozo, bil pa je tudi aktiven pisec člankov v časopisih, ker si je pridobil sloves kolumnista v glavnem katalonskem dnevniku Avui.

 

Indijski problem

Bolj ali manj natančno je vsakomur poznano čaščenje, ki ga Hindujci namenjajo živalim. Toda večina ljudi ne ve, da je to čaščenje še vedno zelo aktualno in povsem brezpogojno.

Tega tudi jaz seveda nisem vedel. Prvič ko sem se namenil odpotovati v Benarés, sem mislil, da se nekatere stvari tam ne dogajajo več in da jih pravzaprav nikoli ni bilo. Bil sem skeptičen do vsega, veste? Toda dejstva tega niso potrdila.

Tako sem torej dan po prihodu stopil iz hotela in se namenil na sprehod. Moje prvo srečanje v čudni deželi, prvo presenečenje, kot bi temu rekli, je bila krava, ki je prosto hodila po pločniku, ne da bi bilo kje videti njenega gospodarja ali pastirja. Ker sem Evropejec, sem šel poiskat policaja.

- Poglejte, policaj: tamle je izgubljena krava, sem mu rekel. Če je ne odpeljete, bo najbrž povzročila kaj takega, kar bo zmotilo javni red ...

- Naj ona bedi nad vami in nad menoj, tujec, mi je odgovoril. Moje roke niso dovolj čiste, da bi jo prisilil v nekaj, kar je proti njeni volji. Morate spremeniti svojo pot in paziti, da ji ne boste povzročali težav.

In to je bilo vse. Potem sem imel priložnost preveriti, gospe in gospodinje, da je bilo krav dovolj na vseh ulicah in da so ljudje ravnali z njimi s ponižno vljudnostjo.

Spoznati svet vam omogoči razviti veliko sposobnost prilagajanja in le komaj teden dni kasneje sem se lahko v svojem ravnanju s kravami izkazal z več obzirnosti kot katerikoli drugi dobro vzgojeni Hindujec.

Medtem sem se zaljubil v angleško dekle, in ker sem udvorljiv in vem, kaj je ženskam všeč, sem se nekega dne napravil, da jo obiščem z res razkošnim šopkom rož v rokah.

Bil sem na ulici, držal sem šopek z obema rokama, čakal, da bo mimo pripeljal taksi in glej ga zlomka, od daleč me je zagledala neka krava in se vsa simpatična začela spogledovati z mano. Z zlonamerno hojo se je ta zver namerila proti meni, in ko se mi je približala, me je dolgo časa ovohavala, nikamor se ji ni mudilo. Potem je z odločnim sunkom glave stegnila gobec in pojedla dve cvetlici iz šopka.

To me je razjezilo. Rad pozabljam na vsa pravila lepega obnašanja, pa sem ji na nos (ali na tisto, kar imajo krave namesto nosu) položil plosko dlan in jo odrinil.

Krava je vedela, da tujcem ni dovoljeno iti tako daleč. V svojem spominu ni našla ničesar, kar bi bilo podobno temu dogodku in v obrambo svojih privilegijev je globoko, dolgo zamukala, da jo je bilo slišati po vsej okolici.

Ljudje so se sovražno nastrojeni strnili okrog mene, čez nekaj trenutkov pa se je prikazal policaj in se pozanimal, kaj se dogaja. Rekel sem mu:

- Pravica je na moji strani, ničesar ne morete ukreniti proti meni. Stal sem tukaj, nikomur nisem hotel storiti nič žalega, ko je prišla tale krava, da bi pojedla moj šopek rož. Do krave čutim spoštovanje, zato jaz nikoli ne bi prvi sprožil prepira. Toda šopek je moj, pridobil sem ga po legalni poti in namenjen je bil drugačnim stvarem.

Množica je zatulila od ogorčenosti, policaj pa se mi je zazdel popolnoma pretresen:

- V Indiji si nihče ne bi drznil odtegniti kravi nekaj, kar ji po pravici pripada. Če si zaželi vašega šopka, ji ga morate obvezno prepustiti.

In prisilili so me, da sem to storil. Nisem imel druge izbire, kot da se vdam v usodo in po isti poti, po kateri sem prišel, sem se vrnil k cvetličarki. Medtem sem imel čas, da razmislim, kaj bi bilo treba storiti, da zaščitim svoje interese. Naročil sem enak šopek kot prej in še enega, preprostega in cenenega. Prvega sem dal položiti v dobro zaprto škatlo, v rokah pa sem razkazoval preprost cvetlični aranžma.

Vsi razumete, kakšna je bila moja zamisel. Cenen šopek naj bi mi služil za potešitev kravje požrešnosti in hkrati naj bi odvrnil njeno pozornost od škatle.

Ponovno sem šel mimo kraja, na katerem je prišlo do prve nezgode, in opazil, da je bila krava še vedno tam. Brskala je med bleščečim ovojnim papirjem za bilkami, ki so se ji zdele najbolj sočne. Zver je dvignila glavo in me oholo pogledala, kot bi bila gotova, da bo z menoj razpolagala po svoji volji.

"Nič zato," sem pomislil. Zaupal sem v lastno prebrisanost, ki se mi je vedno zdela večja, kot so jo zmožne krave. Približal sem se ji kot podanik svojemu vladarju. Ona pa je z brezobzirnostjo, ki jo je zmožen le, kdor je vajen neomejene vladavine, nasmejano ovohala rože. Hotel sem biti hitrejši od njenih želja, zato sem ji vljudno ponudil šopek.

V bližini je bil tudi policaj in s kretnjo je pokazal, da odobrava moje ravnanje. Toda ko se mi je ta uradna oseba približala, da bi mi izrekla zahvalo v imenu Indije, sem ji povedal:

- Tokrat je prednost na moji strani. Pravi šopek je namreč zaprt v škatli in to, kar prežvekuje krava, je šopek vreden peščice drobiža.

Ko mu vsaj ne bi bil tega povedal! Policaju se je prevara zdela pošastna in prijel me je z namenom, da bom pravno odgovarjal za svoj prekršek, sodnik pa me je tako obsodil na tri mesece zapora, "ker sem prevaral sveto kravo."

 

Šibak značaj

Nekega dne, medtem ko sem spal, kot sem spal že tolikokrat in tolikokrat poprej, me je prebudil hrup, ki je prihajal iz moje pisarne.

- Zdaj smo pa tam! sem si rekel. V hiši je tat.

Kaj bi drugega, lepo po prstih sem prehodil razdaljo, ki me je ločevala od mesta, na katerem me je nekdo hotel okrasti. Tam sem naletel na neznanega gospoda z vrečo, ki je med mojimi stvarmi izbiral tiste, ki so mu bile najbolj pogodu in jih polagal na kup.

- Ep! Pogovoriva se ..., sem mu rekel.

Obrnil se je brez presenečenja, me premeril od nog do glave in odgovoril:

- Ni treba. Premagam vas. Takole, na oko, računam, da sem za kakšnih dvajset kilogramov težji od vas. Zaradi te naravne prednosti si lahko prihranim vsako razlago. Ste oboroženi?

- Ne.

- Še razlog več.

In se je lotil polnjenja vreče z mojo lastnino, kot bi me ne videl. Jaz se nisem, kot se po zakonu spodobi, pustil kar tako odgnati:

- Toda človek, tukaj sploh ne gre za vprašanje moči. Na svetu je tudi morala, me razumete? Brez principov ne boste daleč prišli in vsi vas bodo postrani gledali ...

- Morala! je rekel. To je najbolj nepotrebna teža, ki si jo človek lahko naloži.

Nenadoma se je zresnil in me vprašal:

- Mar res verjamete v moralo?

- Seveda. Ljubi Bog, seveda!

Izraz moje vere je sprejel z veliko zadržanostjo. Prenehal je s svojim delom, me prijel za roko in me povabil, naj sedem na kavč zraven njega.

Obrnil se je name z naslednjimi besedami:

- Poglejte: malo se mi smilite in rad bi vam pomagal s svojimi izkušnjami.

Jaz sem včasih tudi verjel v moralo. Bil sem poročen, imel sem sina in zvestega prijatelja, podjetje. Pridobil sem si sloves, da sem najbolj pošten človek v vsem okolišu in zato tudi najbolj lahkoveren. Moj spovednik se je ves tresel, kadar me je videl prihajati, kajti moja čista vest mu ni dajala možnosti, da bi se izkazal. "Kako nezanimivi ste!" mi je običajno rekel in me blagoslovil.

Včasih je celo mene prestrašila moja dolgočasnost, toda mir mojega doma, dobro ime družine in čistoča navad so mi delali družbo. "Potrpi, fant, potrpi," sem si govoril. "Vse to bo nekoč imelo svoje povračilo."

In veste, kakšno povračilo sem dobil? Takoj vam razložim: nekega dne je moj sin, ki je ravno dopolnil štirinajst let, zbežal s služkinjo. Prestrašen sem šel iskat ženo, da bi si ob njej olajšal bolečino, toda našel sem le njeno pismo, v katerem mi je razlagala, da je sita moje mirnosti in da odhaja proč z gospodom iz tretjega nadstropja, ki je simpatičen in zna živeti.

Čisto uničen sem se odločil, da se bom posvetil podjetju, toda nekaj dni kasneje sem zvedel, da ga je moj zvesti prijatelj s trgovsko zvijačo prevzel.

Ostala mi je samo še spoved. Povedal sem vse, kar se mi je zgodilo, in ne da bi kaj dosti premišljal, mi je spovednik rekel, da je bilo vse po moji krivdi, in mi naložil eno tistih pokor, ki te čisto polomijo.

In sloves, ki sem ga imel v okolici? Povedal vam bom: ko sem hodil po ulici, so se ljudje obračali za mano in se smejali.

Najbrž razumete, da je takrat prišel čas za pregled prehojene življenjske poti in ugotovil sem, da sem do tistega trenutka vse počel narobe. Nemogoče je plavati proti toku, če to poskusiš, moraš nase prevzeti posledice. To mi je bilo tako jasno, da sem se odločil spremeniti življenje.

Zdaj počnem, kar se mi zljubi, brez slabe vesti in vsi trdijo, da sem tako v redu. Ženske me hočejo, znanci me razglašajo za simpatičnega in sosedje ob priložnosti radi pripomnijo med sabo: "No, kdo bi rekel, tak osel je bil videti, zdaj bo pa morda še uspel v življenju."

To je vse. Če vam kako koristi, vam je zgodba na razpolago.

- Z vami grem! sem mu rekel. Zelo hudo bi mi bilo, če bi postal žrtev odlašanja.

Naslednjega dne so časopisi objavili novico:

"Včeraj zgodaj zjutraj so tatovi obiskali stanovanje na aveniji Oriental. Poleg različnih dragocenih predmetov pogrešajo tudi lastnika, kajti nihče ne ve, kje je gospod Calders, spoštovanja vreden državljan in dobro vzgojen plačevalec davkov".

(1941)