Casimiro de Brito (rojen 1938) je eden najvidnejših sodobnih portugalskih pesnikov. Poleg pesmi piše tudi prozo, literarno kritiko in prevaja. Izdal je več kot petdeset literarnih del. Študiral je v Londonu, po krajšem postanku v Nemčiji pa se je ustalil v Lizboni, kjer je delal kot bančnik. Z Antoniem Ramosom Roso je v 50-ih ustanovil in vodil revijo Cadernos do Meio - Dia . Bil je glavni urednik revije Loreto 13, portugalskega društva pisateljev, in predsednik portugalskega PEN kluba. Vključil se je v skupino pesnikov Poesia 61, ki je promovirala radikalen prelom s predhodno poezijo. Zaznamuje jo prečiščevanje jezika ter formalna strogost poetičnega ustvarjanja. Kasneje se je Brito usmeril v refleksijo ljubezenskega izkustva, kjer daje prednost erotizmu, ter v refleksijo o viziji sveta, deloma zasidrani v modrosti orientalskega misticizma. Slednje je izražal v vklesanih pesmih, kot je haiku, ki odmevajo v aforističnem pogledu njegove poezije.
Sodeloval je na priznanih mednarodnih festivalih, pesniških kongresih in predavanjih ter dolga leta organiziral mednarodne pesniške festivale v Lizboni in na otoku Porto Santo. Njegove pesmi so objavljene v več kot dvesto mednarodnih antologijah in prevedene v trideset jezikov. V slovenščino sta ga prevajali Mojca Medvedšek (Opus affettuoso, 2002) in Mateja Rozman. Leta 2001 je bil gost Vilenice.
Leta 2007 sta z Matejo Rozman idejno zasnovala nedokončani antologiji Treze poetaseslovenos(Trinajst slovenskih pesnikov) in Trinajst portugalskih glasov. Antologiji sta bili izdani na Portugalskem in v Sloveniji (Aleph).
Casimiro de Brito je za svoje delo prejel številne nagrade, med drugim tudi nagrado Viareggio Versilia za najboljšopesniško zbirko in nagrado Leopold Senghor za pesniški opus.
Kar odkriva naslov zbirke Na mojstrovi poti, Casimiro de Brito razloži v uvodnem besedilu, ki je pesniška delta reke z izvirom v kristalnih kapljah mojstra Lao Zija. Je dolgo potovanje, polno porazov in sprememb, tako kot vse umetniško ustvarjanje. V pesmih se izliva čistost besedišča, ki govori o podzemnem hudourniku človeškega bitja v njegovi skrivnostni samoti, o neusmiljenosti narave časa, življenja z odtenki dobitkov in izgub, sanj in obupa, modrega podrejanja naravi, glasu ljubezni, motorju in zakonitostih prehodnega obstoja.
Mateja Rozman je vodja lektorata za slovenski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Lizboni. Na lizbonski univerzi je opravila magisterij s področja slovenskega in portugalskega jezika. Prevedla je šestinsedemdeset portugalskih in slovenskih pesnikov. Leta 2012 je v sodelovanju s Casimirom de Britom koordinirala antologiji portugalskih in slovenskih pesnikov 20. stoletja.
/ odlomek /
1
Katero ime bom dal tej poti,
če so noge, ki so šle mimo / težina zraka
že perut ali glina in je uničena
pot že šla prek bolne vrtnice,
ki v njem počiva? Ni poti
za vedno pod tančico dóma –
ostane samo želja, a želja
ni izvir stvari, njena sol me slepi
in samo luč neželjenega, bolj prazna
belina, najavlja skrivnost
lebdenja neobstojnih stvari.
2
Srečen v svoji slepoti nisem videl
tihega zoba, ki gloda izrastke
dneva. Mislil sem, da sem v stekleni palači –
nisem čutil zla, ki je padlo name;
po malem izkopani svatbeni lan
z nohti sonca. Niti nisem slišal šumenja
kaplje vode v pipi
na dvorišču. Se bom lahko polastil
ljubljene podobe? Pozabil,
da so mimobežni oblaki
kamenje in imperiji? Podlegam
sladkemu bdenju dežja.
3
Bitke ponehajo, ko se v srce
ljudi naseli praznina,
vedež pravi, da seveda
ne ve ničesar. Poneha strah in
želja, ko kri spozna
mir dreves, reče mojster
čeprav pravi tudi, da ne ve ničesar
o tihih ladjah srca
niti o krhkosti lesa,
ki gnije v človeških kosteh.
Ko mine noč, ponehajo bitke.
4
Pot je prazna vaza
kljub morju, ki je bilo vanjo izlito
po kapljah; neizčrpno zrno peska
kamor se prilegajo pajčevine sveta
in apno njenega imena brez spomina.
Opustošena pot kjer gre mimo
sedem klanov v svojih neskončnih
spreminjanjih – listič luči
s težino vse luči; modrine
celega neba.
5
Počasna ceremonija prahu
ni bolj krhka, bolj groba
kot hripava glasba človeških
psov. Lomijo se že ob vznožju gore,
hrbet stoletne bukve / koleno
spretnega lovca. Rokodelčeve brazde
na materinem lesu. Hiša Vsega je
padla v središče in samo ona pozna
zemljo nebo in lune naokoli.
6
Bežna luč, ki se ne izčrpa,
pôjem: ženski vodnjak temačno
srž zemlje z njenimi venami
in gubami. Duh doline
pôjem: svežo pajčevino brazgotin
pod soncem. Težina nevidne stvari.
7
Tista jutra sem odhajal kot veter –
počutil sem se lahek kot nebo (čist
srca čustev) in medtem se nebo
obilno izliva na vso zemljo.
Odhajal sem s polnim jadrom na vodi,
ki pohaja med zvezdami,
ko zaprem oči in se zbudim
v njihovem domu. Samo ladja mi ostaja. Maček
zasidran v spominu. Mogoče
on ve / mogoče še vedno ve,
če se ga je polastil sen
ali so ga odnesli lističi vetra.