William Cliff (1940, Gembloux) je eden osrednjih belgijskih francosko pišočih pesnikov, sicer precej kontroverzen avtor enajstih pesniških zbirk, ki so večinoma izšle pri francoskem Gallimardu. Svoj študij literature je zaključil s tezo o katalonskem pesniku Gabrielu Ferraterju, katerega je tudi prevajal. Leta 1973 ga je odkril Raymond Queneau in mu izdal prvo zbirko Homo sum. Cliff uporablja zelo stroge tradicionalne pesniške oblike, v katerih brez velikih besed popisuje povsem vsakdanje, takorekoč pocestno življenje, prežeto z uporniškim nasprotovanjem “veliki poeziji”, tradiciji, družini, veri, domovini. Pričujočo zbirko sestavlja sto desetvrstičnic v klasični formi (ki je žal ni bilo moč ohraniti), v katerih avtor sledi burnemu življenju belgijskega pisatelja Conrada Detreza, ki se je priključil revolucionarnemu gibanju v Južni Ameriki, bil zaprt, izgan, nagrajevan, dokler ni tragično preminil za posledicami aidsa.

Ostali bodo trije belgijski pesniki dvajsetega stoletja: Henri Michaux, Jacques Brel in William Cliff.
Claude Roy

Po Verlainu še nismo brali česa podobnega.
Jean Grosjean

Najpomembnejši pesnik sodobne francoske poezije.
Jose Benhamou

Prevajalec Brane Mozetič je avtor desetih pesniških in treh proznih del. Iz francoščine je prevedel Rimbauda, Geneta, Foucaulta in celo vrsto sodobnih pesnikov.

1.

bil je sin mesarja blizu Liega
in zapeljal ga je misticizem
da je vstopil v semenišče
in študiral Sveto vedo
po dveh letih nošenja tonzure
so pestiča želje ga pognale
in v Brazilijo prek morja se izseli
da se šel menda bi apostola
toda ko ga tok potegne v karneval
v taktih Sambe zmaga ga Ljubezen

2.

luč ugleda v Rocklenge-sur-Gere
v revnem trgu ki je vgreznjen v blato
svojemu očetu surovini mora
streči pri poklicu da je ves krvav
včasih se morda vznemiri ko igra se
bolničarja pri otroških bitkah
ali ko se valja z njimi v poljih
daleč od odraslih sumov zdaj
že čuti da se zbadajoči ritmi
dvigajo mu v trebuhu kot vihar

3.

ko ozrem se preko svojih dolgih let
vidim Conrada kako vesla kot lopov
da zajel bi tisti del obrežja
kjer šumijo trave in pa nor mrčes
in tako oba v vodi do kolen
v brenčeči glasni favni flori
bijeva naprej da skupaj obiskala
bi čarobnost strašnega poletja
dokler se zbita v zadušljivem zraku
ne spustiva v vodo da prinese mir

4.

iz brazilske ječe kjer je ždel
ga izvlekel naš je ambasador
kajti Belgija še ni hrbtišča
obrnila temu sinu v vihri
a ko vrnil se domov je sploh
nesreče vse še niso se končale
nakopal zavist si staro tistih
ki v njem so prepoznali genialnost
truden tega zlobnega ravnanja
zgrabil je pero zapustil domovino

5.

šole je opravil v Saint-Trondu
ki tedaj je bil še dvojezičen
latinsko grško maše spovednice
so polnili njihov nori urnik
po črnikastih opečnatih hodnikih
fantje so ves čas hodili sem in tja
ven so šli le gledat to ponosno bedo
malega središča Limburgije
ki nebo ga sivo imelo za latrino
vanj je scalo svoje umazane ljubezni

6.

včasih sem povabil k sebi ga domov
da sva jedla govorila iz oči
v oči opravljala na vse pretege
in pri tem rabila vilice in nož
ljubil sem ta praznovanja v dvoje
ko porivala sva voz spominov
brez pomisli da prišla bo
krutost ki za vedno naju bo ločila
te večere redno sva končala
po temačnih barih v pitju in lovljenju

7.

in on in jaz sva imela težnje
po ponižanju ker želje najine
so sprva da bi našle potešitev
morale pogosto se upogniti
stranišča parkirišča bari parki
sredi sodrge barab tatov
lažnivcev nastavljačev k najbolj
nizkim sva se morala zateči
fukati z umazanimi ponočnjaki
ki prišli so po naključju

8.

a so ostale v nama težnje
po ponižanju in spomnim dosti
se kasneje po nekakšni konferenci
na kateri skupaj sva bila v Louvainu
da je rekel ko sva vlak čakala
»pa poglejmo kaj godi se po sekretih«
in nato nikoli naveličan
se odpravil je k lepljivim školjkam
da nazaj prišel spuščene glave
ker prav nič se ni godilo v teh graščinah

9.

po vrtovih hladnih nočne Albertine
rahlo skrivljen v hrbtu je postopal
kot da kakšen Atlas bi prenašal
težko oblo svojih tožnih misli
zdaj me srečal je in vse povedal
zakaj ga Žalost stiska v okove
nek Portugalec mu odrekel rit je
in krmilo srca požeruha
tale vzdevek ki mi z ustnic je ušel
je v njegovi noči bil kot iskra