William Cliff (rojen kot Andre Imberechts leta 1940 v Gemblouxu, v družini z devetimi otroki) je v francoščini pišoči belgijski pesnik, ki je svojo prvo zbirko s pomenljivim naslovom Homo sum izdal pri založbi Gallimard leta 1973, s spremno besedo Raymonda Queneauja. Že v njej je nakazal vse prvine, ki so ostale značilne zanj vse do danes: uporaba klasičnih pesniških oblik, tudi rim (ki jim žal v prevodu nisem mogel slediti), mešanje visokega pesniškega jezika z vsakdanjim, banalnim in vulgarnim, preplet vsakdanjih prizorov z melanholijo, odkrit homoerotičen izraz in narativnost. Tej je sledilo še osem zbirk, vse do Belgijske države leta 2001, za katero je prejel svojo prvo literarno nagrado. Zapisom nočnega življenja v Bruslju, potikanjem po barih in darkroomih so se sčasoma pridružile podobe s številnih potovanj po vsem svetu in ta belgijski enfant terrible je tako postajal vsaj malce sprejemljivejši za uglajene literarne kroge. Leta 2007 je za svoj celoten opus prejel veliko nagrado za poezijo francoske akademije ter postal gost najuglednejših svetovnih pesniških festivalov. V zadnjih desetih letih je poleg pesniških zbirk izdal še par avtobiografskih romanov. Najpogosteje ga kritiki postavljajo v linijo Villon, Rimbaud, Genet.

Belgijska država prinaša v prvem delu slike Belgije, od sivih deževnih dni, do postaj, premogovnikov in peščenih sipin. Toda majhnost Cliffa utesnjuje: ko prepešači svojo deželo, se napoti v tuje kraje, o katerih skoraj dnevniško tudi piše. Zato, da se proti koncu knjige znova vrne na domača tla, vse do rojstnega kraja, ter s tem zbirko zaokroži.


Cliffa sem odkril naključno leta 1985, ko sem v Parizu sistematično brskal po sodobni frankofonski poeziji ter jo tudi precej prevajal. Toda Cliff je bil nekaj posebnega. Ne samo, da sem potem prebral vse njegove knjige, že takoj je imel velik vpliv na moje pisanje pa tudi prevajanje. Tri leta kasneje sem ga srečal na festivalu homoliterature v Rotterdamu, kar je pomenilo začetek najinega dolgoletnega sodelovanja. Najprej sem prevedel in objavil nekaj njegovih pesmi, bil je gost Vilenice, pomagal je pri prevajanju mojih pesmi za Obsedenost, prevedel sem njegovo zbirko Conrad Detrez, skupaj sva se prebijala skozi moje Banalije in njegovo Belgijsko državo. Težko bi rekel, da je imel še kak drug pesnik tako močan vpliv name kot Cliff – in to dosti predno je postal nekakšen kultni avtor, česar niti ne priznava. Tako kot je on prevajal Biedmo in Ferraterja, sem jaz Geneta, Daousta, Dustana, Duverta in mnoge druge, bolj ali manj robne avtorje – sorodnost s temi in s Cliffom bi težko zanikal.

bm



balada dečkov nekdanjih dni


reci kje prelepi je Alkibiad

ki ga Platon Sokrat sta ljubila

pa še Aristotel in ostali?

reci kje njegov je rodni brat

o katerem Shakespeare pisal verze?

in pa kje so dečki ki v kipe

jih izklesal Michelangelo je

v držah mučenih tepenih sužnjev?

kje so zdaj mladeniči prečudni?

njih lepota po poletju je minila


kje nadvse božanski Antinous

ki obuja Yourcenar ga znova

v zgodbi o cesarju Hadrianu?

pogubíl se je na bregu Nila

kjer je hotel kljubovati smrti

ko želel mladost je ubraniti

in še danes tožimo za njim

toda Hadrian uničen v tugi

naj zgradi še tisoč kipov a njegá

lepota po poletju je minila


kje so zdaj otroci renesanse

ki so stegna jim krasile opri-

jete hlačke? kje so tisti paži

ob katerih Henrik Tretji je medlel?

kaj v zlato oblečene oprode

niso mrtve? se bojim da njih me-

so prekrila je črviva slina

kljub temú da srečno so živeli

njih lepota po poletju je minila


o prelepi mladci iz nekdánjih

časov kaj ne čujete solzá

nekoga ki bi rad spustil se

v past v kateri črvi so vas žrli?

tudi on je mislil pobegniti

a lepota po poletju je minila




ptiči


pozimi v Bruslju ko dežuje in je treba

obrniti glavo če bi rad nebo

uzrl ki vali oblake težke

zgoraj res visoko jate ptičev s krili

veličastno plahutajo prek neba

proti Antverpnu ne da bi skrenile

iz smeri medtem po ulicah ljudje

se drenjajo po trgovinah in prav

nič ne vejo za te ptice za oblaki


(ljudi je strah da dež ne pade jim

na nos zato nikoli ga ne zavrte

k oblakom pač pa v strašni vnemi le

bolščijo v tla in tekajo okrog

po trgovinah ne da kdaj bi za-

pazili jato velikanskih ptic)


jaz pa ki tako drugačen sem od drugih

sem vas videl veličastne ptice ko ste

prečile nebo Brabanta v dežju v vetru

in tedaj je moja duša strta od ne-

nehnih tožb za hip razpela z vami krila

kot bi se rešila znane govorice


žal so stolpnice mi skrile vaš polet

in kakor drugi moral sem v zavetje

se umakniti v krog pregrete trgovine

medtem ko vaša krila v dalj hitijo



Leningrad


na izhodu iz metroja kaj ta gruča

mladih ki ne vejo kaj bi s sabo ždijo

tam na kupu gledajo molče kadijo

da si pomirijo živce? raje tu

stojijo kot da sami bi doma čepeli


policaji kdaj pa kdaj počasi prečkajo

skupino gledajo okoli toda mladim

je vseeno malo razprše se pa spet

so skupaj in se gledajo da ni ničesar

razen čikov da si pomirijo živce


ne vejo kam tako so tam prestopajo se

da lahko so nekaj časa skupaj v zraku

zdi se jim da nekaj plava z dimom s puhom

iz grl toda kaj? le kaj? ne vejo

in so tam na kupu na izhodu iz metroja



Buenos Aires


nekega večera v Buenos Airesu

sem stopil na pust trg tik pristanišča

truden in pobit sem sédel sam na klop

in gledal grda sivkasta drevesa

ki z vejami se stezala v poletni

žalostni večer tedaj prišla sta

dečka ki držala sta se prek ramen

eden izmed njiju bil je slep in

v roki držal plastično je flašo

čisto polno cestnega prahu

jo obrnil je narobe da ven

počasi prah se vsipal je letel

in sedal kot hotela sta ta dečka

ki držala sta se prek ramen

in sta imela le en par oči

zato sta premaknila se spojena

čisto skupaj in odšla pridvignil

sem oči da na drugi strani srečal

sem pogled moža ki prav tako je

gledal par nasmehnila sva se uro-

čena od lepote te mladosti

brez skrbi ki doma jih slišala

bo ker potika se po mestu pozno

in preveč se z umazanijo zapaca



New York


na mir tišino Leningrada mislim

na čemerne in hudobne črte lic

na počasnost vseh pogledov ki v vas zro

na pločnike kjer v blatu vlečeš svoj korak


na ledeni veter mislim ki od Baltika

zaveje in dvigne vode reke Neve

ob kamnitih bregih kjer le kaka senca

hitro smukne da doseže svoj brlog


mislim na dvorišča kamor vstopiš skozi

vežo zoprna dvorišča sred pročelij

in z mrakobnim tlakom ki predrami misli

na vse tiste ki nikdár ljubezni niso imeli


glave polnijo z nemožnimi prividi

se v molku vdajajo jim vse življenje

medtem ko strašna zima širi svojo

skorjo in v led ovije vso človečnost


spet se vidim dvigati se po Prospektu

sredi množice ki gleda vame kot da

moja ta prisotnost v tem brezčutnem svetu

morasta žalitev njihovim je sanjam


hodil sem po cestah po predmestjih vozil

s tramvaji se ne da bi poznal njih pot

edina mi svetilka rdeče sonce

ki je mrlo v krvi a nikdar umrlo


in tu v New Yorku v tej norosti bučni

v brnenju kamionov v hrupu vlakov

na mir tišino Leningrada mislim

na njegove dolge upe zbite v n i č



Deer Isle (Maine)


hodil je po robu jarka

ko sem šel s kolesom mimo

dvakrat trikrat se obrnil

in namenil temni mi pogled


nosil je trenirko sivo

kar precej ponošeno

bil je ubog in nor verjetno

iz kmečke le družine


v sanjah sem zatem izvabil

najino oddaljenost od

zlobnega sveta stopil

sem s kolesa za pogovor


kasneje sama sva bila v naravi

morje

videla sva ga kot zástor in za njim

drugačen prostor


bilo je širno kot obljubljen svet

kjer vse kar nam je znano

bilo izbrisano bi brez sledu

nek drugi svet nek drugi prostor


sedél je poleg mene

prevelikega telesa in s polno

glavo bedastoč in grdosti

a v njem sijal je žgoči čar

mladosti ki razjeda jo

brezupna vera v boljše čase


zaspal sem s to podobo

vedoč da nič kar smo sanjáli

nikdar zares se ne zgodi