William Cliff (rojen kot Andre Imberechts leta 1940 v Gemblouxu, v družini z devetimi otroki) je v francoščini pišoči belgijski pesnik, ki je svojo prvo zbirko s pomenljivim naslovom Homo sum izdal pri založbi Gallimard leta 1973, s spremno besedo Raymonda Queneauja. Že v njej je nakazal vse prvine, ki so ostale značilne zanj vse do danes: uporaba klasičnih pesniških oblik, tudi rim (ki jim žal v prevodu nisem mogel slediti), mešanje visokega pesniškega jezika z vsakdanjim, banalnim in vulgarnim, preplet vsakdanjih prizorov z melanholijo, odkrit homoerotičen izraz in narativnost. Tej je sledilo še osem zbirk, vse do Belgijske države leta 2001, za katero je prejel svojo prvo literarno nagrado. Zapisom nočnega življenja v Bruslju, potikanjem po barih in darkroomih so se sčasoma pridružile podobe s številnih potovanj po vsem svetu in ta belgijski enfant terrible je tako postajal vsaj malce sprejemljivejši za uglajene literarne kroge. Leta 2007 je za svoj celoten opus prejel veliko nagrado za poezijo francoske akademije ter postal gost najuglednejših svetovnih pesniških festivalov. V zadnjih desetih letih je poleg pesniških zbirk izdal še par avtobiografskih romanov. Najpogosteje ga kritiki postavljajo v linijo Villon, Rimbaud, Genet.
Belgijska država prinaša v prvem delu slike Belgije, od sivih deževnih dni, do postaj, premogovnikov in peščenih sipin. Toda majhnost Cliffa utesnjuje: ko prepešači svojo deželo, se napoti v tuje kraje, o katerih skoraj dnevniško tudi piše. Zato, da se proti koncu knjige znova vrne na domača tla, vse do rojstnega kraja, ter s tem zbirko zaokroži.
Cliffa sem odkril naključno leta 1985, ko sem v Parizu sistematično brskal po sodobni frankofonski poeziji ter jo tudi precej prevajal. Toda Cliff je bil nekaj posebnega. Ne samo, da sem potem prebral vse njegove knjige, že takoj je imel velik vpliv na moje pisanje pa tudi prevajanje. Tri leta kasneje sem ga srečal na festivalu homoliterature v Rotterdamu, kar je pomenilo začetek najinega dolgoletnega sodelovanja. Najprej sem prevedel in objavil nekaj njegovih pesmi, bil je gost Vilenice, pomagal je pri prevajanju mojih pesmi za Obsedenost, prevedel sem njegovo zbirko Conrad Detrez, skupaj sva se prebijala skozi moje Banalije in njegovo Belgijsko državo. Težko bi rekel, da je imel še kak drug pesnik tako močan vpliv name kot Cliff – in to dosti predno je postal nekakšen kultni avtor, česar niti ne priznava. Tako kot je on prevajal Biedmo in Ferraterja, sem jaz Geneta, Daousta, Dustana, Duverta in mnoge druge, bolj ali manj robne avtorje – sorodnost s temi in s Cliffom bi težko zanikal.
bm
balada dečkov nekdanjih dni
reci kje prelepi je Alkibiad
ki ga Platon Sokrat sta ljubila
pa še Aristotel in ostali?
reci kje njegov je rodni brat
o katerem Shakespeare pisal verze?
in pa kje so dečki ki v kipe
jih izklesal Michelangelo je
v držah mučenih tepenih sužnjev?
kje so zdaj mladeniči prečudni?
njih lepota po poletju je minila
kje nadvse božanski Antinous
ki obuja Yourcenar ga znova
v zgodbi o cesarju Hadrianu?
pogubíl se je na bregu Nila
kjer je hotel kljubovati smrti
ko želel mladost je ubraniti
in še danes tožimo za njim
toda Hadrian uničen v tugi
naj zgradi še tisoč kipov a njegá
lepota po poletju je minila
kje so zdaj otroci renesanse
ki so stegna jim krasile opri-
jete hlačke? kje so tisti paži
ob katerih Henrik Tretji je medlel?
kaj v zlato oblečene oprode
niso mrtve? se bojim da njih me-
so prekrila je črviva slina
kljub temú da srečno so živeli
njih lepota po poletju je minila
o prelepi mladci iz nekdánjih
časov kaj ne čujete solzá
nekoga ki bi rad spustil se
v past v kateri črvi so vas žrli?
tudi on je mislil pobegniti
a lepota po poletju je minila
ptiči
pozimi v Bruslju ko dežuje in je treba
obrniti glavo če bi rad nebo
uzrl ki vali oblake težke
zgoraj res visoko jate ptičev s krili
veličastno plahutajo prek neba
proti Antverpnu ne da bi skrenile
iz smeri medtem po ulicah ljudje
se drenjajo po trgovinah in prav
nič ne vejo za te ptice za oblaki
(ljudi je strah da dež ne pade jim
na nos zato nikoli ga ne zavrte
k oblakom pač pa v strašni vnemi le
bolščijo v tla in tekajo okrog
po trgovinah ne da kdaj bi za-
pazili jato velikanskih ptic)
jaz pa ki tako drugačen sem od drugih
sem vas videl veličastne ptice ko ste
prečile nebo Brabanta v dežju v vetru
in tedaj je moja duša strta od ne-
nehnih tožb za hip razpela z vami krila
kot bi se rešila znane govorice
žal so stolpnice mi skrile vaš polet
in kakor drugi moral sem v zavetje
se umakniti v krog pregrete trgovine
medtem ko vaša krila v dalj hitijo
Leningrad
na izhodu iz metroja kaj ta gruča
mladih ki ne vejo kaj bi s sabo ždijo
tam na kupu gledajo molče kadijo
da si pomirijo živce? raje tu
stojijo kot da sami bi doma čepeli
policaji kdaj pa kdaj počasi prečkajo
skupino gledajo okoli toda mladim
je vseeno malo razprše se pa spet
so skupaj in se gledajo da ni ničesar
razen čikov da si pomirijo živce
ne vejo kam tako so tam prestopajo se
da lahko so nekaj časa skupaj v zraku
zdi se jim da nekaj plava z dimom s puhom
iz grl toda kaj? le kaj? ne vejo
in so tam na kupu na izhodu iz metroja
Buenos Aires
nekega večera v Buenos Airesu
sem stopil na pust trg tik pristanišča
truden in pobit sem sédel sam na klop
in gledal grda sivkasta drevesa
ki z vejami se stezala v poletni
žalostni večer tedaj prišla sta
dečka ki držala sta se prek ramen
eden izmed njiju bil je slep in
v roki držal plastično je flašo
čisto polno cestnega prahu
jo obrnil je narobe da ven
počasi prah se vsipal je letel
in sedal kot hotela sta ta dečka
ki držala sta se prek ramen
in sta imela le en par oči
zato sta premaknila se spojena
čisto skupaj in odšla pridvignil
sem oči da na drugi strani srečal
sem pogled moža ki prav tako je
gledal par nasmehnila sva se uro-
čena od lepote te mladosti
brez skrbi ki doma jih slišala
bo ker potika se po mestu pozno
in preveč se z umazanijo zapaca
New York
na mir tišino Leningrada mislim
na čemerne in hudobne črte lic
na počasnost vseh pogledov ki v vas zro
na pločnike kjer v blatu vlečeš svoj korak
na ledeni veter mislim ki od Baltika
zaveje in dvigne vode reke Neve
ob kamnitih bregih kjer le kaka senca
hitro smukne da doseže svoj brlog
mislim na dvorišča kamor vstopiš skozi
vežo zoprna dvorišča sred pročelij
in z mrakobnim tlakom ki predrami misli
na vse tiste ki nikdár ljubezni niso imeli
glave polnijo z nemožnimi prividi
se v molku vdajajo jim vse življenje
medtem ko strašna zima širi svojo
skorjo in v led ovije vso človečnost
spet se vidim dvigati se po Prospektu
sredi množice ki gleda vame kot da
moja ta prisotnost v tem brezčutnem svetu
morasta žalitev njihovim je sanjam
hodil sem po cestah po predmestjih vozil
s tramvaji se ne da bi poznal njih pot
edina mi svetilka rdeče sonce
ki je mrlo v krvi a nikdar umrlo
in tu v New Yorku v tej norosti bučni
v brnenju kamionov v hrupu vlakov
na mir tišino Leningrada mislim
na njegove dolge upe zbite v n i č
Deer Isle (Maine)
hodil je po robu jarka
ko sem šel s kolesom mimo
dvakrat trikrat se obrnil
in namenil temni mi pogled
nosil je trenirko sivo
kar precej ponošeno
bil je ubog in nor verjetno
iz kmečke le družine
v sanjah sem zatem izvabil
najino oddaljenost od
zlobnega sveta stopil
sem s kolesa za pogovor
kasneje sama sva bila v naravi
morje
videla sva ga kot zástor in za njim
drugačen prostor
bilo je širno kot obljubljen svet
kjer vse kar nam je znano
bilo izbrisano bi brez sledu
nek drugi svet nek drugi prostor
sedél je poleg mene
prevelikega telesa in s polno
glavo bedastoč in grdosti
a v njem sijal je žgoči čar
mladosti ki razjeda jo
brezupna vera v boljše čase
zaspal sem s to podobo
vedoč da nič kar smo sanjáli
nikdar zares se ne zgodi