Urugvajska avtorica Cristina Peri Rossi (1941, Montevideo) se je mednarodno uveljavila kot pesnica in tudi kot pripovednica. V svojih delih, ki se postavljajo na stran ranljivih in neenakopravno obravnavanih skupin, se ukvarja z razčlenjevanjem kompleksne, protislovne človeške narave. Teme, ki tvorijo jedro njenega ustvarjanja, so: iskanje besedne prosojnosti, potovanja, eksil, erotika, muke in užitki ljubezni, telo ženske, obsojanje režima, domotožje in samota.

Za svoje stvaritve je prejela vrsto nagrad, med drugimi nagrado Španskega društva pisateljev, in kot prva ženska, mednarodno nagrado za poezijo Fundacije Loewe za pesniško zbirko Playstation. Izmed številnih nagrad velja omeniti še 18. mednarodno nagrado za poezijo Rafael Alberti (2003) in prestižno iberoameriško nagrado za književnost José Donoso za življenjsko delo (2019). Njena dela so prevedena v več kot dvajset jezikov.

Kot diplomantka primerjalne književnosti se je poklicno ukvarjala s poučevanjem in literarnim novinarstvom. Leta 1963 je objavila svojo prvo zbirko zgodb z naslovom V življenju (Viviendo), v katerih ženska trpi omejitve, ki jih ji postavlja družba, in kjer se kot zametek pojavi tema istospolne ljubezni. Kmalu se ni uveljavila samo kot pisateljica, temveč tudi kot glas svoje generacije. Njen roman Knjiga mojih bratrancev (Libro de mis primos, 1969) je prvo delo, ki je odkrito pripovedovalo o gverili Gibanja narodne osvoboditve Tupamaros v Urugvaju. Konec leta 1972 se je v strahu za življenje izselila v Španijo. Ker je Cristina Peri Rossi v Španiji, kjer je tedaj še zmeraj vladala Francova diktatura, sodelovala z uporniki proti frankizmu, se je morala za devet mesecev izseliti v Pariz, a konec leta 1974 se je že lahko vrnila v Barcelono.

Z eksperimentalnim romanom Ladja norcev (La nave de los locos, 1984), ki je alegorija izgnanstva, jo kot eno izmed maloštevilnih pisateljic prištevajo k latinskoameriškemu boomu – kulturnemu, družbenemu in literarnemu fenomenu v obdobju od 1960 do 1970, ko je več mladih latinskoameriških avtorjev in njihovih del postalo svetovno znanih, zlasti Julio Cortázar, Gabriel García Márquez, Mario Vargas Llosa in Caros Fuentes.

Prevedene pesmi v tej knjigi so izbrane iz izbora avtoričinih pesmi Čoln časa (La barca del tiempo, 2016), ki ga je objavila Lil Castagnet pri madridski založbi Visor, in sicer iz zbirk: Evohe (Evohé, 1971), Opis brodoloma (Descripción de un naufragio,1975), Diaspora (Diáspora,1976), Stanje izgnanstva (Estado de exilio, 2003), Splošno jezikoslovje (Lingüística General, 1979), Evropa po dežju (Europa después de la lluvia, 1987), Babilon Barbara (Babel Bárbara, 1991), Spet Eros (Otra vez Eros, 1994), Tista noč (Aquella noche, 1996), Negibnost ladij (Inmovilidad de los barcos, 1997), Vznemirljive muze (Las musas inquietantes, 1999), Strategije želje (Estrategias del deseo, 2004), Hotelska soba (Habitación de hotel, 2007), Playstation (2009) ter Noč in njena umetnija (La noche y su artificio, 2014).

Doslej se je Cristina Peri Rossi v slovenščini predstavila samo v dveh revijalnih objavah: v reviji Sodobnost je o njej izšel esej z zgodbo Dinozavrov popoldan v prevodu Veronike Rot, v reviji Mentor pa njene pesmi, ki so jih prevedli člani prevajalske delavnice JSKD.

Marjeta Drobnič je iz španščine med drugimi prevedla dela, ki so jih napisali Bernardo Atxaga, Javier Marías, Andrés Neuman, Jorge Luis Borges, Carmen Martín Gaite, Anunciada Fernández de Córdova, Federico García Lorca, Juan Eslava Galán, Kirmen Uribe in Manuel Rivas. Prevaja tudi slovensko književnost v španščino.