Primož (Lj.,'71) Čučnik je že s svojo prvo zbirko pesmi Dve zimi postal Bralcu mil in tudi Kritiku ne mrzek pesnik, navsezadnje celo nagrajenec Slovenskega knjižnega sejma za prvenec in čedalje bolj tudi multimedijalec. Njegova poezija se že od začetka ni izogibala jezikovnim čerem filozofsko-refleksivno naravnane poezije, zato je pod dozdevno mirno gladino potopila prenekaterega ležerno plavajočega bralca – ali pa tistega s slabim podvodnim vidom (da še dolgo ni prišel do sape). Kajti, naj prosto povežem verz iz prve s sorodnim iz nove zbirke: če je poezija zato, da smo si bliže, potem vse samo na videz mine. In: »Pesem je (pravi) trenutek, odločen, da ostane.« Tega poudarka – še isti hip, ko začutimo ritem v rókah – nikakor ni moč preslišati. Če je namreč Primoža ali P.-ja  (to je bolj v duhu njegovih novih pesmi!) v prejšnji zbirki bolj težila v mnogočem nepremostljiva dvojnost jezika in sveta, ga v novih pesmih bolj zanima »trenutna« pesem. Pesem kot živ proces, spontan in odprt za resnične vsakdanje izkušnje in avtentično življenje (kar nakazujejo tudi konkretna osebna in krajevna imena). Odprtih oči in odprtega srca se postavlja pred nas pesnik, dobro podprt z bitniki, črnimi hribovci ter predvsem s personizmom Franka O'Hare, nad katerim so ga navdušili zlasti poljski (ah, spet ti Poljaki) oharisti. Nagovoriti nekoga in s tem priklicati ljubezen, odpreti prostor med (vsaj) dvema osebama, za to tukaj gre. Vendar rečeno še ne pomeni – tudi v območju P.-jeve poezije ne –, da se personizem pečá z zanesenjaškim kljubovanjem hitrosti sodobnega sveta. Nasprotno: kinetične energije tem pesmim gotovo ne primanjkuje. Naravnost prežete so z njo, tako da je ritem v rókah – ki bi prav lahko bil tudi v nogah (pedalih!) – urban (hotel sem reči ubran, a se mi je res tako zapisalo!) s tempom sodobnega življenja. Nad tem, koliko to še spusti zraven ljubezen, naj se zamisli kdo drug. Za zbrano v zbirki Ritem v rókah mislim, da jo.

Urban Vovk

Amerika
poljskim oharistom

Nisi mi dala veliko in še to ti vračam.

Pomembne pesmi so bile zataknjene za štoki Frankija
O'Hare, zavrete v čajnih listih in pet minutni jušni vrečki.
Vstopal  sem v predmestjih in taval čez središče na obrobje,

berači so beračili, brezdomci so bili povsod doma, in nisem
vzel veliko, nisem dal veliko, iz mest bi tudi bežal sam.
Sem se res ustrašil majhnega in zato posvojil Poljsko?

In dala si svobodo, pograbili smo svobodo, a kaj imam od tega,
dala si demokracijo, pograbili smo demokracijo, a kaj imam od tega,
dala si različnost, pograbili smo različnost, a kaj imam od tega.

Dala si Whitmana, dala si bitnike, a kaj imam od tega, dala si mesta,
avenije, nebotičnike, bleščavo fascinacijo, a kaj imam od tega, poberi vse,
odnesi, dala si beg, iskanje, Walden, Disobediance, odnesi in ne vračaj se.

Dala si jazz, New York, dala si Factory, za vse enake možnosti,
a dala si edino zdaj, dala in vzela, za prst bi pograbila roko,
dala si $ in sanje, kič, odnesi vse, odnesi, vračam ti zmerjanje.

Dala si red in zatakni si ga, dala si hipije, odnesi hipije, si dala revščino,
ajde, odnesi jo, dala si cviljenje in škripanje, dala si Toma Waitsa
in ali je to vse, kar si mi dala? Imej, odnesi, ne razumeš tega hripanja.

Dala si črnce, rasizem, zgled – skupnosti, solidarnost, cerkve –
naj ostanem ravnodušen? Odnesi skupnosti, merila, cerkve, dala si
različnost in razlike, cesto, strup, panoptikom, 10.000 voltov.

Vzamem podzemlje in vračam ga, dala si butastega Warhola,
pop-art, dala si V.U., povečevala si in povečuješ, ne rabim
tvojega povišanja, dala si Millerja, prezir in seks, imej ta seks.

Vzamem in še vzamem ne, low-budget friendship, dala si Jude,
sprejela Jude in bruhaš Jude, dala si geje, sprejela geje in bruhaš geje,
dala si odprtost, sanje in bruhaš sanje, poberi svoje bruhanje.

Dala si bombo, tihe lovce, sleci svoje pilote & pešce & marince,
dala si Vietnam in dobila Vietnam, dala si Martina Luthra in vzela si
Martina Luthra, daješ in jemlješ, poberi svojo dobrosrčnost.

Dala si Poljsko in vzel sem Poljsko, dala si fast food in bil je
fast food, dala si Nato in vzeli so Nato, a kaj imam od tega,
ponujaš jezik in vzamem jezik, daješ verz in vzamem verz,

kaj imam od tega, odnesi svoje sodtvo in preklinjaj utopijo,
daješ svojo pesem in vzemi jo, ker nisi dala papeža,
ker nimaš papeža, ker nisi dala Krakova, ker nimaš Krakova,

ker nisi dala jantarja, ker nimaš jantarja, ker nisi dala zgodovine,
ker nimaš zgodovine,  ker nisi dala mediterana,
ker nimaš mediterana, ker nisi dala Bude, ker nimaš Bude,

ker nisi dala čajevca, oljke, svile, sivke,  limonovca,
Aten in Jeruzalema, Aleksandrije in Meke,
Rima in Emone, Bizanca in Baltika, Afrike in Azije,

ker nisi dala Jezusa, ampak to ni več religija, to ni trpljenje,
to ni več isto upanje, si dala bes in zdaj imaš svoj bes,
si dala kazen, imej to kazen, si dala rezervate, daj, poruši jih!

Okej , še vedno daješ upanje!? Še enkrat vračam tvoje upanje.
Obljubljena si, da boš rodila kapitane, ko pridigaš najsrečnejši
večini. Daješ največ dobrega svojim ljudem?

Daj potopi svoje flote, pošlji otroke v kino
in preusmeri kapital, naj se zlomi borza, zmede dolar,
podrejo banke in naj do zvezd izbruhne Factory,

                                                                               Amerika,

pol toliko mi nisi dala kot daješ poljskim pesnikom.