Po dveh izmed najvišjih slovenskih priznanjih, ki jih je Davorin Lenko prejel za roman (kresnik in kritiško sito za prvenec Telesa v temi), bi človek pomislil, da se ni posebno lahko spraviti k pisanju in objavi naslednje knjige, saj so pritiski uspeha znani po tem, da zlahka povzročijo blokado. Toda o Lenkovih stiskah pisanja ne vem ničesar, vsekakor pa se morebitna blokada ne pozna pulsirajoči zbirki zgodb, ki jo držite v rokah. Ta ni v ničemer literarni polizdelek, zaustavljen v razvoju, nasprotno: gre za precizno izrisane zgodbe prebujenih junakov, ki živost iščejo tam, kjer še obstajajo cone nedoumljivega in neponarejenega – v telesnosti in telesih, s pomočjo njih pa v drugih bitjih.

Lenko je obsesivec, ki ga kdo ve kakšna sila (morda radovednost, morda notranji demoni, najverjetneje pa preplet obojega) poganja, da gre v pisanju do konca, da pogleda za zaveso, ali – natančneje – pod rjuhe: zanimajo ga telesa v svoji naravnosti, takšna, kot so, ko se ne trudijo biti všečna. Obseden je z vonjavami, podobami, vsakovrstnimi oblikami in stanji teles. Zato so to telesa, ki so celulitasta, kosmata, stara, debela, a tudi mehka in elegantna, noseča, smrdeča, utrujena, posiljena, ljubljena v jutru, skratka – docela živa in povsem razgaljena. Ob tem se ne razgaljajo zato, da bi dosegla efekt šoka, temveč da bi s svojo nežno surovostjo prodrla do drugih teles, do bližine in z njo do pristne intime.

O delovanju teles, predvsem o spolnosti, še vedno vemo zelo malo, kar je bržkone dodaten razlog za Lenkovo radovednost: gre za področje, po katerem nas vodi kombinacija živalskih nagonov (»Nekateri moški niso sposobni nuditi drugega, kot nalet bika.«) in slasti po življenju, zadušene pod spiskom družbeno vcepljenih norm, ki jih Lenko s svojim brezkompromisnim pisanjem uspešno razdira. V svojem osvetljevanju telesnosti je v slovenskem literarnem prostoru svojevrsten unikum. Ob tradiciji starejših avtorjev, katerih knjige bi lahko brali kot navodila za teptanje ženske, v najboljšem primeru pa kot poetično nežnost, skozi katero želijo izpasti lepi predvsem avtorji sami, Lenkota telesa, spoli in spolnost zares zanimajo.

Nekakšno paralelo pisateljski nuji po raziskovanju teles najdemo v Zbiratelju, posebnežu, ki nabira in proučuje zavržene kondome (torej tisto, kar je umaknjeno našim pogledom) in v njih išče sledi tujih zgodb krvavenja in izlivanja. Ali pa nemara v voajerju, ki skozi okno opazuje tolsto žensko, kako v sosednjem bloku hlasta po življenju – najsi gre za ekscesno uživanje hrane, divje predajanje masturbiranju ali za začetek novega življenja, ki akumulira vso to energijo. Lenko je ves čas v iskanju pris(o)tnosti, ki bi potrdila obstoj človeka.

Ob tem so njegovi junaki, kot sugerirata tudi naslov in uvodni stavek zbirke (»Svoboda ni stanje, temveč proces.«), ves čas na poti, ki pa ni najbolj jasno izrisana. Vsekakor niso namenjeni h kakšnim konkretnim geografskim lokacijam ali življenjskim ciljem, pač pa se premikajo v skladu z nujo po bližini ali razdalji: potujejo k sebi, kot denimo študentka, ki iz zlaganosti pobezlja v umirjanje s sabo, ali pa potujejo stran od sebe in stran od preteklosti, kot denimo svetovni popotnik iz zadnje zgodbe v zbirki. Junakoma je skupno, da se na tej poti ne ustavita na sredi, temveč gresta v iskanju ali izgubljanju samega sebe do konca.

Če je na eni strani Postopoma zapuščati Misantropolis nekakšen sinonim za iskanje poti drug k drugemu, je po drugi težko dognati, kam je Lenko kot avtor namenjen, kam ga bodo njegove obsesije še pripeljale, toda vsekakor je jasno dvoje: da je Lenko ves čas na poti in da je tudi s pričujočo zbirko ponudil vse razloge, da mu na njej sledimo.

Dijana Matković

/ odlomek /

Zver in brezno

Ko je Iris v predalu moje nočne omarice pod brisačami za seks, kondomi in še nekaterimi drugimi drobnarijami našla tistih nekaj deset z vrvico lično povezanih slik, ni bila – povsem razumljivo – prav nič vesela.

»Brez te ženske tudi naju ne bi bilo!« sem se branil, vendar pa to ni kaj prida zaleglo.

Sprva se je jokala, potem je vpila. Nekako sem jo zvabil v kuhinjo, kjer sem nama skuhal kavo, vendar sem kmalu ugotovil, da vse skupaj ne vodi nikamor, zato sem na mizo postavil steklenico viskija. Od tistega trenutka dalje je najin pogovor stekel nekoliko bolj civilizirano in koherentno.

Hotel sem ji – in to na vsak način – povedati zgodbo tistih slik. Ji orisati njihovo ozadje in kontekst, podrobneje predstaviti okoliščine in vpletene osebe. Zakaj? Zato, da bi ji dal dovolj informacij, s katerimi bi lahko operirala; da bi jo – da bi naju – obvaroval pred prehitrimi in nepremišljenimi odločitvami. Hotel sem vzpostaviti kontrolirano atmosfero, v kateri bi se lahko razumno odločila.

Ni hotela poslušati.

Na neki način sva hodila, Iris in jaz. Bila je moja prva zveza, ki je imela vsaj približen potencial, da bi ji lahko – nekoč, v bližnji ali pa tudi ne tako bližnji prihodnosti – dodal še besedo resna. Imel sem jo rad in nisem hotel, da bi trpela zaradi mene, vendar pa sem bil takrat v tisti kuhinji precej jezen nanjo, ker mi ni in ni dovolila, da bi ji obrazložil zadevo. Hotela je kaos, jaz pa mir.

»Ni tako preprosto, kot se ti mogoče zdi,« sem rekel.

Prhnila je in si natočila: »To vsi vedno rečejo. Potem pa se izkaže, da navsezadnje je.«

»Te slike so stare.«

»Koliko so stare?«

»Skoraj dve leti.«

Ni pomagalo, pa čeprav sva se poznala šele nekaj mesecev. Sveženj tistih slik je ves čas držala v roki, nato pa jih nenadoma odvrgla pred mene.

»No? Ti lahko povem?«

Skomignila je in hlinila neko vzvišeno brezbrižnost, v katero jo je silil njen ranjen … Kaj? Ponos, verjetno. Vsekakor pa njena ranjenost, naj si je bila takšne ali drugačne narave.

In zbal sem se. Prevevati me je začel neki prav specifičen, nič kaj dobrega obetajoč strah. 'Kaj pa, če je ne moti toliko to, da v nočni omarici hranim slike njej neznane, nage ženske, ki se razkazuje objektivu?' sem pomislil. 'Kaj če jo bolj vznemirja to, kako je ta ženska videti?'

»Verjetno misliš: perverznež,« sem šepnil.

Pokimala je: »To mi je prišlo na um.«

Seveda. Iris je bila suha in postavna; družbi prijazen in politično korekten model ženske, serijska produkcija. Včasih je obsojala z grozljivo lahkotnostjo, brezbrižno in vzvišeno. Vendar pa je ravno to obsojanje prilivalo goriva na ogenj moji kljubovalnosti. Zdaj sem ji moral povedati; zdaj je morala slišati.

»Zato pa mi, prosim, prosim pusti, da razložim.« Ničesar ni rekla in začel sem: »Bilo je pred dvema letoma. V starem, plesnivem stanovanju … Saj veš.«

»Ja. Tistem, kjer si živel, ko sva se spoznala.«

»Prav tam, da.« Zadovoljen, da je pokazala vsaj malo zanimanja, sem zbral pogum in pričel s pripovedjo. Na neki način.

*

Bilo je nenavadno obdobje mojega življenja. V enosobnem študentskem stanovanju sem živel popolnoma sam. Poskušal sem končati študij, kar pa mi ni ravno uspevalo. Izpitni roki so prihajali in odhajali brez moje prisotnosti. Tisti – začasno moji – prostori z omejeno namenskostjo v tretjem nadstropju stare stanovanjske hiše so bili razmetani, prašni in plesnivi; redno sem uporabljal le posteljo, mizo, stranišče in fotelj. Vse ostalo je bilo opcijsko in zanemarjeno.

Zdravil sem se za depresijo, v katero sem se zatekel po tem, ko sem obupal nad vsemi drugimi potmi, po katerih sem nekoč upal, da bom lahko pobegnil samemu sebi. In ko sem obupal še nad depresijo, sem se zatekel k psihiatru in nadaljeval z antidepresivi. Vendar pa se tudi ta pot ni izkazala kot uspešen pobeg. Hrepenel sem po nečem popolnoma drugačnem, vendar pa si niti v najbolj drznih sanjah ali slutnjah nisem znal predstavljati, kaj naj bi to bilo.

Bil sem teman človek. Mrk, senčnat. Podnevi in ponoči so me preganjale turobne, puste podobe, ki jim nisem znal uteči. Poleg tega sem jih poznal. Bile so mi znane, domače. Niso bile sicer idealen dom, vendar pa so mi vseeno predstavljale zavetje, domače ognjišče; kraj, kjer sem bil varen. V njih sem se znašel in v njih sem znal živeti. Otopel sem po cele dneve lahko preždel v svojem mračnem stanovanju z zagrnjenimi zavesami, ne da bi počel karkoli konkretnega. Gledal sem filme in igral igre, včasih sem v vznesenem iskanju neke lažne nostalgije bral ob svetlobi sveč. Nikoli nisem zdržal posebej dolgo.

Temačnost se je razgrnila tudi nad moje družbeno življenje. S sošolci sem že zdavnaj prekinil stike, prijateljev nisem več imel. S starši sem se včasih slišal po telefonu, na obisku me ni bilo že skoraj eno leto. Bežal sem od ljudi in se zatekal v samoto. Seksal nisem že tri leta.

Včasih sem razmišljal, ali so stvari mogoče postale hujše, odkar sem pričel jemati antidepresive; in spraševal sem se, kaj se je zgodilo z mano. Kdaj sem se izgubil? Je z zdravljenjem res šlo vse le še na slabše? Kako naj bi to ugotovil? Potem pa je nastopil večer (ali jutro) in zamotil sem se s kakšno trivialnostjo ter pozabil na vsa ta vprašanja. Dnevno dozo antidepresivov sem poplaknil z viskijem, vodko ali ginom in odtaval nekam daleč stran, v svoj mrk, mrtvo miren svet.

Izgoreval sem v ničevosti.

Bil sem obseden – z ničimer. Pa vendar obseden. Pri živem telesu sta me požirali praznina in malodušje.

*

Zgodilo se je decembra, tik pred prazniki. Pohajkoval sem po stanovanju, kadil in si obdan z meglo nesmotra poskušal ubežati. Tožilo se mi je po snegu, in ko sem tako nekega večera spet trpeče pokukal skozi okno, mi je pogled obstal na veliki večstanovanjski hiši na drugi strani ulice. Hiša je bila novejša, štirinadstropna; imela je velika okna in nobenega balkona. Prav nič dobro se ni skladala s starejšima stavbama, med kateri so jo stisnili arhitekti in gradbinci.

Tisočkrat sem že videl tisto pročelje, vendar pa je takrat nekaj ujelo mojo pozornost. Bila je luč v stanovanju, ki ga še nikoli poprej nisem videl razsvetljenega. Lepo urejeno, minimalistično opremljeno in moderno stanovanje. Po njem se je sprehajala ženska in na njej se je ustavil moj koprneč pogled. Pozabil sem na sneg.

Tam pred mano so se drug za drugim, v nekem povsem naravnem sosledju, razkazovali fragmenti iz življenja odrasle ženske v poznih tridesetih letih. Napol gola – zgoraj brez – si je odločnih, osredotočenih kretenj pripravljala večerjo.

Morala je meriti okrog meter petinosemdeset, mogoče celo devetdeset. In bila je debela. Prav nesramno debela. Njeno oprsje je bilo groteskno veliko in ko se je sklanjala nad pult, na katerem je nekaj sekljala, se je le-to vise spajalo z njenim ogromnim trebuhom. Topla svetloba, v kateri se je kopala, je preganjala decembrsko sivino. Prižgal sem si cigareto, napel oči in ji iz mraka sobe, v kateri sem ždel, pričel slediti s pogledom.

Spraševal sem se – spet in spet, neumorno –, kako ta ženska deluje, kaj počne, kaj je, kako spi. Kako vstaja in kako gre spat. Kako bere, gleda televizijo, skrbi za higieno. V svojih mislih sem jo povsem spontano pričel postavljati v različne ter povsem vsakodnevne dejavnosti.

Nato sem jo opazoval pri večerji. Jedla je hlastno, skoraj pogoltno, spila je celo steklenico rdečega vina.

*

Opazoval sem jo tudi naslednjega dne, nato spet naslednjega. Izgubljal sem se.

Mislim, da sprva ni šlo za obsesijo. Ta se je prikradla pozneje, sčasoma, povsem neslišno, nesluteno. Kot kakšno zemeljsko, htonično božanstvo se je pomikala po svojem stanovanju in jaz sem jo opazoval čez brezno, ki se je razprostiralo med nama.

Najprej je bil torej pogled in ničesar drugega. Nikdar nisem izvedel, kako ji je bilo ime, niti nisem razmišljal o njej kot o bitju, ki bi rabilo neko osebno oznako. To se mi je zdelo nekako nepotrebno. Brezimenskost, anonimnost, celo raztelešenje, so – v mojih očeh – le še poudarjali njeno privlačnost, njeno mističnost in zato, posledično, univerzalnost. Prav tako nikoli nisem slišal barve njenega glasu, niti zaznal vonja njenih las in kože, nikdar se je nisem dotaknil, da bi ugotovil, ali je njena koža hladna ali topla, suha ali mastna. Vendar pa je pogled dovolj za iluzije, sugestije otipa, vonja in okusa. V moji domišljiji je tista ženska z druge strani ulice neprestano rasla in dobivala nove aspekte; nanjo sem dan za dnem apliciral nove in nove podobe. In seveda tudi vprašanja. Vsak dan mi je s svojo podobo odgovorila na kakšno staro in mi v zameno postavila novo.

Ni bila zgolj debela. Ne ravno, vsekakor pa ne zgolj. Bila je ena tistih izjemno visokih, trdno grajenih, obilnih žensk, ogromnega in mesnatega oprsja ter veličastno napetega trebuha, ki hkrati hote ali nehote posredujejo izrazit, silovit seksualni naboj. Takšnim bitjem marsikateri spolni partner ne more biti kos v postelji; zavedajo se svojih potreb in jih ne prikrivajo; ne lažejo sebi in drugim. To mi je bilo povsem jasno in nisem se slepil; v svojih seksualnih fantazijah sem bil brezpogojno pasiven, povsem pogreznjen v vlogo objekta. Film, v katerem bi si bila enakovredna – najin film –, bi bil slaba znanstvena fantastika. Tak, kakršen je bil, pa je spominjal na (nekako suspenza oropan) Hitchcockovo Dvoriščno okno, nekoliko pa tudi mogoče na Podnajemnika Romana Polanskega. Šele pozneje sem najino situacijo pričel povezovati s Fellinijevim Satirikonom. V tem filmu je ona prevzela vlogo tolste črnke, svečenice, ki protagonista ozdravi impotence.

Mišice in salo – ogromno sala – pa zdrava, temna koža in bujni, črni lasje, ki so ji segali do riti. Takšna je bila tista ženska, ki se mi je razkazovala na drugi strani brezna med nama, in kot takšno sem jo sprejel in jo vzljubil. V mojih mislih je bila ognjemet. Državni praznik. Velika učiteljica. Srkal sem jo.