Letos mineva deset let od izdaje malodane že kultnega romana Telesa v temi, ki je takrat še nepoznanemu avtorju Davorinu Lenku (1984) prinesel kar dve izredni nagradi, Kresnika in Kritiško sito. V letih, ki so sledila, je Lenko izdal še dve zbirki kratkih zgodb (Postopoma zapuščati Misantropolis in Psihoporn) in dva romana (Bela pritlikavka in Triger), zdaj pa je pred nami njegov pesniški prvenec Razpoke.

Zbirka se je sicer pisala še dlje od trajanja omenjene Lenkove pisateljske poti in je zato z njegovimi proznimi deli tako ali drugače prepletena. Dokaj neposreden primer tega je celoten pesniški cikel Serijski morilec, ki izhaja iz podobnega mindseta, kot ga je zaznati v filozofskem manifestu Cona v Trigerju. Ta sklop pesmi/zapisov predstavlja trdo, surovo pesniško jedro zbirke, v katerem avtor reproducira blodnjavo morilsko nagnjenje lirskega subjekta v kombinaciji z njegovo mizogino in sadistično psihopatologijo. Takšna in podobna ekstremna normativna odstopanja so elementi, ki so dodobra tematizirani v Lenkovih romanih. Lenko v zbirki prav tako še naprej tematizira telesa (»mehka mokrota napetih teles« ; »vsako živo telo predvsem boli«), kompleksne obsesije z ženskami in s spolnostjo ter pogrezanja v sfere čutnega (že naslov zbirke je lahko seksualen), a tu ne manjka niti referenc na Lenkova prešnja dela (pesem Oko lahko v spomin prikliče voajerja iz Misantropolisa, motiv pesmi V temo pa je kar sam roman Telesa v temi), referenc in vplivov iz popularne kulture (Twin Peaks, Marilyn Manson, Leonard Cohen) ter specifičnega (samo)nanašanja na Lenkovo black metalsko ozadje (pesem Mrtvim gozdovom, pogosta uporaba sakralne motivike, temačnega zimskega podobja, ipd.).

Vendar pa je intonacija Razpok daleč od enoznačne ali že videne, saj se Lenko v svoji pesniški inkarnaciji brez zadržkov spusti v polje osebnega, ranljivega, bolečega, skratka, avtentičnega. Zbirka je sestavljena iz šestih ciklov ali sklopov, ki so ločene, a hkrati med sabo povezane enote: če v Gnezdu povečini najdemo »ležerne« pesmi, z upočasnjenim, skoraj dremavim ritmom in pogosto (samo)ironičnim podtonom, postane ton v ciklu Kometi resnejši v svoji eksistencialni refleksivnosti. Temu sledi cikel Sestra, ki stoji nasproti prej omenjenemu Serijskemu morilcu in v marsičem predstavlja njegovo diametralno nasprotje; če so pesmi tega sklopa brutalne, sunkovite in eksplicitne (»Ženska je ogenj in voda hkrati. Nekaj, kar ne bi smelo obstajati, pa vendar obstaja«), so pesmi v Sestri umirjene, nežne in abstraktne (»Četrti element / Ljubezni in smrti. In tisto, kar si vmes.«), tematizacija ljubezni v njih pa skorajda harmonične in metafizične narave. Slutnja intimnega, ki se vzpostavi v Sestri, se kasneje izkristalizira in »meso postane« v ciklu Krzno; tu je erotična motivika najbolj izrazita, a hkrati z njo tudi občutek razpadanja in izginjanja (»in ne, da iščeva v drugem nekoga / ki ga ni / ampak nekoga / ki nikdar ni obstajal«). Nekatere pesmi v zadnjem ciklu Usnje se spogledujejo s tistimi iz Gnezda (Tipka Delete, Zakaj moje življenje ne more biti, Stvari), vendar tu ne gre za ponovno vračanje na začetek, ampak za izkustveno nadgradnjo in čustveno poglobitev (pesem (brez naslova), Tema bližine, motiv svetlobe, ki sije skozi razpoke v Svetlobi bližine).

S pesniško upodobitvijo dualizmov in njihovih medsebojnih relacij (npr. svetloba/tema, človek/zver, ljubezen/smrt, spokojnost/kaotičnost), Lenkova pesniška govorica zareže v drobovje številnih življenjskih protislovij, ki sestavljajo samo bistvo medosebnih odnosov. Z njimi vztrajno razgalja svoje lirske subjekte in s tem tudi sebe. Prehod Davorina Lenka iz proze v poezijo tako lahko na simbolni ravni razumemo tudi kot postopni prehod iz teme na svetlobo – ne v smislu negacije prvega, temveč kot nujnost sprejemanja soobstoja obojega.

Domen Slovinić