Rojen leta 1938 v pokrajini Algarve (Loulé) na Portugalskem. S kulturo se je začel ukvarjati leta 1953, ko je začel pisati za portugalske časopise, kasneje se je lotil pisanja poezije (1957) pa tudi proze, esejev, dnevnikov in prevajanja. Njegovo pesniško delovanje je povezano s portugalskim gibanjem »Poesia 61«. Je avtor 38 knjig pesmi, proze, aforizmov in esejev, ki so vključeni v več kot sto antologij in prevedeni v 15 jezikov. Je direktor treh pesniških festivalov: v Lizboni, Portu Santu (Madeira) in Faru (Algarve) ter sedanji predsednik portugalskega PENA-a. Med njegove pomembnejše pesniške zbirke uvrščamo: Poemas da Solidão Imperfeita (1957), Jardins da Guerra (1966), Negação da Morte (1974), Corpo Sitiado (1976), Labyrinthus (1981), Ode & Ceia (1985), Subitamente, o Silêncio (1991), Intensidades (1995), Opus Affettuoso (1997), Pouco de Pouco (1999), Na Via do Mestre in izbrane pesmi O Amor, a Morte e Outros Vicios (1999). Za svoje delo je prejel več priznanj - Nagrado portugalskega združenja kulturnih časopisov in revij in Nagrado portugalskega društva književnikov.

Pisanje Casimira de Brita v pričujoči zbirki zaznamuje ritem dihanja »speče živali« ali »androgine živali«, kot svoj pesniški glas poimenuje Casimiro de Brito. Zbirka je namenjena branju v enem samem zamahu – to povezuje močvirja in morja med vrsticami in gosti dihanje »speče živali«, ki raste v našem branju. Počasi se izrisuje pomen, zastrt s senco, razkrit s svetlobo, krepi se njegova polnost, v kateri odmeva značilen ritem besed. Pesmi Casimira de Brita so počasne sarabande, prepojene z ljubezensko tematiko, nekakšne abstraktne impresije, še najbliže kitajski oziroma orientalski poeziji. Pomen je včasih fragmentaren, zgoščen v en sam verz, drugič spet prepleten, povezan v nepretrgano nit, ki potuje v naslednjo vrstico in ustvarja dvopomenska polja konca in začetka - večnega odhajanja in vračanja, slutnje smrti, in razpok v ljubezni.