Lidija Dimkovska (1971 ) , ena vodilnih makedonskih pesnic mlaj še generacije, je objavila naslednje pesniške zbirke: Rožbi od istok (Otroci z vzhoda) - skupaj z Borisom Čavkovskim, Skopje, 1992, za katero prejme nagrado za pesniški prvenec, Ognot na bukvite (Ogenj črk), Skopje , 1994, Izgrizani nokti (Zgrizeni nohti), Skopje , 1998, Nobel protiv Nobel (Nobel proti Nobelu), 2001(tudi elektronska izdaja v makedonščini in angleščini), 2002 - druga izdaja , ter zbirko izbranih pesmi Meta-spanzurare de meta-tei (Meta-obešenje na meta-lipo) , prevod v romunski jezik, Bukarešta, 2001, za katero prejme nagrado za najboljšo pesniško zbirko na Festivalu Poesis v Romuniji. Pripravila je tudi antologijo mlajše makedonske poezije 20.mladi.m@k.poeti.00 , Skopje , 2000. Nekaj let je živela v Bukarešti, kjer je na tamkajšnji univerzi predavala makedonski jezik in književnost in doktorirala iz romunske književnosti. Sedaj živi v Sloveniji in piše svoj prvi roman. Njene pesmi so prevedene v več kot petnajst jezikov, sama prevaja romunsko in slovensko književnost.







Že jutri ali pojutrišnjem bodo morda dobronamerni uporabniki in ažurni kritiki-ocenjevalci te drobne knjižice (...) oz. pesniškega opusa mlade makedonske pesnice odkrili vodilno ime naše poezije.
Gane Todorovski

Nobel proti Nobelu je že postal eden od mejnikov v makedonski poeziji.
Igor Isakovski

(...) Post-poezija Dimkovske je pozorna, radovedna, komunikativna, odprta izzivom svojega tehno-kulturnega okolja, ki ga spretno vpleta v avtentičnost in večplastnost razuzdanih kolažnih vtisov.
Elizabeta Šeleva

Lidija Dimkovska piše poezijo z neverjetno močjo, vsaka njena beseda se spopade z mnogoštevilnimi skrivnostmi in pesniškimi aluzijami v knjižni celoti.
Lucia Simona Bambu

Z neprekinjeno energijo Dimkovska stremi k osebni sintezi, k tihi izvirnosti izbranih pesnikov.
Constantin Abaluta

Njeno lirsko orodje (slog) je prepričljivo in pretresljivo. Daje ji vlogo solista v naši lirski filharmoniji.(...) Takšnemu načinu pisanja pravim ekstra-figuralizem, novost v naši sodobni poeziji.
Atanas Vangelov







POŠTENO DEKLE

V >Second hand< sem odnesla pogled v prihodnost,
vendar ga noče nihče kupiti. Mreža je bodičasta in
herojev ni več. Žalost je povsem telesna bolečina.
Če ni vode, spusti očesno tekočino, obešeno na očala.
Če ne nosiš očal, se pretvarjaj, da si Kitajka
(eno oko proti vzhodu plus drugo proti zahodu
je enako ženska literatura v moški družbi).
Vzhodnjaška moda se vrača v paket
z dietično hrano.Tudi mene blagoslovi, dokler sem še
pošteno dekle. Jutri, pojutrišnjem bom ostala brez grehov,
nosila bom narodne noše iz Makedonskega etnografskega muzeja,
ki jih bo moral nekdo plačati. Da bi lahko preživela,
je najboljše, da lektorsko stanovanje spremeniva v galerijo:
razstavljala bova razširjene vene, izsušene popke,
očesne mrene in strta srca sorazmerno z
južnoameriškimi nadaljevankami (Zakaj si me zapustil
in se z mojo sestro oženil?), žalost je povsem telesna bolečina,
v moji državi jo zdravijo s kirurškim posegom.
Tu jo prepoznam po bolečini v kazalcu,
ki je ključnega pomena za širjenje mobilne telefonije.
Ne vem, zakaj me stric ni tepel v žaklju,
v teh letih je najbolje, da ti nekdo drug prereže popkovino,
jaz se že ne bojim Virginije Woolf,
bojim se Lidije Dimkovske. Si že slišal zanjo?
Ni še povsem krščena, vsi njeni prijatelji pa so postali redovniki.
Je breztelesna (njeni ljubimci so ostali neporočeni),
je tvoja, tako rekoč do izčrpanosti ne-ženska
(jo je morda Soroš sponzoriral, da bo nežna?)
tako rekoč do negiranja ideja Judeje, Medeje, nje same.
Ne, ne bojim se števil 1, 4, 7
v ordinaciji za očesne bolezni, hipoteke na verske praznike tudi ne,
bojim se stališča obstoječega Boga do Boga, ki ne obstaja,
strah pa ima velike oči.
Joj, koliko besed! Slovarji so dober posel,
ostaneš doma in se igraš: disparabači roke razprši: mesto, reka, država na črko .
Odslej bom govorila le še v onomatopejah
ali še bolje v metaonomatopejah.
Kakor koli že, veseli me, da sva se spoznala, oče,
če ne bi bila žena in ne bi bankrotirala,
bi se mi lahko spovedali.
No, tudi tako je dobro. Pijeva čaj in drug drugemu grizeva nohte in se oblizujeva.
Čiv čiv. Meta-čiv, meta-čiv!



JUŠNA KOCKA


Samota je jušna kocka za en krožnik juhe.
Zlahka se topi, toda ne izgine.
Kot razredčena kislina plava po žlici
in v tvoji duši pobira ostanke
t. i. večerje v dvoje,
skozi luknje dodobra oglodanega sna
spusti vse, kar je tvojega,
samo tebe, tebe ne spusti ven!
Sedaj sta sama. Ti - samo človek, živa beda.
Ona - razkošno izobilje, z naslednjimi lastnostmi:
Fizičnimi: 4% mesnega koncentrata , 27% maščob,
12% Na-glutaminata, , 45% kuhinjske soli,
ribonukleotidi, dišave in začimbe,
z meta-fizičnimi, t. i. duhovnimi povezavami s tvojim egom,
v mejnih situacijah obstoja
pa je sama tvoj alter ego.
Človek, človek, za kosilo te bo posesala,
ko boš mislil, da ti srebaš njo,
prav z ribonukleotidi te bo nase privezala
in počakala, da v tebi vzbrsti smrt.
Znak želodčnih bolezni
ni ne udarjanje v sencih
in ne srbečica.
Apetit, norost na malo jušno kocko,
tudi ko nisi lačen,
histerično odvijanje
in metanje v vrelo vodo,
5 min. kuhanja - in potem je tvoja, samo tvoja.
Tu se ustavi! Ne srkaj je, ne pij je, vrzi jo stran,
zbeži stran, ne hodi v prodajalne,
in ne glej ekonomsko-propagandnih sporočil,
naredi križ čez to prekleto,
majhno kocko za en krožnik juhe.
Čas je, da prideš k meni na kosilo.
V nedeljo, ko v moji hiši diši po
pravkar pečenem piščancu,
juha je naravna, malo rezancev,
korenja, zelene, peteršilja,
veliko vitaminov.
Naj najino srečanje prinese zdravja,
naj traja večno!
Človek moj, človek moj,
si me končno prepoznal?


Prevedel Aleš Mustar