Med pesniki generacije devetdesetih, torej zadnjega desetletja prejšnjega stoletja, ima prav Dycki verjetno največji kritiški odmev. Krakovska revija ha.art je že leta 2001 izdala posebno izdajo Eugeniusz Tkaczyszyn-Dycki in kritiki, kjer so zbrani odzivi na njegovo delo. Zaradi večne teme smrti, ki jo je tako eksplicitno vzel za svojo, pa tudi zaradi ves čas nespremenjene oblike pesmi velja za klasicista. V njegovem delu odzvanjata oblikovni barok in (predvsem vsebinsko) pregovorno temni srednji vek. Na videz preprosta in neposredna pisava, ki se igra z nenehnim vračanjem enega in istega, nas zapelje s premišljeno zgradbo ponavljanja, z obračanjem tega enega in istega, ki nas v svojem polifonem kroženju spomni na baročno fugo ali vseprisotnost smrti na srednjeveških freskah. Na ples življenja in smrti, ki je v sodobnem svetu zahodne civilizacije prikrit, potisnjen na obrobje, pomaknjen iz vsakdanjega doživljanja, kjer smrt postane strah zbujajoča drugost. Izrinjene je ne vidimo več kot del življenja, ampak kot zgolj nasprotje, njegov tragični konec. Dycki je v svojem odnosu do smrti, ki mu pomeni stalno prisotnost in brezdomnemu »jazu« njegovih pesmi nenehno prihaja na jezik, globoko zakoreninjen v katoliško krščanstvo in srednjeevropsko melanholijo, toda hkrati stoji sredi zakotnih ulic – tega ne gre spregledati – današnje Varšave in današnje Poljske. Vendar se mora njegovo pisanje – ta fenomenologija smrti – ki se ga loteva z najrazličnejšimi zvijačami, v prvi, drugi ali tretji osebi, slejkoprej izkazati za nekaj neuresničljivega, nepopolnega oziroma necelega. Spodrs, vedno znova neuspel poskus, ki – v svoji večno ponavljajoči se formi – izraža (samo)ironijo samega poskušanja in nemožnost molka, sebe-metanja v to neznanost. In kliče po ponovnem poskušanju. Moja sestra Wanda prinaša s sprehoda lilije / jaz pa pišem pesem o smrti / in pišem jo spet od začetka / in ne znam prenehati; je avtor že v prvi knjigi izrazil svoj pesniški credo. Ali kot je zapisal pozneje, v pesmi Poklicanost: s težavo uporabljam jezik (sem / sodobni pesnik). Ko brez dlake na jeziku secira bivanjske situacije (shizofrenijo, ljubezenski odnos, smrt ljubljenega prijatelja …), hkrati naznačuje krizo poimenovanja, neko bistveno nezadostnost jezika, breztemeljni manko rabljenih besed.
Lirika Eugeniusza Tkaczyszyna-Dyckega prepriča in očara predvsem z močjo iz-smrtnega zapeljevanja v ponavljajoči se ritem prigovarjanja življenju in z elementarno lepoto brezdomnega religioznega čutenja.
I.
v mojo majhno hišo se je naselila nevera
kot vlačuga se je v mojo majhno hišo naselila nevera
zelo hudobna ženska s katero imava enega Gospoda
rekel sem ji moje telo moškosti
tako kot moje pomehkuženo telo
vsa moja telesa
ki jih je nič koliko imajo enega Gospoda
zakaj torej prihajaš k meni kar naprej naga
II.
prisegam shizofrenija je kot pes brez kosti
ki ima nekaj opraviti z mojim želodcem
z mojim želodcem si daje zadoščenje
kaj je samota
samota me zapira kot shizofrenija
prisegam zapira me ko sem z Zbigniewom
Ingo in tudi ko nisem ona me zapira
v hiši Rešenika in potem odpelje iz hiše
brezmadežnosti ona me vedno pelje
iz hiše brezmadežnosti pod okna nekoga
III.
v mojo majhno hišo se je naselilo kesanje
mislil sem da v meni joka otrok ne starka
kajti ni se naselilo v hišo starcev
ki te lahko pomladi z enim grehom manj
rekel sem ti me še lahko
prerodiš v moji prazni hiši
ti me lahko še narediš
otroka v gubah današnjega greha
IV.
shizofrenija to je tisti ptič včeraj
in ta ptič danes z nejasnim perjem
kakšen sem kakšen bom če premagam ta smešni prostor
med eno in drugo nejasno besedo
ki bo pritekla ali ne bo pritekla iz teme
najprej je zbolela mati kakšna si
sem se vprašal včeraj in danes
ali si kot ta ptič opeharjen pod nebom
od vseh golazni zemlje
V.
Gospod jaz te nisem zapustil
jaz nisem zavrgel Tvoje hiše
Dobri Pastir volk je vame zaril svoje zobe
in rekel sem mu to niso zobje ki se bodo spravili nadme
Gospod jaz nisem slišal
Tvojega glasu ker bil sem gluh
ne stopaj v živalsko žrelo brez enega
zoba da ne boš osamljen
Prevedel Primož Čučnik