Gabriel Ferrater (Reus, 1922) je na čelo zbirke Ženske in dnevi (1968) postavil kratko pesem svoje žene Jill Jarrell, kar v angleščini in brez njenega imena ali kake druge opombe. Po poroki z njo – skupaj sta sicer živela le slabi dve leti – in po tej njeni reakciji ni objavil nobene pesmi več, napisal pa je komajda še kakšen verz, ki je ostal skrit med kupi papirjev njegove zapuščine. Eden največjih katalonskih pesnikov sploh se je povsem nenadejano odrekel pesniškemu izrazu, ker «ni imel povedati ničesar več». Vse svoje znanje in izkušnje je destiliral v tri drobne knjižice, napisane med 1958 in 1963, in ponovno zbrane pod že omenjenim naslovom leta 1968. Rez, s katerim se je tako odločno ločil od poezije, je dobil vzporednico 27. aprila 1972 s pesnikovim samomorom.

April je vzel pesnika, misleca, izjemno prodornega in plodnega literarnega kritika ter jezikoslovca. Ferrater je prvi prevajalec Kafke v španščino (s prevodom Procesa iz 1966), a tudi prvi, ki je na polotok uvedel Glinza, Sapira, Bloomfielda, Benvenista, že od leta 1969 naprej so njegovi študentje lahko poslušali tudi predavanja o Chomskem. V posthumno objavljeni zbirki kritiških zapisov Pisatelji v treh jezikih (Escritores en tres lenguas, original v španščini) je najti nikoli dokončan založniški projekt nenavadne enciklopedije, v kateri se pod geslom tega ali onega znanega pisatelja skrivajo iskrivi, a vendar izjemno poglobljeni eseji. Med imeni najdemo Joycea, Prousta ali Büchnerja, pa tudi Jüngerja, Laclosa ali Williama Blakea, kot bi hotel pesnik predstaviti vse široko literarno obzorje, ki ga je izgradil v zelo nekonvencionalnem življenju. Do svojega desetega leta ni stopil čez šolski prag, leta vojne je preživel v Franciji, se po vrnitvi vpisal na matematiko, pa študija nikoli ni dokončal, se začel učiti slikarstva, a se potem uveljavil kot likovni kritik, nenadoma je začel objavljati pesmi in jih še bolj nepričakovano prenehal pisati, bil je vseskozi strasten bralec in pisec razmišljanj o vsem, kar je sploh kdaj prebral, dokler se ni ob slučajnem srečanju z neko slovnico katalonskega jezika odločil, da je slaba in da bo zato sam napisal novo. To je bil vzgib za njegovo zadnjo intelektualno strast – jezikoslovje – ki jo je prekinila prostovoljna smrt.

Njegova najdaljša pesnitev, ki zaenkrat še ni dostopna v slovenskem prevodu, nosi naslov Nedokončana pesem. Ferrater je vedel in zaradi tega verjetno tudi trpel, da človek nikoli ne uspe priti do popolne izpolnitve. Njegovo življenje pa ni, kot bi se morda lahko napačno zdelo, niz grenkih porazov, temveč ravno nasprotno, bil je, vsaj na intelektualnem področju, pravi osvajalec lovorik. Tudi njegove ljubezenske izkušnje so daleč od nesrečnega vzdihovanja. Toda naj bo užitek še tako izjemen, je vse podvrženo toku časa, tej »igri treh limon na grobem skrilavcu«, ki je noben Mallarméjev met kocke ne bo mogel odpraviti. Človek ni poraženec v igri naključij, temveč je žrtev minevanja. »V daljavi, manj resnična / kot Tindarejeva Helena, ki nam je dala / imena in podobe» se v eni mnogih pesmi, ki so posvečene Heleni Valentí (1940- 1990), obrača na svojo veliko ljubezen do skoraj dvajset let mlajšega dekleta. Hotel je ustvariti poezijo, v kateri bi bili odnosi med osebami bolj natančno izdelani kot v romanu. Črpal je iz osebnih izkušenj (s prijateljem Jaimejem Gil de Biedmo sta skovala izraz «poezija izkušnje», ki je še danes priljubljena krilatica katalonske literarne kritike), a je od pesnika hkrati odločno zahteval, naj iz poezije odstrani vsako sled popkovine, ki jo veže na lastno življenje. Pesništvo je postalo zanj naporno iskanje analogij, s katerimi bi lahko doživeto izrazil na umetniški način: »nič drugega, kot zasilen red, s katerim si poskušam razložiti svoje življenje.«

Simona Škrabec je osrednja posredovalka prevodov in informacij med slovensko in katalonsko književnostjo, saj redno objavlja v obeh deželah tako prevode kot literarno kritiko. Iz katalonščine je doslej prevedla knjige Caldersa, Foixa, Moncade, Todoja in Cabréja.