Prevedla Simona Škrabec

POSLEDNJE SPOROČILO

Popolnoma sam sem stopal po stari poti proti Roses. Prepelice so že legle v gnezda in tisto malo zajcev, kar so jih brezvoljni lovci še pustili na svobodi, je presenečeno poskakovalo med mojimi nogami. Gledal sem vinograde, nasade oljk, stare in mlade borovce, namakalne jarke, od dežja vrezane brazde in hudournike, kot bi bilo to poslednjič. Prisluškoval sem kapljanju vode v pomožni strugi namakalnega sistema, plahutanju ptiča, ki mu ne uspe sesti na vejo, zadnjim škržatom in prvim večernim čričkom. Od daleč sem slišal odsekano in ritmično utripanje vlačilk, ki so plule proti zalivu Port de la Selva, v smeri pristanišča, enolično ropotanje motorjev, ki so potiskali vozila po cestah, da bi človek kar najhitreje prispel Nikamor, in šumenje morja, ki se je odmikalo. Gledal sem, kako so se rojevale zvezde in kako so sateliti upočasnili svoje kroženje. Prispel sem na drugo stran pomola v trenutku, ko so mimo prišla praznično razpoložena dekleta, gola kot pravkar rojeni otrok. Znanec - tisti, ki najbolj vneto vesla, kadar se motor pokvari - mi je brez besed in v začudenje obeh izročil sporočilo nekoga, ki mu je naročil, naj mi ga preda. Pisalo je: Ni več besed, da bi povedali, da besede niso več besede in da se celo misel komajda še ohranja. Zmleli so jih na kolesu mučencev, obesili so jih na najvišje vislice, kamenjali so jih na barikadah, jih obglavili na ravnici, kjer je prišlo do vstaje, umorili so jih za bližnjim vogalom, položili so jih pod kolesa vozila, razčetverili so jih kakor vola v klavnici, njihovo kri so dali piti perjadi, njihove kosti so zmleli v prah, da bi pognojili nerodovitna polja, razdevičili so jih v uredništvih časopisov, pisuni in pesnikarji so jih bruhali, jim odrli kožo, jo ustrojili in iz nje naredili opno za bobne, ki kličejo na vojno. Če imate onkraj misli še vedno na razpolago kakšno besedo, čisto kot jutranji vetrič, jasno kot zvezda danica, močno kot vino obmorskih krajev, čisto in novo kot vonj zorane grude, ne poskušajte je izreči: odrezali vam bodo jezik.

STALA JE NA AVTOBUSU, SAMA

Stala je natančno na sredini avtobusa, sama, z napol priprtimi očmi in s cvetlico - kdo bi le vedel njeno ime! - v razmršenih laseh. Avtobus je zapeljal navzgor proti podstrešju neznane ulice, ki se strmo vzpenja z jasnino zaspane veke. Kasneje smo jo videli, kako je zavrgla razglednice in priročnike o deželah, za katere danes nihče ne ve, kje so in niti ni vedel takrat, ko smo se učili geografijo na strašljivih zemljevidih z rekami brez topolov, z vulkani brez žrela, z gorami brez snega in z morji brez neurij. Vprašali bi jo, če bi nas videla, ali ji je všeč dežela z rožami, ki rastejo onkraj sanj, ki imajo zamolklo rdeče čašne liste, venčne liste pa modre kot noč in šibka stebelca, sveža kot oljčno socvetje. Ponovno sem zavil na pot proti predmestju, kamor ona pod stare skrilavce, obrasle z agavami, skriva zmečkane papirje s trinitarčnimi spisi. Šla je čez most, ki vodi proti kapelici, kot bi hotela iti k maši, toda odšla je mimo. Ura je ravno odbila poldne, ko je prispela na letališče. Prihajala je z vzhoda: zlato ogrinjalo in kapuca, ustnice, pobarvane z rdečo v barvi prevratniške zastave in povsod diamanti, kot bi se bleščali lističi sljude v hudourniških strugah Fornellsa , sama, kot vedno, samotno vzletišče, v vetru kril. Ob mraku smo jo videli na Estació de França v obleki, prozorni kot voda v zalivu v trenutku, ko preneha pihati mistral. Vstopila je v vlak z nežnostjo spodnjega perila iz lanu z vezeninami in s pentljami. Nikomur ni pomahala v slovo. Ni nas videla, zatopljena v izgubljene pokrajine, kot vedno. Konvoj je odpeljal samo z njo in z zvezdami.

QUIRC DE L'ERMINDA

O tem sem se prepričal na lastne oči, ko sva oba stopila izza vetrobrana, kjer sva brala časopise, ne vem več iz katerega stoletja. Quirca de l'Erminda vsi opazujejo, on pa ne ve, zakaj. Na trgih in ulicah; na tramvaju; na grdogledih vogalih kleti; v trgovinah, kjer kupuje mehanizme s koleščki in sferami, ki jih je težko sestaviti, čudne ročne svedre in železno žico; na hladnih hodnikih navtičnega kluba in povsod, kjer je najti dvonožce z glavo v obliki biljardne mize. Gledajo ga, opazujejo ga z vanj zapičenimi očmi. Snel si je mehko čepico, če so morda na njej žuželke ali se mu je glava nehote povesila zaradi kačje golazni; potipal si je čelo, usta, ušesa, lica in oči, če mu morda kje ne teče kri. Preiskal je obutev in oblačila, v strahu, da je morda gol, zaprašen in razcapan kot kakšen zoprn dolgin. Rekel je: - Kaj se dogaja z mano? lastniku gostilne; - Kaj mi je? prodajalki v drogeriji in je povrh izgubil še glas. S papirji v rokah, na katere je prepisoval pravila, je prehodil proge in poti, ki vodijo do ogledal; opazoval se je in se ni videl; kje je njegova podoba? Prižgal je luči in ogromne svetilke: ogledala so odsevala množice, moške in ženske s prazničnimi nosovi, dekleta z dvojnim čelom in s trdno spetimi lasmi na vrhu tilnika, stisnjenimi s tenkim trakom. Obstal je tik pred ogledalom, toda tudi tu ga ni bilo. Pove mi to z jokom in stokom; jaz ga tudi ne vidim v njem. Pogledam samega sebe: v ogledalu sem daleč, zelo, zelo daleč, na koncu dolgega hodnika, obrnjen s hrbtom.

SKUŠNJAVCA NE VODITE V SKUŠNJAVO

Danes, ob ptičji svetlobi zore, so žareči sferični hudiči, ki so celo noč hodili in se kotalili po prostorih moje hiše, zasadili rogove Znamenju in se sramežljivi kot kak hrošč raztopili na dnu zaboja za premog. Človek bi rekel, da je poslanstvo sferičnih hudičev - zdi se mi, da so to vsi - razkopavanje in vzdrževanje nereda, povsod. Nič večji niso od teniške žogice ali biljardne krogle; toda ko se razjezijo in se jim rogovi podaljšajo, imajo moč, da se povečajo do velikosti topovske krogle iz 17. stoletja. Videl sem jih pripravljati puding pod omaro ali spet mirne in pričakujoče v vogalu spalnice ali pa, kot sinoči, kako puščajo sled svoje ožgane kože na pisalni mizi. Potem ko so šli preko vseh stvari in na njih pustili svoje odtise, ni ničesar več najti na običajnem mestu: knjige, knjižice, svinčniki, peresa, radirke, rokopisi in apokrifi in njihove kopije so odleteli, kdo bi vedel kam. Enako se je zgodilo s predmeti za domačo, osebno in vsakdanjo uporabo: obleke, kravate, čepice, škornji, natikači, celo brivski pribor je izginil. Ni dolgo tega, ko so mi ob moji prisotnosti iz pisalnega stroja potegnili pravilno pritrjen list, na katerem je bilo besedilo praktično dokončano. Večkrat že so mi iz rok ušli verzi, ki sem jih skrival pred drugimi in nove knjige, ki jim še nisem do konca prerezal strani. Kotaleči koraki Hudobnega in njemu zvestih ponoči pogosto za vedno razmršijo topografijo kateregakoli prostora, naj bo zaprt ali odprt, in spravijo v nered ravno tisto, kar bi nujno morali imeti pri roki. Skušnjavca ne vodite v skušnjavo. Odnesel vam bo spomin, ne da bi vam ostalo vsaj upanje, da se kdaj vrne in bo prebivalce vašega duha prisilil v izgnanstvo.

Katalonski pesnik J. V. Foix (Barcelona 1893-1987) je zbirke poetične proze Gertrudis (1927), KRTU (1932), Odlomki iz "Dnevnika leta 1918" (1956), Perrisova zvezda (1963), Zadnje sporočilo (1970) in Na dosegu roke (1972) ohlapno združil pod naziv Dnevnik iz leta 1918, na katerega se neposredno navezujejo tudi besedila iz le dve leti pred smrtjo napisane Kronike iz ultrasna. Postaja (1985), ki jih je tedaj že povsem slepi pesnik narekoval prijateljem. Cenjen je kot eden največjih mojstrov verza v sodobni katalonski poeziji, kar je dokazal z zbirko sonetov Sam, in v žalni opravi (obj.1947, napis.1936), s skrajno hermetično poezijo v knjigi Irealne omege (1949) in v kasnejših delih, kot so Kje sem vendar pozabil ključe (1953), Enajst božičev in eno novo leto (1960) ali Pospravi knjige v spodnji predal (1972). Požel je najvišje knjižne nagrade tako v katalonskem kot v širšem španskem prostoru in je preveden v vse večje število jezikov. A bolj kot ta zunanja priznanja njegova literatura sama po sebi priča, da smo pred enim najbolj svojevrstnih avtorjev 20. stoletja.