Tudi novo knjigo, Za vse boš plačal, oblikuje Frančičeva poetika brezobzirnega, naturalističnega in verističnega, pa vseeno izjemno poetičnega, rahločutnega in neizmerno občutljivega slikanja sveta in ljudi, ki so se znašli na robu življenja, v mejnih položajih, ujetniki družbe, ki jih ne razume in uporniki proti pravilom, ki jih sami ne razumejo. Frančičeve kratke proze, nemara bi smeli zapisati vinjete ali črtice, skice za kratke zgodbe, so naslovljene z verzom Daneta Zajca. Duh Zajčevega kritičnega razmerja do sveta in ljudi je stalnica teh proznih utrinkov, podob in odtisov, ki jih Frančič cepi na svoj znani pripovedni način.

Ta način pa oblikujejo tri stalnice, ki jih lahko spremljamo v vseh njegovih proznih delih in so v novi knjigi strnjene v besedila presunljive lapidarnosti in prepričljivosti. Prva od teh stalnic je silovita analitična kritičnost do lastnega položaja in ravnanja v svetu. Frančič je ves čas neusmiljeni zasledovalec samega sebe, a zasledovalec, ki ne pozna sentimentalnega usmiljenja, jokavega opravičevanja in klečeplaznega kesanja zaradi tega, kar je rekel, naredil ali opustil. Pesnik in prozaist v enem, pripovedovalec in mediator svojih dejanj, nam pripoveduje zgodbe, ki govorijo o njegovem naporu, da bi odgovoril na nekatera vprašanja, ki ga preganjajo in zaradi katerih je njegovo pisanje tako neusmiljeno rezko, čisto in neposredno. Druga stalnica njegove proze je dokumentaričnost, vendar ne žurnalističnega tipa, površinska, senzacionalistična, sama sebi namen. Frančič se zaveda, v kakšnem svetu živi, ta svet zelo dobro pozna s prijazne in še bolj z njegove temne plati, zato je njegova pripoved vedno usmerjena k bistvenemu, k tistemu, kar ga izziva ali kar mu razkriva nesmisle in pasti bivanja, medčloveških odnosov, erotike in trgovine z njo, praznih besed, ki se kopičijo okoli njega, malih in velikih smrti, ki jim je priča in ki ga, ko se zgodijo, prizadevajo do ostre izpovedne bolečine. Njegove proze, zasnutek romana, so tudi poetični zapisi, jezikovne fuge, magični obrazci praznega vsakdana, vedno znova ponovljenih situacij, prepleta lastnih in tujih dejanj, od katerih je odvisen in v katera je ujet v svojem vsakdanu in svojih stremljenjih. Tretja stalnica Frančičevega pisanja v zbirki Za vse boš plačal, tokrat (saj so pred nami strnjena, metaforično zgoščena, pripovedno dinamična besedila) ujeta v strukturo kratke, silovite ritmizirane enote, pa je njegov posebni, slogovno zaznamovani realistični in veristični jezik. Čeprav je bil ta jezik v kritičnih diskurzih včasih označen za površnega, hlastnega in ne povsem izdelanega, pa je v resnici premišljeno zaznamovan z vsemi mogočimi jezikovnimi legami in razmerji med njimi: od najnižje, pogovorne ravnine do tiste, ki nas prepričuje o pesnikovi in pisateljevi posebni občutljivosti za jezikovne odtenke in učinke teh odtenkov, ko je jezik uporabljen v svoji estetski razsežnosti.

Ne nazadnje je to jezikovno in semantično polifoničnost, v vsaki pripovedni enoti ima drugačen poudarek, mogoče zaznati tudi v sozvočju med svetom ostrih robov, kakor ga zapisuje Frančič in podobnim svetom, ki ga poznamo iz poezije Daneta Zajca. Frančič Zajca ne prepisuje, ne interpretira, ob njegov svet postavlja svojega, ki je stkan iz podobnih muk, dvomov in pomislekov.

To so pripovedi, ki se berejo kot pesmi, pripovedi, ki govorijo o grozi in lepoti, ki bivata v človeku, zapredenem v imperative zmedenega, gluhega in neizprosnega časa.

Denis Poniž

/ odlomek /

Rosa

Sedim v starem ford escortu.
Ona spi.
Nimata si več kaj povedati, oba komaj čakata, da se razideta. Morda zato, da se čimprej srečata.
A valček trio igra in igra, simfonijo za meseno spoznanje in samoto.
Četrta ura zjutraj, sedma cigareta, požgana usta.
Dež, dež, en sam dež.
Druga ima kratko pristrižene lase. Zase trdi, da je perfekcionistka, pa ne bo šlo, ker si je izbrala polomijo od tebe. Čaka, nič napadalna ni, ve, da si bo izborila svoje, da bo dobila tisto, po kar je prišla. En dober fukec, in če ne bo dober, si ga bo naredila dobrega. Prsi so samo dve napeti bradavici, trdi kot kamen in sama prevzame pobudo. Vzame odeji in ju razgrne pod drevesom. Sleče tuniko in hlačke vrže na veje. Bele čipke se lepo ujemajo z nebom. Tako vitka je, v bokih in stegnih elipsasta, da se lahko natakne iz katerekoli strani. A greva naprej? vpraša bolj sebe. V njenem pogledu je nekaj nagajivega, morda si predstavlja, koliko leg in položajev je mimo in koliko jih bo še izumila. Ni rutina.
Ciprese. Dež, dež. Opazujem jih skozi steklo, v veliki dvorani plešejo. Nočem umreti, nočem umreti, rada bi živela, kriči Katarina. Boštjan sedi s svinčnikom in zvezkom, rad bi napisal esej. O pravicah. Najteže je še pred vami, reče spodnja soseda. Preden se zaplini. Kot Aleš. Kot Linda. Kot Brane. Zeleno sonce za domsko češnjo. Ob kažun postavim desko. Streli rezko odmevajo. Zorana zemlja diši, če hodiš bos po njej, začutiš, kako diha. Valovi in jadra. Glasovi v glavi. Za vse boš plačal. Ptice, kače in hijene. Raztrgano je, svoboda.

Hlad in mraz

Nekako privoščljivo, prek ledenega zidu, ne dotakne se te, ni ognja, samo pepel, ptice, ki naenkrat omahnejo. Ker, kako bi zmogel, ko plane naenkrat, podoba za podobo, ni mreže, da bi jih ujel.
Neverjetno se ji spreminja izraz na obrazu. Včasih je čisto suha, da se mora osliniti ali namazati s kremo. A vedno je pedantna. Kdaj pa kdaj pripomni, da ona že ve, kako je živeti z moškim, sedem let ga je trpela. Samo niti minute dlje! pribije. Pri njej nikoli ne veš, če hlini užitek. Toda ko zagalopira, neka nevidna sla se prebudi v njej, drobci sline se ji nabirajo v kotičkih ust, nikoli ne bi verjel, če ne bi izkusil, da lahko z železnim prijemom tankih nog v nekaj sekundah zavrisne, zatuli, vsa ranjena, da omahne v orgazmu, ki je prišel tako nenadejano in nenapovedano. Potem vse lepo pobriše in pospravi, sede za mizo, prekriža noge in kadi. Pospravil bi pa lahko kdaj, reče. Kot gospodinja je.
Nočem umreti, nočem še umreti, rada bi živela, tako rada bi živela!
Ona lahko zajoka v trenutku, če si prikliče svojo mrtvo mater, svojega sina, ki mu zdaj, ko je odšel, ovohava oblačila, ona z lahkoto vzame kurca v usta in ga cuza in sesa kot triletna deklica. Ona vzvalovi in zabrbota, spodaj je, ker si je tako izbrala, v premikih je lava in za hip ujameš njen stekleni pogled, nabit s strastjo in naslado. Ona, ki je nekoč zapisala: ne seksam več, ne vem, kaj naj to sploh pomeni. Ona, ki me takoj ujame, da izbrizgano seme komaj plane v jazbino, ki vsa vibrira in se trese, da se ujame na konec orgazma, da zastoka in me stisne z nohti, zasadi jih v hrbet, da koža poči in droben curek krvi steče niz roke.
Pot pod rubriko dom, fantom, je vedno čudna. Vrata so na široko odprta, ivanjščice so začudene nad svojo belino. Otrok, ki se igra na mivki, je ves zapacan in umazan. Pri petdesetih telo kaže znake načetosti, nič več ni tako, kot je bilo, bliža se jesen, oktober mesec je, še so barve in še listje na vejah, ki postajajo vse bolj gole. Toda ne, ni ti dovolj, da bi tam, kjer živiš, poskušal dajati in sprejemati, vsaj navidezno igral neko igro za dvojec brez krmarja, ne. Ne, iščeš nekoga, ki te bo imel veliko in veliko, če ne že brezpogojno rad, ki te bo oboževal, ki ti bo oproščal, te miloval in negoval, iščeš žensko, nekaj med nuno in kurbo, nekaj med svetnico in nimfomanko. Iščeš nek nov privid, še sam ne veš točno, kaj in to v času jeseni, ko ti moč peša. Morda ravno zato, da bi dokazal, česar nisi mogel dokazati vsa ta leta, ki si jih izštel. Ne samo zato, ker takšne ženske ni, ujetnice svobode, ženske, ki bi bila tvoja sužnja, ki bi te slepo ubogala, zato, ker sploh ne veš, zakaj jo iščeš. Kot da bi bil otrok, to dokazovanje sebi in svetu, kako te preganja, kako prekleto preganja.
Prva parkira črnolaska in si preobuva čevlje. Nekaj milega je na njej, dokler ne spregovori. Podložna ti je, prinesla je vse, kar si ji naročil, a ne pustiš ji, da bi povedala svoje. Ker se bojiš te poplave, tistih moških, ki ji zapolnijo čas in prostor. Enako kot zmeraj, počepne in se poščije ob vogal hiše kot kakšna psica, ki se goni. A moraš priznati, da z njo uživaš, ko se slači, brez kakšnega uvoda, leže na hrbet, tiste velike joške, napete in gladke, tista rožnato rdeča zareza, ki ji trza v čakanju. Uživaš, ko si ga počasi drkaš, ko si jo drka ona, ko zapre oči, s tisto šobo, ko se drgneš ob njo, ker zdaj že veš, da ji bo prišlo, s tabo ali brez tebe, ko se nabiješ, ko se kot vagon priključiš na vlak, ki drvi. Gibi so vse bolj siloviti, vzpenjaš in spuščaš se, suvaš. Čisto vseeno ti je, okleneš se njenih las, ko te zaliva toplota, ko te sesuje val, da grgraš in zakričiš v dolgem odmevu, v tunelu, ko je eksplozija in te ni več. Še toliko počakaš, da si pomaga s prsti, da pride tudi njej.
Rad bi omejil čudaštva, ker ta igra po robu stane, ogromno tega, strahove in tesnobo, težo, ki ti leži na srcu in ji ne veš razloga, ne bi rad več sam posedal v starem avtu, se oklepal volana in čakal na privide. Dovolj je bilo prehodov iz prve na drugo in tretjo osebo, preskakovanj in prehajanj, dovolj pošiljanja pisem samemu sebi. Rad bi bil kdaj pa kdaj kot oblak v južnem vetru, kot vlak trdno na tirnicah, ustavljal bi se samo tam, kjer je postaja, tista ura, rdeči loparček in čakalnica.
Samo ne gre, preprosto ne gre! Kot da je vse moje življenje en sam obrambni mehanizem! In potem, požgana je trava, kjer sta ležala, komaj vrne poljub, čimprej bi šla, kot moški je, popolnoma spremenjena.
Potem ostane samo pepel in votle besede.
Svojevrsten cinizem je to, da ne čutiš bolečine ob teh krikih, celo na smeh ti gre kdaj. Še vedno sedim v starem ford escortu in kadim peto cigareto. Morali bi jim postaviti spomenik, večno goreči spomenik. Kaj še? Ja, bil sem pri teti in njenem tipu. Vse življenje sta delala v banki. Leta nazaj, nista me jebala pet posto, z babico sva morala vedno pobegniti vsaj uro prej, preden se je gospod bančnik vrnil. Ob nedeljah nama je dajala govejo juho z rezanci, restan krompir in solato. In babici deci črnega vina. Toda ko je bila ura enajst, je bila teta vsa živčna, ker je prihajal on. Ni hotela, da naju vidi. Bala se ga je, sramovala se je. Da ima tako zjebano žlahto. Torej, morda sem hotel mami reči, da sem po mnogih in mnogih letih obiskal teto in njenega tipa. Kako mogočna sta bila nekoč in kako uboga zdaj. Ona s tisto protezo in solznimi očmi, on s poscanimi hlačami, ki jih ni zamenjal mesece. In enako kot pri Katarini, kaj naj bi storil, kdo bi našel prave besede. Tam na stopnicah je bila in mi ponujala dve fotografiji. Sebe in dojenčka, ki ga drži v naročju. In tebe, kako vsa upadla ležiš na bolniški postelji dva tedna pred smrtjo. Ker takrat me je suvalo, tiste mesece, ko si umirala. Sem mislil, da boš pokleknila, da te bo zlomilo, pa nisi. Niti solze. Niti ene kurčeve solze. Ja, mama, ne vem, če sva kdaj pila kavo skupaj, kaj šele, da bi mi jo prinesla. Sicer pa, zdaj je vseeno, pod milim bogom je res in res in res, da si vsem mojim angelom potrgala krila. Ne bom te krivil, samo povem ti, beležim, to je igra, kurčeva igra. Ker kolikokrat si ponavljala in ponavljala, da bom šel v kurac, da bom gladko propadel. Ti, ki si mi dala moč, da preživim, ti, ki me nisi nikoli stisnila k sebi in rekla: pankrt mali, saj bo, kakorkoli že, bo že, ti kurbin sinko, prebil se boš, preko vseh obročev, samo, pamž posrani, potem boš pa na čistini in tam boš propadel, gladko propadel.
Tako sedim v fordu in pizdim. Nase in na vse. In mi je laže. Cigarete in jutro. Vedno je tako, vedno me zajebe, pojaha, to jutro. Ker sem jo hotel vprašati, če mi je dala ona to moč, da sem preživel. Da sem vztrajal, da se nisem počil dol. Ker, lahko je računalniku, črke same plešejo, in raja v kolu norosti, z rdečo mi sam podčrta, česar ni v tistem lepem jebenem jeziku. Recimo stiske, jebe, ko si kot luna in čakaš, da te bo vsak čas razneslo. Ko imaš na razpolago tisoč in tisoč besed, pa nobena ni prava za uporabo. Za dnevno uporabo. Tako, za eno pofukano jutro, ko si sam in se samemu sebi smiliš.
Saj lahko, da so le obrambni mehanizmi, samo težko je sprejeti, da je že jutro, sestavljeno iz samih obrambnih mehanizmov. Beg v domišljijo, v neke podobe, ki jih nikoli ne bo. Morda bodo, ti bebec! Tako poln utvar si, tako našponan, tako zdrsan in zjeden, tako pikolovski in tako površen. Zapisane imaš tiste točke, oklepaš se jih, da se ti ne odpne in poletiš in poletiš. Recimo, ko slišim sosedo Katarino. Čez osemdeset let je nabrenkala skupaj in zdaj prihaja čas za plačilo. Še leto nazaj si jo videl, kako kupuje pleničke, kako maha s tisto plastiko, kako ničesar ne skriva. Zdaj pa ve, da prihaja, tista gospa ali prasica, ki vedno pride, ki nikdar ne pozablja, čuti v očeh in kosteh, da se njen čas izteka in zato kriči in kriči in kriči.
Tretja je resna, smrtno resna. Pije zeleni čaj in riše mačke, ki berejo knjige. Za njo je fuk težko fizično delo. Mršči se, a opraviti ga je treba, ker se mora, ker je ženska, ker ga že mesece ni čutila. Sistematsko zloži obleko poleg borše. Z medicinsko natančnostjo vzame gumo iz ovitka in reče: ti ga nadrkam ali si ga boš sam. Morda je to najlepši del, ko kleči in ti ga fafa, ko se trudi, da bi bil čim bolj trd, da bi laže nataknila ola gumo. Včasih samo čakaš, da se bo podstavila in vzela v roke knjigo ter med fukom brala.