Vi

„nič mi ne bi moglo biti bolj tuje, / kot je morilec,“ zapiše v eni od pesmi svoje tretje zbirke Gašper Malej, pesnik, ki je v slovensko poezijo že vstopil samosvoje, tuj prevladujoči (nasilni) matrici slovenskega pesniškega imaginarija, tuj matrici delovanja družbe, ki se boji drugačnih in po eni strani z brcami izganja šibke, nevidne, pomoči potrebne, po drugi pa se klanja, celo naslaja ob zločincih, morilcih, plenilcih, grabežljivcih, ki so tako zelo opustošili naš družbeni prostor in čas ter se polastili drugih življenj. Malejeve koordinate so že od prve zbirke v marsičem drugačne, obenem pa konsistentne in konstantne skozi vso njegovo pisavo: nežnost, nenasilje do simbolnih imaginarijev, upor zoper zločinski družbeni konsenz, vztrajanje pri negotovosti glasu in zaveza bodočim, drugačnim (suverenim, vključujočim …) pesniškim (družbenim, ljubezenskim ...) načinom prebivanja. Vsi ti procesi so v napetem razmerju do trenutne družbene realnosti, do njene travmatiziranosti, do amnezije žensk, in čeprav pesmi morda niso eksplicitno družbeno angažirane, so pa zato zavezujoče etične ‒ v jeziku, glasu, habitusu. Najbolj neposredno lahko etičnost (odločnost, pogum, nekompromisnost) Malejeve poezije zaznam v verzu „zavrniti sibirsko vzgojo. dresuro za smrt.“ In prav besedi „težko je“, ki ta imperativ uvajata, ga pomembno osvetlita, osvetlita izhodišče. Prvi verzi zbirke se namreč glasijo: „iztrgal bom iz sebe / glas, ki bo povedal, / kako se dani.“ Malej se zaveda, da se glas ne oglasi sam po sebi, da ga je treba „iztrgati“ iz kontaminiranega družbenega konteksta (koncepta „sebe“), napraviti rez, razmejiti in diferencirati pojave („najprej bi rad razmejil glasove. / zavojevalca od žrtve, / lastnika od polaščenega, / krivca od krvnika.“). Posledici tega reza sta vsaj dve: prvič, izolacija, izstop iz znanega, a nasilnega, in drugič, negotovost neznanega, (še) ne določenega, ki se ne polašča bralkinega/bralčevega predstavnega sveta, ampak vabi k dialogu: vsa temačnost, neoblikovanost, negotovost, celo strah in tesnoba, pa tudi slutnja in pričakovanje svita služijo nežnemu, subtilnemu in sublimnemu približevanju bralcu/bralki – dotiku v jeziku. Morda se tudi zato zbirka Pod tisto celino zaključi z navezavo na podobje prve (Otok, slutnje, poljub) ‒ celina se poveže z otokom, odpre se prostor nove možnosti, izbruha (avtentičnosti?): „pod tisto celino je prostor, kjer se zgodi ukinitev naključnosti. po naključju. in ni edini. pogled skozi / mreže pokaže, da se resnobnost taja. med vulkanskim skalovjem se tudi izkušnja sestavi. bobnenje / vzpostavi razdaljo do zamaknjenosti. nikoli več drugje, prav tu čakati na izbruh.“

Barbara Korun

iztrgal bom iz sebe

glas, ki bo povedal,

kako se dani.

* * *

je soba v vetru, mrak,

je čas, in okno, vtkano

vate. je krik, s katerim

se ne odzoveš,

ko se vrata razprejo

v praznino. vedno

jo določiš z rano.

gosta bližina ničnosti

se seli v vijuge prostora.

soba v vetru diha vse bolj

tuje; mrak rezko drami

nov obraz. pričakovati

stopinje na mejah votline.

gibko razkleniti sovražne vezi.

je krik, ki napoveduje žarenje.

urna se svetlika med grobovi.

daješ si ime prikazni,

čez čas se boš izbrisal v prah.

* * *

tako slepa, zapostavljena

v prostoru se razgradi: tipologija.

ničesar nočeš pustiti za samoto,

v ponavljanju je svetloba,

razredčeno-zgoščeno,

v koraku, ki si ga spoznal

prezanesljivo. tvoja barva.

prazno nočno potovanje

skozi razbitine, ki migetajo

v zračnih zaplatah. vrstice

prekriva siga, drugje

poganjajo mangrove.

sesipaš se v smrtni pesek.

* * *

kako je spet priklic,

sonce-saturn,

deviacija v tihi podobi,

krilata soha na polici.

dvorana, kamor vstopiš,

ko vera skoprni

v mrtvo pokrajino.

to je šele preddverje.

in sestopaš, z grlenimi

glasovi trpke moškosti.

sveče, plameni, kruh.

nočne strelice na horizontu.

s tovorom pozabljenih oblek,

zakladov, spolzelih iz skrinje.

ozaveščaš se v nestalnem obrazu.

mimo romarjev, ki v vetru

ne vedo za pot.

* * *

elegija izštevanja,

praznega prostora.

slepa luč v simbolu,

rudarska nežnost

med osuplimi hodniki.

nekaj brezbrežnega,

kar ustvarja potrpežljivost.

krik ptice.

ponavljaš ga skozi noč.

pred srečanjem

s strašljivo podobo,

eno tvojih zadnjih resnic.

glas ima, odtenke,

ki sekajo med zvezde.

toliko sinjine je,

ki bo vsrkana zatem.

* * *

lahko se poskušam odvijati

popolnoma neorgansko.

v roki držim zeleno celico.

morda me bo zaščitila

pred sleherno bolečino.

ko bom vstopal v gledališče

nekih tujih čutov,

ki igrajo presenečenje,

da si prav tukaj.

drugje, izničen.

čakajoč na navdih.

kot okno razpre se,

v roki, zeleno.