Jean Genet se je rodil 19. 12. 1910 v Parizu. Samska mati, domnevno guvernanta, ga je pri sedmih mesecih prepustila javnemu skrbstvu. Po osnovni šoli, končani z odliko, je začel uhajati, krasti in se klatiti. Po večkratnih zaprtjih je za tri leta pristal v kazenski koloniji v Mettrayu, ki ji je ob polnoletnosti ušel tako, da je vstopil v vojsko. Služil je v Siriji in Maroku, se nato potepal po Evropi, bil obtožen dezerterstva ter nazadnje zaradi nemoralnosti odpuščen iz vojske. Zaradi klateštva in kraj je bil večkrat v zaporu, kjer je leta 1941 začel pisati. 1942 je na lastne stroške izdal pesnitev Le Condamné à mort (Na smrt obsojeni). Leta 1943 je spoznal Jeana Cocteauja, ki mu je po branju rokopisa Notre-Dame-des-Fleurs (1944, sl. Naša gospa Cveta, 1995) našel založnika. Leta 1945 so izšle pesmi Chants secrets, 1946 roman Miracle de la rose (sl. Čudež vrtnice, 1995), 1947 roman Querelle de Brest (Querelle iz Bresta), prvič je bila uprizorjena drama Les Bonnes (sl. Služkinji, 1969). Leta 1948 je izšel roman Pompes Funèbres (Pogrebni zavod), zaradi ponavljajočih se prekrškov pa mu je grozila dosmrtna ječa, pred katero ga je rešila podpora uglednih pisateljev (Sartre, Cocteau, Gide). Leta 1949 so premierno uprizorili dramo Haute surveillance (sl. Poostreni nadzor, 1972), izšel je Journal du voleur (sl. Dnevnik lopova, 1990). Leta 1950 je zrežiral kratek črno-beli film Un chant d'amour (Ljubezenski spev). 1951 je kot uvod v Genetova Zbrana dela izšel Sartrov esej Saint Genet, comédien et martyr (Sveti Genet, igralec in mučenec), po katerem Genet dolgo ni mogel pisati. Šele leta 1956 je nastala drama Le Balcon (sl. Balkon, 1988), 1959 Les Nègres (sl. Črnci, 1970, 2001) in 1961 Les Paravents (Paravani). Po partnerjevi smrti leta 1964 je večkrat poskušal narediti samomor, nato je potoval in začel pisati politične eseje in članke. 1968 je podprl študentsko gibanje, 1970 na povabilo Črnih panterjev odpotoval v ZDA in obiskal palestinska begunska taborišča, kjer je ostal več mesecev. Čedalje bolj je bil politično aktiven, zavzemal se je za priseljence v Franciji, podpiral akcije nemške RAF, palestinsko osvobodilno gibanje. Leta 1983 se je lotil pisanja Zaljubljenega jetnika (Un Captif amoureux), katerega korekture je pregledoval, ko je 15. aprila 1986 zaradi raka na grlu umrl v Parizu. Pokopan je v Larachu v Maroku, kjer je našel svojo zadnjo ljubezen.

Genet je leta 1970 Jaserju Arafatu obljubil pričevanje o palestinskem boju, a knjiga Zaljubljeni jetnik (1986), ki je plod te obljube in je nastajala skoraj petnajst let, je vse kaj drugega kot pravoverno ideološko opredeljeno poročilo. Delo res popisuje obdobje njegovega bivanja med palestinskimi borci in begunci ter tudi sodelovanje s Črnimi panterji, a Genet v teh spominih na svoje aktivistično obdobje ohranja popolno avtorsko svobodo. Njegov aktivizem simbolizira samo pisanje – avtorjev boj za palestinsko ali črnsko stvar je prenesen v boj z jezikom, z njegovim pomenom, z lastno nezmožnostjo, da bi podal nedotaknjeno resničnost dogodkov, ki jih hoče ohraniti. Skozi drsečo, fragmentirano Genetovo pisavo, ki z igro domišljije radikalno in brez prehodov sopostavlja nezdružljive elemente ter izumlja nov literarni žanr (spomini/ razprava/alegorično slikanje/stiliziran platonski dialog/epopeja), se intimna vprašanja o čustveni in ne ideološki utemeljenosti njegove zavezanosti mešajo s skrbjo za podajanje »zgodovinske resnice«. Vse do zadnje strani se Genet sprašuje, kakšen je bil njegov položaj znotraj palestinskega boja, kako lahko nastopa kot njegova priča in koliko je pričevanje sploh mogoče. Genet, ki je ostajal zvest osebnemu, večplastnemu videnju resnice, ne pa kakšni junaški, revolucionarni, kolektivni retoriki, je pisanje pojmoval kot izdajo, laž, in je torej to knjigo ter s tem svoje celotno delo sklenil z razmislekom o položaju priče, o pojmu resnice in transparentnosti. Zaljubljenega jetnika zato lahko beremo kot njegov literarni testament, delo, ki s svojim dopolnjevanjem izničuje samo sebe.

Suzana Koncut je prevedla številna dela frankofonskih avtorjev kot so: Ben Jelloun, Perec, Sarraute, Flaubert, Boudjedra, de Beauvoir, Yourcenar, Quignard, Maalouf, Camus, Deleuze, Derrida, Bachelard idr.

/ odlomek /

Na strani, ki je bila najprej bela, se zdaj od vrha do dna vrstijo drobni črni znaki, črke, besede, vejice, klicaji, in po njihovi zaslugi je mogoče reči, da je ta stran čitljiva. Toda ali je ob nekakšnem nemiru v duhu, ob tistem vzdigovanju, ki je zelo podobno gnusu, ob neodločnosti, zaradi katere omahujem, ali naj pišem … resničnost ta celota iz črnih znakov? … belina je tukaj le umetnija, ki nadomešča prosojnost pergamenta, spraskano okro glinenih ploščic in relief te okre, tako kot imata prosojnost in belina morda več resničnosti kakor znaki, ki ju kazijo. Je bila palestinska revolucija napisana na praznino, umetnija na praznini, in ali sta nepopisana stran in vsak droben presledek belega papirja, ki se kaže med dvema besedama, bolj resnična od črnih znakov? Branje med vrsticami je mirujoča umetnost, tudi med besedami, umetnost, ki pride prav. Če bi ostala na enem mestu, bi se resničnost časa, preživetega ob Palestincih – in ne z njimi –, ohranila, ne znam dobro povedati, med vsemi besedami, ki so poskušale podati to resničnost, vendar se ta zvija v klobčič, dokler se ne umakne sama vase in je izvotljena ali prav natančno ujeta med besede, na tem belem nepopisanem prostoru strani, ne pa v besede same, ki so bile zapisane, da bi ta resničnost izginila. Ali naj povem drugače: v prostoru, odmerjenem med besedami, je več resničnosti, kakor bi je lahko bilo v času, potrebnem za njihovo branje. A mogoče je v njem tisti zgoščeni in resnični čas, stisnjen med vse črke hebrejskega jezika. In ko sem opazil, da so črnci črke na belem listu Amerike, je bila to podoba, ki se je zgodila prehitro, saj je resničnost predvsem v tistem, česar ne bom nikoli natančno vedel, tam, kjer se odigrava ljubezenska drama med dvema Američanoma različnih barv. Se mi je torej palestinska revolucija izmaknila? Absolutno. Mislim, da sem to spoznal, ko mi je Lejla rekla, naj grem na Zahodni breg. Nisem hotel, saj so bila Zasedena ozemlja ena sama drama, ki so jo iz trenutka v trenutek doživljali okupirani in okupatorji. Njihova resničnost je bila tesna prepletenost, bogata s sovraštvom in ljubeznijo v njihovih vsakdanjih življenjih, podobna prosojnosti, tišini, ki so jo sekale besede in stavki.

V Palestini se mi je bolj kakor drugod zdelo, da imajo ženske eno dobro lastnost več kakor moški. Vsak moški, pa naj je bil še tako pogumen, srčen, pozoren do drugih, je bil omejen na lastne vrline. Ženske, ki jim sicer ni bil dovoljen vstop v oporišča, bile pa so zadolžene za dela v taboriščih, so vsem njihovim vrlinam dodajale razsežnost, ki je očitno nosila s sabo razposajen smeh. V komediji, ki so jo zaigrale, da bi zaščitile duhovnika, moški ne bi bili dovolj prepričljivi. Ginekej so si morda izmislile ženske, ne pa moški. Po našem ne ravno obilnem kosilu je bila ura približno pol enih. Sonce je sijalo navpično na Džeraš, moški so si privoščili popoldanski počitek. Nabila in jaz sva bila edina budna, ki jima ni bilo do sence, in odločila sva se, da greva v bližnje taborišče Baka. Nabila je bila tedaj še Američanka, pozneje se je ločila, da je lahko ostala s Palestinci. Imela je trideset let in lepoto junakinj iz vesternov: v kavbojkah in džekiju iz istega modrega materiala, z dolgimi črnimi lasmi, ki so ji razpuščeni padali do pasu, na čelu pa so bili ravno pristriženi, je bila ob tej uri na poti proti taborišču pravi škandal. Palestinke v tradicionalnih oblačilih so jo ogovarjale in so bile gotovo presenečene, ko jim je ta fantovska ženska odgovarjala kot arabska ženska s palestinskim naglasom. Kadar se pogovarjajo tri ženske, se jim po uvodnih vljudnostih priključi pet, sedem ali osem drugih. Stal sem zraven Nabile, vendar pozabljen, celo zanikan. Po petih minutah sva morala stopiti k neki Palestinki na čaj – pretveza, samo da bi lahko nadaljevale kramljanje v senci hladne sobe. Za naju so razgrnile odejo, dodale nekaj blazin, one pa so vse ostale na nogah in pripravljale čaj ali kavo. Nihče se ni brigal zame razen Nabile, ki se je spomnila moje navzočnosti in mi podala kozarček. Pogovarjale so se v arabščini. Moji edini sogovorniki so bili štiri stene in strop, pobeljen z apnom. Nekaj mi je govorilo, da se moj položaj ne sklada s tistim, kar sem vedel o Vzhodu: bil sem edini moški sredi skupine arabskih žensk. Očitno je vse napovedovalo tisti Vzhod, ki se mi bo razkril v preobrnjeni podobi, saj so bile vse te ženske, z izjemo treh, poročene in gotovo vsaka z enim moškim. Moj položaj paše, zleknjenega pred njimi na blazinah, je bil negotov. Prekinil sem reko besed med njimi in Nabilo ter jo prosil, naj prevaja.

– Vse ste poročene, kje so vaši možje?

– V hribih!

– Vojskujejo se!

– Moj dela v taborišču!

– Moj tudi.

– Kaj bi rekli, če bi izvedeli, da z vami sam, na njihovih blazinah in njihovih odejah leži neki moški?

Vse so bruhnile v smeh in ena izmed njih mi je rekla:

– Pa saj bodo izvedeli. Izvedeli bodo od nas in lepo se bomo nasmejale ob pogledu na njihovo zadrego. Dobro se bomo pošalile na račun naših bojevnikov. Mogoče se bodo v jezi pretvarjali, da se zabavajo samo s fantki.

Medtem ko so ženske veliko govorile, vse med njimi niso počele samo tega, se pravi ničesar: mnoge so se ukvarjale z enim ali dvema moškima bitjema, svojim zarodom, previjale so jih, jih dojile ali jim dajale piti po steklenički, da bi zrasli, postali junaki in pri dvajsetih umrli, ne v Sveti deželi, ampak zanjo. Tako so mi povedale.

Bili smo v taborišču Baka, konec leta 1970.

Junaki svojega slovesa ne dolgujejo toliko velikanskim zmagam, vse dolgujejo uspehu čaščenj. Iliada je pomembnejša od Agamemnonove vojne, kaldejski reliefi so pomembnejši od ninivske vojske. Trajanov steber, Pesem o Rolandu, Armada na stenskih slikah, steber na trgu Vendôme, vse podobe vojne so bile izdelane po bitkah, zahvaljujoč nabranemu plenu, moči umetnikov in ne glede na upore in vremenske neprilike. Ostajajo samo bolj ali manj točna, a vedno vabljiva pričevanja, ki so jih osvajalci namenili prihodnjim stoletjem.

Brez napovedi smo se znašli sredi preplaha. Evropa se je zdrznila in sam sem še vedno presenečen. Pred tremi leti so – navajam – »filmarji iz Tel Aviva po svojih plažah trosili čevlje, čelade, puške, bajonete, odtise človeških stopal v pesku, da bi ustvarili umetno podobo poraza, kakršno so domislili v studiu v Los Angelesu«. Ponazarjanje zmagoslavnih ali poraznih bitk ni bilo novo, vsak tabor je imel svoje zvijače in svoje ase, umetnike, ki so spremljali vojsko na vsaki odpravi v Egipt, risarji in slikarji so v živo slikali, kar naj bi zmagovalec zapustil za sabo. Leta 1967 je Izrael – tako so mi povedali – najprej pripravil, posnel, zmontiral razsulo v Egiptu in ga sedmi dan pokazal svetovnim televizijam, ki so ga sprejele skupaj z zagotovilom o zmagi nad Arabci. Naser je nenadoma umrl in ob razkošju njegovega pogreba so ljudje pozabili na njegovo smrt. Zibelka ali žoga ali krsta, če hočete, se je zibala, plesala, skoraj letela nad glavami, na videz jezna, a morda veselo predana igri. Huseina, Boumediena, Kosigina, Chaban-Delmasa, Haileja Selassieja – Leva Judovega rodu in druge voditelje držav ali vlad so pesti iz težkih kosti in mesa, ramena, ki jih je pri zbranih kairskih nakladačih obdelal zaboj za zabojem, pri delavcih za tekočim trakom pa tovornjak za tovornjakom, dvignile, jih s palcem in kazalcem odložile na zofo tako dražestno kakor svileno nogavico. Egiptovski grobijani so krsto obdržali zase.

Igra je bila dobro odigrana, ragbijska žoga je izginila v prerivanju in se znova pojavila v drugem kotu zaslona. Verjetno se je zanjo prerekalo več ragbistov. Kakšna jezna brca jo bo grobo poslala v nesmrtnost? Nosači so hodili vedno hitreje, mrtvo pijani, koran je moral slediti njihovemu noremu brzenju. Stopala, noge, grla in krsta, vse se je pomešalo. Nosači, bolj prebrisani od moštva All Blacks, so podajali krsto. Množica jo je pogoltnila. Ves svet je na ekranih spremljal to igro in nejasno razločil, kako drsi med nogami, s pesti na ramena, med stegni, skozi lase, in na egiptovski zemlji je vse, množica, nosači, pevci korana, krsta, ragbisti, vse je izginilo, ostala je samo hitrost, ki se je čedalje bolj stopnjevala vse do groba. Topovske salve so ugasnile pod lopatami zemlje izginjanja. Kljub straži je na grobu do naslednjega jutra plesalo več tisoč razbremenjenih nog. Sukali so se z absolutno hitrostjo, gotovo hitrostjo Edinega Boga. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na svetovni pokal v vzhodnjaškem pokopavanju, kjer bi ta pokop izstopal.

Kmalu zatem, septembra 1970, je Huseinu Jordanskemu, ki so ga ogrožali fedajini, pomagala Amerika. Potem ko Naserjevo srce in njegov duh nista zdržala, je bil sentimentalni in možati ragbi, ki smo ga videli na televiziji, slovesnost, ki je poskušala izničiti hudi poraz iz leta 1967 in prikriti tistega, ki ga je napovedovalo leto 1970. V silovitosti te televizijske predstave je bila naivna čistost poljubčkov, pritisnjenih na ustnice, lase, zlato verižico, uhan, veke strelca zadetkov. Ali mar stadion na nogah z vpitjem in glasnimi bravo! pozdravlja gol ali izmenjane poljube? Je pod desetimi preznojenimi fantini eden izginil? Se skriva? Raisovo telo je bilo zmrvljeno v nič. On, ki je bil sonce svojega ljudstva, se bo spojil s cedrovino krste in čas bo vse zapečatil. Doba narodov nabada arabsko ljudstvo. Domovine so vedno bolj razdražene … Potrebne bodo nove vojne. Naser bo še prišel prav, v stripovski predelavi.

Preden sem prispel sem, sem vedel, da moja navzočnost na bregu Jordana, v palestinskih oporiščih, ne bo nikoli jasno izrečena: ta upor sem vzel za svojega, tako kot glasbenikovo uho prepozna pravo noto. Velikokrat sem spal zunaj šotora, pod drevesi, in gledal rimsko cesto, zelo blizu za vejami. Oborožene straže, ki so se ponoči premikale po travi in listju, so bile popolnoma neslišne. Njihovi obrisi se niso hoteli razlikovati od drevesnih debel. Poslušale so. Oni, one, straže.

Rimska cesta je nastajala iz Galilejeve svetlobe in se je bočila v lok, ki se je razpenjal nad mano in tudi nad dolino Jordana ter se razpršeno končeval nad savdsko puščavo. Leže v odeji sem bil tega prizora morda deležen bolj od Palestincev, za katere je bilo nebo nekaj banalnega. Kolikor sem mogel, sem si zamišljal njihove sanjarije, saj so jih imeli, a sem vedel, da me od njih ločuje življenje, ki sem ga bil živel v naveličanosti. Besedi zibelka in nedolžnost sta bili tako čednostno povezani, da si Palestinci morda niso drznili dvigniti pogleda, da ne bi omadeževali ene ali druge – tisto noč gotovo niso videli, da se lepota neba rojeva, ima svojo zibelko v nestalnih lučeh Izraela. V neki Shakespearjevi tragediji lokostrelci streljajo s puščicami proti nebu in ne bi me presenetilo, če bi fedajini, trdno razkoračeni, a razdraženi zaradi tolikšne lepote, ki se v loku trga iz izraelske zemlje, namerili in izstrelili naboje proti rimski cesti, saj so jim Kitajska in socialistične dežele dobavljale dovolj streliva, da bi lahko sklatili polovico nebeškega svoda. Streljali bi na zvezde, ki so se vendar dvigale iz njihove lastne zibelke, iz Palestine?