Poezija je svet zase in vstopiti v pesništvo hkrati pomeni izstopiti iz sveta vsakdanje resničnosti, iz svojih dosedanjih navad, praks in obredov, izstopiti iz družbenega. Francoski filozof Louis Althusser je lepo pokazal, da nas družbeno ujame že v trenutku, ko starši za nas izberejo točno določeno ime. Pesnica Glorjana Veber se v svojem prvencu tega še kako zaveda, saj ga otvori z antologijsko pesmijo Imena, v kateri izbriše obstoječa imena, raz-imeni svet in sebe preprosto zato, da bi svet in sebe poimenovala na nov, pesniški način, pri čemer pesniško tu pomeni toliko kot neideološko. Na tej točki človek preneha obstajati kot družbeno bitje in postane vse in nič hkrati, postane »sužnja, gospodinja, tajnica, zver …«, uvrsti se med »lopove« in »zmikavte«, kot to beremo v pesmi Draga pesnica, v kateri Glorjana Veber tematizira Bennovo »temno hidro poezije«. Ali povedano drugače, na tej točki se prične prosti pad in Prosti pad, torej trenutek ponovne vrtoglave vrženosti v življenje in izjemne pesniške pustolovščine. V pričujoči knjigi tako ne bomo našli udobnih intelektualističnih preigravanj pomenov ali igranja z označevalci, ampak gre v njej že v intenci za svetotvorno dejanje: ustvariti nov svet oziroma svet ustvariti na novo. Svet, ki ga zrem v teh pesmih, je svet metamorfoz, stapljanja elementov, ki se pojavljajo v njih: pokojni pesničin oče ni kovač le po poklicu, je tudi il miglior fabbro; potovanje se prepleta s pisanjem: »fantastično se je izklopit / in zamudit vse te vmesne faze na poti // kot da bi se vozila k pesmi in prespala nedodelane verze …« ; tat avtomobila je tudi že njegov lastnik in obratno in »dragi državljan« iz istoimenske pesmi je sleherni državljan te in še katere evropske države in nenazadnje tudi avtorica sama, ki pa spet ni zgolj ona, saj »to kar delam sama se vedno dogaja v dvoje / ker to kar sem so tudi drugi …«. Vendar to ni prosluli postmoderni svet »where everything is possible and nothing is real«, temveč smo tu priča intelektualnemu in pesniškemu naporu prenikniti do bistva stvari, do njihovih, če smem tako reči, pravih imen, saj je vsak element, ko se pojavi, že tudi prevprašan: »Kaj je to … popolnost … / So to pometena tla? Očiščeni okvir slike v kotu? Je popolnost preteklik?« Motivi in teme se v pesmih Glorjane Veber prelivajo kot neskočni skladi vode, se vedno znova v valovih vračajo, da jih zagledamo še iz novih zornih kotov, brezšivno spojeni z gibanjem pesniške govorice, ki sega od zanosnih orfičnih tonov v pesmih Zemlja, Čas, V bližini nedolžnosti, Kaplja… do realističnega sloga v pesmih Ali misliš, da to pomeni, da bo tudi poezija vedno druga?Pomirjen, Čudež pri Kobaridu …, pesmih, ki se izpisujejo pred nami na široki paleti občutij od žalostinke do ironije. Vse to mi daje vedeti, da se soočam s kompleksnim in neprestano spreminjajočim se svetom, ki v enaki meri zajema iz pesničine intime in iz politike, umetnosti, glasbe, poezije, metafizike … Če je prva vir pričujoče pesniške govorice, to ne pomeni, da so druge zgolj dodatki le-tej, saj se pojavljajo na isti strukturni ravni s prvo in so, še posebej ko gre za motive družbenega, podvržene kritiki. Vendar pa se pesničina družbena angažiranost ne ustavi zgolj na motivni ravni, temveč se godi tudi na ravni pesniškega izrekanja – pred sabo imamo tako individualno, avtentično pesniško govorico, ki po svoji silovitosti in na trenutke temačnosti evocira poezijo slovenskega visokega modernizma, ki pa ji niso tuji niti manj zavezujoči, lahkotnejši toni aktualnega slovenskega pesništva. Zato je poezija Glorjane Veber tako eksistencialna kot intelektualna in predvsem globoko erotična, erotična v smislu Bataillovega erotizma: prosti pad tako ni prosti pad le za avtorico verzov, temveč tudi za njihovega bralca. Svet, ki ga zrem v tej knjigi, je svet prepadnosti, svet vrtoglavice nad prepadom, je brezpogojna izročenost pesniški govorici kot drugemu. Vendar pozor! Na dnu tega prepada nas ne čaka dno, pozaba, pomirjenost s svetom in s samim sabo. Na njegovem dnu srečamo sami sebe kot Drugega.
Peter Semolič
…
Zemlja
Moj oče je bil kovač
v delavnici je koval svojo železno dušo obraz oči
v mogočnih širokih zamahih ki jim zadostuje droben plamen
se je bal bitja svojega srca
časa brez besed
in tolkel molk do drugega vesolja
v drget Mahlerjeve simfonije
vstopnice za mamino kosilo
ženske ki se ga je oklepala z zvenom njegove kovine
ko se je glasba še nasmihala z nedeljskega gramofona
in potem molk skozi plasti megle
in preteklost obstane v očeh moje sobe
me sili v blaznost za še eno vstopnico na družinski koncert
za list ki je strmoglavil skozi krošnjo v bližino zemlje
list ki je videl pasti svet iz daljave
na nedeljo ko ni nič odprto ni vrste za premiero ni ponovitev
v kovačiji ostanejo meso kite in kosti
tam tiho in domače diham tisočino zraka
tam se spuščajo jamarji kot pljuča srhljivo sama
tam me je morda v udarcu sekunde prehitel nasmejani bog
in dobil edini sedež v bližini očetove zemlje
Moj oče je bil kozjanski kovač živ oče štirih sester petih bratov
in ker je bilo kladivo pretežko mi je dal zidarski svinčnik
in za dedka mraza sem od tete dobila papirnate obrazce iz tovarne
in na drugi strani so imeli prosojno nebo
in je nebo govorilo brez besed
in so bile besede v bližini zemlje
in je bila zemlja ravno tista sekunda otroških sanj
in vsega kar bog še ni naredil
za sedmi rojstni dan sem dobila barvice
in vsako črko zapisovala z drugo barvo
in vsaki barvi nadela svojo resnico
in udarjalo je vedno znova
brez kovača
med gmotami kože
od kod vse to
v laseh ne slutiš
ko pa pride mimo
in če je ljubezen res dolga
v udarcu odjekne lepota
gostejša od tihe smrti
Čas
Nikoli nisem bila socializirana – ni bilo časa
Skoraj nikoli nisem gledala televizije
in ko mi jo je pogoltnil ogenj sem jo gledala še manj
Ni bilo novih let velikih noči binkoštev in prvomajskih praznikov
ni bilo dneva državnosti dneva upora proti okupatorju spomina na mrtve
ni bilo Marijinega vnebovzetja
ni bilo svetovnega dneva boja proti nepismenosti
ni bilo časa oče
Pri sedemindvajsetih sem spila prvo pivo
a potem nisem imela časa za sram
da bi ti povedala da sem ga spila za druge ne zase
da bi si sprala obraz pred spanjem
legla v svežo posteljo
takšno ki ni v bolnici in bi me takrat sprejeli med pionirčke
da bi se mi zdelo da tudi jaz gledam sebe
in ne dečka iz sosednje postelje ki je nosil moje nogavice
da ga ne bi zeblo ko so ga s helikopterjem odpeljali v Ljubljano
in nisem hotela nikoli več obuti drugih
in mi je obljubil da mi jih kmalu vrne
a ni imel dovolj časa niti za kmalu
in da ne bi ob šestih medicinske sestre prižgale luči
točno takrat ko sem od očeta dobila papir
kot rjuhe belega na obeh straneh
so mi ga zaplenile skupaj z baterijo in knjigami
da se moram pozdraviti
in da me je potem spremljajo vse tisto česar nisem naredila
ker to kar delam sama se vedno dogaja v dvoje
ker to kar sem so tudi drugi
in ni bilo časa da se zacelim da se zapišem
ker me je vzdigovalo listje ki je padalo za oknom
pred njim sem postala pionirka pogledu
postal je prozoren na obeh straneh
in kako jasne znajo biti odsotne oči ponoči
v vrelcu ko se telo začne seliti bliže sebi
na zatočišče spomina ki najde prostor za pisalo
in najde misel na drugem koncu časa
in neutrudno piše z barvo teme v temi
ni bilo časa ni bilo časa
in ko so zjutraj prišle sestre
so razmetale posteljo
so odprle omaro
ni bilo časa ni bilo časa
ker mi ga nihče ni dal
mi ga niso mogle vzeti
bile so srečne kot jaz
Ni bilo časa sveti oče naš ki si v nebesih
ni bilo časa za posvečeno naj bo tvoje ime
in ker ni bilo časa naj zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji
ni bilo časa ni bilo časa
in to mi daje upanje za prihodnost
da ne bo časa vklopiti škropilnic na vrtu
točiti vinograda iz embalaže
graditi novih katedral
voditi otrok k logopedom
razporediti listja in prahu v vetru
da ne bo časa za še večje norosti
le za tiste ki ostanejo v prazni omari
Kopno
Ko primem za svinčnik se poeziji zmrači obraz
Zvečer se iz morja vračajo pijani potapljači
kar potrebujejo ne morejo prinesti iz globin
Oseminosemdesetega leta v berlinski filharmoniji Jevgenij Kisin
lovi svoje roke zaigra prvi klavirski koncert Čajkovskegas Karajanom
Bom še kdaj videla kopno?
Vsako leto si sledijo enaki dogodki
zima prihaja ob cestah raztrgamo svinje
glave trupi bedra in pivo zahtevajo da smo vsi umetniki
Sem pa prebrala da je v Mehiki slava pokopala rudarje
zatem ko so preživeli trimesečno reševanje
Poznaš tisto ukano ko pijancu potisnejo v roke morilsko orožje?
Pred osemnajstimi leti mi je v grlu obstal sadež s slivovega drevesa
pod njim me je zagrabila božjast
Takrat sem prvič slišala Orffovo Carmino Burano
kasneje sem zvedela da je bila zaščitni znak Tretjega rajha
Bistvo
Kaj se ti je zgodilo to je noro rečeš
zunaj tema kakšen odsev zvok avtomobila in osnutki debel
oče je včasih ko nismo rabili drv sekal drevesa
in Platon je želel najprej biti pesnik
spomnim se njegove knjige na polici med pravljicami
potrebovala sem lestev in obliž kadar jo je spodneslo
zdaj ko mi to praviš je enako a ne tipam dela telesa
da ga povijem diši pa smola iz pogleda
to je noro izgovarjaš in zunaj veter prestavlja krošnje
kot bi jih nekdo sekal in bodo popadale na cesto
in ko sem odklepala vrata sem od nekoga ujela
da v baltskih državah ljudje umirajo od mraza
a če bom med vsemi temi zvoki odsevi in osnutki
našla bistvo – kdo bo njegov avtor?