Zemlja

Moj oče je bil kovač

v delavnici je koval svojo železno dušo obraz oči

v mogočnih širokih zamahih ki jim zadostuje droben plamen

se je bal bitja svojega srca

časa brez besed

in tolkel molk do drugega vesolja

v drget Mahlerjeve simfonije

vstopnice za mamino kosilo

ženske ki se ga je oklepala z zvenom njegove kovine

ko se je glasba še nasmihala z nedeljskega gramofona

in potem molk skozi plasti megle

in preteklost obstane v očeh moje sobe

me sili v blaznost za še eno vstopnico na družinski koncert

za list ki je strmoglavil skozi krošnjo v bližino zemlje

list ki je videl pasti svet iz daljave

na nedeljo ko ni nič odprto ni vrste za premiero ni ponovitev

v kovačiji ostanejo meso kite in kosti

tam tiho in domače diham tisočino zraka

tam se spuščajo jamarji kot pljuča srhljivo sama

tam me je morda v udarcu sekunde prehitel nasmejani bog

in dobil edini sedež v bližini očetove zemlje

Moj oče je bil kozjanski kovač živ oče štirih sester petih bratov

in ker je bilo kladivo pretežko mi je dal zidarski svinčnik

in za dedka mraza sem od tete dobila papirnate obrazce iz tovarne

in na drugi strani so imeli prosojno nebo

in je nebo govorilo brez besed

in so bile besede v bližini zemlje

in je bila zemlja ravno tista sekunda otroških sanj

in vsega kar bog še ni naredil

za sedmi rojstni dan sem dobila barvice

in vsako črko zapisovala z drugo barvo

in vsaki barvi nadela svojo resnico

in udarjalo je vedno znova

brez kovača

med gmotami kože

od kod vse to

v laseh ne slutiš

ko pa pride mimo

in če je ljubezen res dolga

v udarcu odjekne lepota

gostejša od tihe smrti

Čas

Nikoli nisem bila socializirana – ni bilo časa

Skoraj nikoli nisem gledala televizije
in ko mi jo je pogoltnil ogenj sem jo gledala še manj
Ni bilo novih let velikih noči binkoštev in prvomajskih praznikov

ni bilo dneva državnosti dneva upora proti okupatorju spomina na mrtve

ni bilo Marijinega vnebovzetja

ni bilo svetovnega dneva boja proti nepismenosti

ni bilo časa oče

Pri sedemindvajsetih sem spila prvo pivo
a potem nisem imela časa za sram
da bi ti povedala da sem ga spila za druge ne zase
da bi si sprala obraz pred spanjem

legla v svežo posteljo

takšno ki ni v bolnici in bi me takrat sprejeli med pionirčke

da bi se mi zdelo da tudi jaz gledam sebe

in ne dečka iz sosednje postelje ki je nosil moje nogavice

da ga ne bi zeblo ko so ga s helikopterjem odpeljali v Ljubljano

in nisem hotela nikoli več obuti drugih

in mi je obljubil da mi jih kmalu vrne

a ni imel dovolj časa niti za kmalu

in da ne bi ob šestih medicinske sestre prižgale luči

točno takrat ko sem od očeta dobila papir

kot rjuhe belega na obeh straneh

so mi ga zaplenile skupaj z baterijo in knjigami

da se moram pozdraviti

in da me je potem spremljajo vse tisto česar nisem naredila

ker to kar delam sama se vedno dogaja v dvoje

ker to kar sem so tudi drugi

in ni bilo časa da se zacelim da se zapišem

ker me je vzdigovalo listje ki je padalo za oknom

pred njim sem postala pionirka pogledu

postal je prozoren na obeh straneh

in kako jasne znajo biti odsotne oči ponoči

v vrelcu ko se telo začne seliti bliže sebi

na zatočišče spomina ki najde prostor za pisalo

in najde misel na drugem koncu časa

in neutrudno piše z barvo teme v temi

ni bilo časa ni bilo časa

in ko so zjutraj prišle sestre

so razmetale posteljo

so odprle omaro

ni bilo časa ni bilo časa

ker mi ga nihče ni dal

mi ga niso mogle vzeti

bile so srečne kot jaz

Ni bilo časa sveti oče naš ki si v nebesih
ni bilo časa za posvečeno naj bo tvoje ime
in ker ni bilo časa naj zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji
ni bilo časa ni bilo časa

in to mi daje upanje za prihodnost
da ne bo časa vklopiti škropilnic na vrtu

točiti vinograda iz embalaže

graditi novih katedral

voditi otrok k logopedom

razporediti listja in prahu v vetru

da ne bo časa za še večje norosti

le za tiste ki ostanejo v prazni omari

Kopno

Ko primem za svinčnik se poeziji zmrači obraz

Zvečer se iz morja vračajo pijani potapljači

kar potrebujejo ne morejo prinesti iz globin

Oseminosemdesetega leta v berlinski filharmoniji Jevgenij Kisin

lovi svoje roke zaigra prvi klavirski koncert Čajkovskegas Karajanom

Bom še kdaj videla kopno?

Vsako leto si sledijo enaki dogodki

zima prihaja ob cestah raztrgamo svinje

glave trupi bedra in pivo zahtevajo da smo vsi umetniki

Sem pa prebrala da je v Mehiki slava pokopala rudarje

zatem ko so preživeli trimesečno reševanje

Poznaš tisto ukano ko pijancu potisnejo v roke morilsko orožje?

Pred osemnajstimi leti mi je v grlu obstal sadež s slivovega drevesa

pod njim me je zagrabila božjast

Takrat sem prvič slišala Orffovo Carmino Burano

kasneje sem zvedela da je bila zaščitni znak Tretjega rajha

Bistvo

Kaj se ti je zgodilo to je noro rečeš

zunaj tema kakšen odsev zvok avtomobila in osnutki debel

oče je včasih ko nismo rabili drv sekal drevesa

in Platon je želel najprej biti pesnik

spomnim se njegove knjige na polici med pravljicami

potrebovala sem lestev in obliž kadar jo je spodneslo

zdaj ko mi to praviš je enako a ne tipam dela telesa

da ga povijem diši pa smola iz pogleda

to je noro izgovarjaš in zunaj veter prestavlja krošnje

kot bi jih nekdo sekal in bodo popadale na cesto

in ko sem odklepala vrata sem od nekoga ujela

da v baltskih državah ljudje umirajo od mraza

a če bom med vsemi temi zvoki odsevi in osnutki

našla bistvo – kdo bo njegov avtor?