Poezija je svet zase in vstopiti v pesništvo hkrati pomeni izstopiti iz sveta vsakdanje resničnosti, iz svojih dosedanjih navad, praks in obredov, izstopiti iz družbenega. Francoski filozof Louis Althusser je lepo pokazal, da nas družbeno ujame že v trenutku, ko starši za nas izberejo točno določeno ime. Pesnica Glorjana Veber se v svojem prvencu tega še kako zaveda, saj ga otvori z antologijsko pesmijo Imena, v kateri izbriše obstoječa imena, raz-imeni svet in sebe preprosto zato, da bi svet in sebe poimenovala na nov, pesniški način, pri čemer pesniško tu pomeni toliko kot neideološko. Na tej točki človek preneha obstajati kot družbeno bitje in postane vse in nič hkrati, postane »sužnja, gospodinja, tajnica, zver …«, uvrsti se med »lopove« in »zmikavte«, kot to beremo v pesmi Draga pesnica, v kateri Glorjana Veber tematizira Bennovo »temno hidro poezije«. Ali povedano drugače, na tej točki se prične prosti pad in Prosti pad, torej trenutek ponovne vrtoglave vrženosti v življenje in izjemne pesniške pustolovščine. V pričujoči knjigi tako ne bomo našli udobnih intelektualističnih preigravanj pomenov ali igranja z označevalci, ampak gre v njej že v intenci za svetotvorno dejanje: ustvariti nov svet oziroma svet ustvariti na novo. Svet, ki ga zrem v teh pesmih, je svet metamorfoz, stapljanja elementov, ki se pojavljajo v njih: pokojni pesničin oče ni kovač le po poklicu, je tudi il miglior fabbro; potovanje se prepleta s pisanjem: »fantastično se je izklopit / in zamudit vse te vmesne faze na poti // kot da bi se vozila k pesmi in prespala nedodelane verze …« ; tat avtomobila je tudi že njegov lastnik in obratno in »dragi državljan« iz istoimenske pesmi je sleherni državljan te in še katere evropske države in nenazadnje tudi avtorica sama, ki pa spet ni zgolj ona, saj »to kar delam sama se vedno dogaja v dvoje / ker to kar sem so tudi drugi …«. Vendar to ni prosluli postmoderni svet »where everything is possible and nothing is real«, temveč smo tu priča intelektualnemu in pesniškemu naporu prenikniti do bistva stvari, do njihovih, če smem tako reči, pravih imen, saj je vsak element, ko se pojavi, že tudi prevprašan: »Kaj je to … popolnost … / So to pometena tla? Očiščeni okvir slike v kotu? Je popolnost preteklik?« Motivi in teme se v pesmih Glorjane Veber prelivajo kot neskočni skladi vode, se vedno znova v valovih vračajo, da jih zagledamo še iz novih zornih kotov, brezšivno spojeni z gibanjem pesniške govorice, ki sega od zanosnih orfičnih tonov v pesmih Zemlja, Čas, V bližini nedolžnosti, Kaplja… do realističnega sloga v pesmih Ali misliš, da to pomeni, da bo tudi poezija vedno druga?Pomirjen, Čudež pri Kobaridu …, pesmih, ki se izpisujejo pred nami na široki paleti občutij od žalostinke do ironije. Vse to mi daje vedeti, da se soočam s kompleksnim in neprestano spreminjajočim se svetom, ki v enaki meri zajema iz pesničine intime in iz politike, umetnosti, glasbe, poezije, metafizike … Če je prva vir pričujoče pesniške govorice, to ne pomeni, da so druge zgolj dodatki le-tej, saj se pojavljajo na isti strukturni ravni s prvo in so, še posebej ko gre za motive družbenega, podvržene kritiki. Vendar pa se pesničina družbena angažiranost ne ustavi zgolj na motivni ravni, temveč se godi tudi na ravni pesniškega izrekanja – pred sabo imamo tako individualno, avtentično pesniško govorico, ki po svoji silovitosti in na trenutke temačnosti evocira poezijo slovenskega visokega modernizma, ki pa ji niso tuji niti manj zavezujoči, lahkotnejši toni aktualnega slovenskega pesništva. Zato je poezija Glorjane Veber tako eksistencialna kot intelektualna in predvsem globoko erotična, erotična v smislu Bataillovega erotizma: prosti pad tako ni prosti pad le za avtorico verzov, temveč tudi za njihovega bralca. Svet, ki ga zrem v tej knjigi, je svet prepadnosti, svet vrtoglavice nad prepadom, je brezpogojna izročenost pesniški govorici kot drugemu. Vendar pozor! Na dnu tega prepada nas ne čaka dno, pozaba, pomirjenost s svetom in s samim sabo. Na njegovem dnu srečamo sami sebe kot Drugega.



Peter Semolič



Zemlja


Moj oče je bil kovač

v delavnici je koval svojo železno dušo obraz oči

v mogočnih širokih zamahih ki jim zadostuje droben plamen

se je bal bitja svojega srca

časa brez besed

in tolkel molk do drugega vesolja

v drget Mahlerjeve simfonije

vstopnice za mamino kosilo

ženske ki se ga je oklepala z zvenom njegove kovine

ko se je glasba še nasmihala z nedeljskega gramofona


in potem molk skozi plasti megle

in preteklost obstane v očeh moje sobe

me sili v blaznost za še eno vstopnico na družinski koncert

za list ki je strmoglavil skozi krošnjo v bližino zemlje

list ki je videl pasti svet iz daljave


na nedeljo ko ni nič odprto ni vrste za premiero ni ponovitev

v kovačiji ostanejo meso kite in kosti

tam tiho in domače diham tisočino zraka

tam se spuščajo jamarji kot pljuča srhljivo sama

tam me je morda v udarcu sekunde prehitel nasmejani bog

in dobil edini sedež v bližini očetove zemlje


Moj oče je bil kozjanski kovač živ oče štirih sester petih bratov

in ker je bilo kladivo pretežko mi je dal zidarski svinčnik

in za dedka mraza sem od tete dobila papirnate obrazce iz tovarne

in na drugi strani so imeli prosojno nebo

in je nebo govorilo brez besed

in so bile besede v bližini zemlje

in je bila zemlja ravno tista sekunda otroških sanj

in vsega kar bog še ni naredil







za sedmi rojstni dan sem dobila barvice

in vsako črko zapisovala z drugo barvo

in vsaki barvi nadela svojo resnico

in udarjalo je vedno znova

brez kovača

med gmotami kože

od kod vse to

v laseh ne slutiš


ko pa pride mimo

in če je ljubezen res dolga

v udarcu odjekne lepota

gostejša od tihe smrti






Čas


Nikoli nisem bila socializirana – ni bilo časa

Skoraj nikoli nisem gledala televizije
in ko mi jo je pogoltnil ogenj sem jo gledala še manj
Ni bilo novih let velikih noči binkoštev in prvomajskih praznikov

ni bilo dneva državnosti dneva upora proti okupatorju spomina na mrtve

ni bilo Marijinega vnebovzetja

ni bilo svetovnega dneva boja proti nepismenosti

ni bilo časa oče


Pri sedemindvajsetih sem spila prvo pivo
a potem nisem imela časa za sram
da bi ti povedala da sem ga spila za druge ne zase
da bi si sprala obraz pred spanjem

legla v svežo posteljo

takšno ki ni v bolnici in bi me takrat sprejeli med pionirčke

da bi se mi zdelo da tudi jaz gledam sebe

in ne dečka iz sosednje postelje ki je nosil moje nogavice

da ga ne bi zeblo ko so ga s helikopterjem odpeljali v Ljubljano

in nisem hotela nikoli več obuti drugih

in mi je obljubil da mi jih kmalu vrne

a ni imel dovolj časa niti za kmalu


in da ne bi ob šestih medicinske sestre prižgale luči

točno takrat ko sem od očeta dobila papir

kot rjuhe belega na obeh straneh

so mi ga zaplenile skupaj z baterijo in knjigami

da se moram pozdraviti

in da me je potem spremljajo vse tisto česar nisem naredila

ker to kar delam sama se vedno dogaja v dvoje

ker to kar sem so tudi drugi

in ni bilo časa da se zacelim da se zapišem

ker me je vzdigovalo listje ki je padalo za oknom

pred njim sem postala pionirka pogledu

postal je prozoren na obeh straneh

in kako jasne znajo biti odsotne oči ponoči

v vrelcu ko se telo začne seliti bliže sebi

na zatočišče spomina ki najde prostor za pisalo

in najde misel na drugem koncu časa

in neutrudno piše z barvo teme v temi

ni bilo časa ni bilo časa


in ko so zjutraj prišle sestre

so razmetale posteljo

so odprle omaro

ni bilo časa ni bilo časa

ker mi ga nihče ni dal

mi ga niso mogle vzeti

bile so srečne kot jaz


Ni bilo časa sveti oče naš ki si v nebesih
ni bilo časa za posvečeno naj bo tvoje ime
in ker ni bilo časa naj zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji
ni bilo časa ni bilo časa

in to mi daje upanje za prihodnost
da ne bo časa vklopiti škropilnic na vrtu

točiti vinograda iz embalaže

graditi novih katedral

voditi otrok k logopedom

razporediti listja in prahu v vetru

da ne bo časa za še večje norosti


le za tiste ki ostanejo v prazni omari







Kopno


Ko primem za svinčnik se poeziji zmrači obraz

Zvečer se iz morja vračajo pijani potapljači

kar potrebujejo ne morejo prinesti iz globin

Oseminosemdesetega leta v berlinski filharmoniji Jevgenij Kisin

lovi svoje roke zaigra prvi klavirski koncert Čajkovskegas Karajanom

Bom še kdaj videla kopno?


Vsako leto si sledijo enaki dogodki

zima prihaja ob cestah raztrgamo svinje

glave trupi bedra in pivo zahtevajo da smo vsi umetniki

Sem pa prebrala da je v Mehiki slava pokopala rudarje

zatem ko so preživeli trimesečno reševanje

Poznaš tisto ukano ko pijancu potisnejo v roke morilsko orožje?


Pred osemnajstimi leti mi je v grlu obstal sadež s slivovega drevesa

pod njim me je zagrabila božjast

Takrat sem prvič slišala Orffovo Carmino Burano

kasneje sem zvedela da je bila zaščitni znak Tretjega rajha







Bistvo


Kaj se ti je zgodilo to je noro rečeš

zunaj tema kakšen odsev zvok avtomobila in osnutki debel

oče je včasih ko nismo rabili drv sekal drevesa

in Platon je želel najprej biti pesnik


spomnim se njegove knjige na polici med pravljicami

potrebovala sem lestev in obliž kadar jo je spodneslo

zdaj ko mi to praviš je enako a ne tipam dela telesa

da ga povijem diši pa smola iz pogleda


to je noro izgovarjaš in zunaj veter prestavlja krošnje

kot bi jih nekdo sekal in bodo popadale na cesto

in ko sem odklepala vrata sem od nekoga ujela


da v baltskih državah ljudje umirajo od mraza

a če bom med vsemi temi zvoki odsevi in osnutki

našla bistvo – kdo bo njegov avtor?