Glorjana Veber se je že s prvencem Prosti pad (CSK, 2013) suvereno vpisala na slovenski pesniški zemljevid s svojim avtentičnim glasom, ki se »prepušča brez vsega, a z vsem, kar je«, če parafraziramo verz pesmi Draga pesnica iz prve knjige. Gre za poetiko, ki v svoj pesniški zamah zaobjame vso kompleksnost sveta – od intime do skupnosti, s tem pa ubira najrazličnejše registre, od tihih, monoloških sekvenc, do razvnetega družbenega komentarja. Na sledi tovrstnemu gibanju smo v tematsko-vsebinskem smislu tudi v avtoričini novi pesniški zbirki Razkošje. Če je Prosti pad zaznamovalo vertikalno pospešeno gibanje, pesmi iz Razkošja delujejo v horizontalni smeri. Formalno jih zaznamujejo daljši verzi in kitice, ki delujejo enovito, kot bi bili napisani v enem samem dihu, mestoma sopihajočem, mestoma umirjenem, vselej pa premišljeno ukročenem z interpunkcijo.
Avtorica se v pesniški zbirki Razkošje vrača v pred-pomene in pred-forme sveta, »kjer je celota še brez vonja, ritma in oblike«. Če je bilo v prvencu treba stvarnost šele poimenovati in jo poseliti, kar je porodni akt pesniškega ustvarjanja nasploh, se govorka v zbirki Razkošje vsakršnim poskusom »imenovanj«, ki vzpostavljajo razmerja, razlike in hierarhije, odpoveduje ali jih vsaj prevprašuje. Dinamična, gosta in »razkošna« pesniška govorica, pogosto zapisana v drugoosebnem dialoškem in včasih celo zaklinjevalnem tonu, nenehno vre, valovi in pljuska ob ogrožajočo realnost, kontaminirano s političnimi nazori, družbenimi konvencijami, pričakovanji in nesmiselnimi vsakdanjostmi. Govorka se vselej sooča z dvema razsežnostma kozmosa – z njegovo fizično-fizikalno komponento na eni in metafizično-socialno komponento na drugi strani. Kajti »ko se v fiziki ena energija pretvori v drugo«, to vodi tudi v »temeljno družbeno spremembo«, ki napove trenutek odločitve, v katerem mora človek zavpiti »Dovolj je!«. V potvorjenem svetu, ki v službi volje do moči proizvaja videze in nesmisle, se na begu izgublja človek z vso svojo človečnostjo in so-čutnostjo, vzpostavlja pa se brezstična razdalja do sobitij, kar ni le trenutni protikoronski ukrep, temveč simptom našega časa.
Iz tega hrupnega, brezčutnega, neempatičnega sveta in družbenega sistema se pesnica obrača v »tiho in preprosto sosledje narave«, katere vzor sta kapljica, ki »dela samo to, da je kapljica«, ali metulj, »ki samo razpre krila«. Govorka je iskalka lepote, bližine, ljubezni, »drobne resničnosti« in tistih medprostorov onkraj besed in jezika, ki človeka vodijo vase, vse do najradikalnejšega izbrisa in utišanja – do beline, najmočnejše in najpretresljivejše entitete pričujoče poezije. V tem hrepenenjskem prostoru popolne svobode in brezinteresnega zlitja s kozmosom (ob čemer pogost motiv najrazličnejših pojavnih oblik vode, ki naplavlja, izpira in polzi, vsekakor ni naključen) pa se, kot je v refleksiji zbirke Prosti pad že zapisal Peter Semolič, ponovno soočimo s samim sabo kot Drugim.
Vse poti iz zunanjega sveta ne nazadnje vodijo tudi k izviru pesmi, »nepopolne in gole«, iskrene in pristne, za katero se zdi, da je edini dejanski približek harmonične pracelote sveta. To kozmično sozvočje pa je zmožen z besedo in domišljijo oblikovati zgolj »okrušen, mrk, grd poet«, ki mu Glorjana Veber v zbirki Razkošje daje svoj brezkompromisen volilni in edinstven pesniški glas.
Tanja Petrič
Realnost
Ravnokar sem se zbudila,
sonce se bo prikazalo,
mačka je skočila skozi okno,
kar izgine v pogledu enega očesa,
se prikaže v drugem,
263. stran doktorata,
se mi zdi.
V časopisu sem videla žensko, izgledala je kot jaz,
ko me je fotografiral moj brat, ljudje so govorili, kje te najdem,
kam zahajaš in s kom, kdaj piješ kavo, kako greš na stranišče,
zvonila sem, pa so rekli, da te ni, da si v službi ob štirih,
šestih, desetih, enajstih, spet drugi, da si v tujini, in sem ti sledila
s takšnim avtom, kot ga imaš ti, z enako hitrostjo, vnemo, zagonom,
z enako tišino, nebom in hojo, kupila sem enake čevlje,
da bi te našla ob točno pravem koraku, da bi obula tvojo pot,
prehodila tvoje življenje, na delu, v trgovini, ker se oblačiš v XS kosti,
sem se preoblekla, da bi tvoj um zakričal v mojega,
stegnil moj prst, zacelil zob, pokazal na nekoga drugega, ne name,
postala sem tvoja kava, kosilo, okus v tvojih ustih,
štiri sveče, ki jih neseš na pokopališče,
ker boš mogoče tudi ti enkrat legla name.
Nehaj me delati srečno,
tvoje oči so že popolne,
prebrala sem vse knjige,
govorila z novimi ljudmi,
razlika med žensko in moško poezijo
je zgolj v tem, kdo pije s kom,
ne potrebujem kovčka za potovanje
in milijonarja, da mi kupi kos neba,
čas se ne ukvarja z željami,
ko narediš nekaj dobro,
opraviš s časom,
nekaj mi je padlo v misli,
gladina za ribo
kot meni nebo,
rada bi vedela isto stvar,
dobiva se v baru,
svet je še vedno svet,
natakarica se danes smeje,
ko ni nikogar, pozvonim,
da se prostor pripravi.
Izgledala si, kot izgleda užitek, tistih, ki te koljejo,
tisti trenutek, ko ti poberejo vse, česar ne potrebuješ,
tisto, česar pravzaprav nimaš, a mora biti tam zato,
da imajo kaj odnesti, ker če tega ne bi bilo, te ne bi spoznala,
te ne bi iskala in ker te ne bi iskala, bi bila drugačna, kot sem danes,
iskala bi manj pomembne stvari, iskala bi eno resnico,
česar ne razumem, ker naj se še tako trudim,
da bi ti bilo laže, boš ostala zame le kopija, odtis površine,
posnetek in lutka, ki si jo natikajo na roke,
ko predstava na videz uspe z aplavzom.
Vonjam cigaretni dim jutra
in še nekaj,
razdalja prihaja,
ali vidiš,
medtem ko dežuje,
je sonce na slikah,
trgovine so še vedno zaprte,
počakaj,
oglas je popoln,
in bog je odsoten in na sestanku,
kakšni lepi robovi,
kamorkoli greš,
širina ceste,
moja glava in roke,
mora biti še nekaj.
V časopisu sem videla žensko, izgledala je kot jaz,
ko me je fotografiral moj brat, seriously, kdo sploh še bere,
kako pretepajo zrak, koga zanima, kako koljejo lutko,
kjer ne teče kri, koga zanima, kako se prodajajo čustva,
mlade, prihodnost, kako v mestnem svetu jejo bombončke
in iz ugrizov delajo čokolado, ki jo ližejo deklice na ulicah,
medtem ko jim veter meša lase, zakaj se mi zdi,
da je politik najboljši lažnivec, najboljša politika
pa resnična pesem, ter da si nekomu, ki ga vsi poznajo
po nepomembnih stvareh, ki so ti jih vzeli in ki jih ne rabiš,
dala uspeh, ki ga bo iskal vse življenje, mogoče je potreboval
most, kjer ni bilo reke, res je, politiki so odgovorni
samo za uspehe, vse ostalo je za navadne državljane.
Nekje v daljavi odhaja vlak,
ljudje so kupili vozovnice,
prigrizek in nekaj bombonov,
ves ta čas oblaki skozi okno,
kakšna bitka za realnost,
grobovi ostajajo prazni,
ni važno, koliko imen,
ni važno, koliko spominov,
kdo lahko dvakrat stopi v isto pesem.
Zato so za tabo poslali detektiva, razmišljala sem,
morebiti ga zanima tvoja umazana poezija,
ali pa to, da nisi dala narazen nog in ga potem
najebala še bolj, kakšen orgazem, postalo ti je jasno,
zakaj nisi šla dve leti in pol na dopust, zelo nerazumljivo,
da imaš rada svoje delo, je zrelo za natančno preiskavo,
kako naj to razumem, ko je edina razumnost moja izkušnja,
je zato moja poezija hudobna, ker čakam na pravi trenutek,
da ti povem, ti, lutka in jaz smo isto, ker če sem jaz človek in lutka,
potem ne vem, kdo je samo človek in si želim biti samo človek,
ker če sem, se mi zdi, da lahko doživim nekaj, kar je mogoče
razumeti kot pesem.
Nehaj piti, James,
John, Robert, Michael, William, Richard,
kupi si nove kavbojke in avto,
vem, da ne maraš odvetnikov, Charles,
Thomas, Paul in Mark, tuja imena
so vedno boljša od slovenskih,
če bi še enkrat živela, bi bila pesem
ali pa le Jason, Kevin, Megan, Tracy,
teh besed sem se naučila,
se spomniš sebe, preden si se zavrgel,
usta, ki ne vedo, kaj bo reklo srce.
Kje si, ženska, ki izgledaš kot jaz, ko me je fotografiral moj brat,
kot da se skrivaš v očeh ljudi, ki me gledajo, v dotikih,
ki se izmikajo ob tebi ponoči, ko greš v drugo sobo,
v glasu trgovke, ki je bil naslednji dan drugačen,
ta ženska je vstala pred mano in ko sem se zbudila, si bil že jezen,
umaknil si glavo, tudi v službo je prišla prej, včasih mi je vzela kosilo,
potem večerjo in zajtrk, vse je pobrala, čeprav je bil krožnik poln,
kje si, ženska s fotografije, ki izgledaš kot jaz, kam so te skrili,
v svoja usta in zgodbe, ki jih bodo rešile pred osamo, prevarano ženo,
ukradenim denarjem, in če jih ne rešiš, te naj objamem v svoji koži.
Medtem gre življenje večino časa mimo naju,
z junaki, podjetniki, norci, berači, manekenkami,
politiki, prekariatom, z vsem nategovanjem in banalnostjo,
to življenje, ta reka in prah. ki pada z oblakov,
še dež, ki se ponoči odbije z okenske šipe,
in so drevesa, kot bi jih nekdo zložil na moje police,
še predmeti so mehkejši, kot sva jaz ali ti,
brez zavisti in pohlepa vedo, da tako mora spet biti
v tej vasi, v tem mestu, v medlem zvoku avtomobilov
in mimobežnih ljudi iščem to žensko, ki ne ve,
da so za mano poslali detektiva, jaz iščem tebe,
on išče mene, iščejo me oblast, cesta, beg,
moje oči, koža, lasje, kosti, moj um, vse skrito me išče,
kar ne obstaja, me išče, ker ne vem, kaj vsi iščejo,
pričnem iskati tudi sama, z neštetimi računi, kalkulacijami
in časom, v izpraznjenem objemu, votlem stisku rok,
vsi izstreljeni pogledi ciničnih pesnikov,
ki so zjutraj prodali črke iz svojih knjig,
so kot tragedija papirja, pesem, ki ostane
na ulicah brez hiš, daleč od zaljubljencev,
kos papirja, ki gori brez usmiljenja in strastno,
gora siva, pokrita s snegom, tudi vrh,
bose sanje v polju sivke in tisti tanki čas,
ki se zna norčevati iz trpljenja,
dežja, suše, ognja
in če te bom našla pred njim,
zagrajeno, zaklenjeno, obzidano in samo,
kot nerojenega otroka išče življenje,
mi boš stala ob strani,
me boš iskala, kot sem jaz iskala tebe?
Obljubila sem ti,
bila sem mlada in žalostna,
dobiva se na kavi,
ravnokar sem se zbudila,
ravnokar
sem
se
zbudila.