TATJANA GROMAČA: Je kaj narobe?
prevedel Tone Škrjanec


Tatjana Gromača (1971) je diplomirala iz primerjalne književnosti in filozofije na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Prozo, poezijo in publicistiko objavlja v večini literarnih revij na Hrvaškem, bila pa je tudi stalna sodelavka in članica uredništva časopisa za kulturo Godine in Godine nove . Njena prva pesniška zbirka Je kaj narobe? je izšla leta 2000 (Meandar, Zagreb) in bila zaradi velikega zanimanja že v istem letu ponatisnjena. Zbirka je izšla tudi v Srbiji (Beograd, Samizdat B92), nemški prevod izbranih pesmi Stimmt was nicht? (Ranitz Drucke, Edition Thanh ä user) pa je 2003 izšel v Avstriji. Njene pesmi so prevedene še v angleščino, poljščino, makedonščino in esperanto, uvrščena pa je tudi v nekaj pesniških antologij. Od leta 2000 je redna sodelavka tednika Feral Tribune iz Splita, v katerem objavlja reportaže in književne ocene. Živi v Pulju. Pri zagrebški založbi Durieux je v začetku tega leta izšla njena druga knjiga, roman Črnec (Crnac).



Tatjana Gromača pripada konceptu, po katerem se bo pomnila generacija in panorama (devetdesetih): konceptu poezije realnosti. Poezija Tatjane Gromače je pravo nasprotje papirnati barvitosti intermedijalcev, njena stroga sivina in brezupno ozračje pa v kontekstu celotne pesniške panorame delujeta skoraj moralistično šokantno.
Zvonimir Mrkonjić

Odkrito rečeno: Je kaj narobe? je pomemben pesniški rokopis, tako je komunikativen in berljiv, da lahko v medijski atraktivnosti >tekmuje< z rockerji in filmi.
Nenad Rizvanović

Kdo bi rekel, da je v tej knjigi veliko antologijskih pesmi. Res je, ampak na žalost ni antologije, v katero bi jih lahko uvrstili. To je resnično knjiga za tiste, ki mislijo, da ne prenašajo poezije.
Miljenko Jergović



TONE ŠKRJANEC JE AVTOR ŠTIRIH PESNIŠKIH ZBIRK IN PREVAJALEC IZ HRVAŠČINE, SRBŠČINE IN ANGLEŠČINE (PAUL BOWLES, WILLIAM S. BURROUGHS, CHARLES BUKOWSKI, GARY SNYDER, FRANK O'HARA).




NAJPOMEMBNEJE JE OSTATI MIREN

Ko sem hodila po ulici,
sem videla tipa, kako izstopa iz avtomobila
z revolverjem v roki.
Spravil ga je v žep trenirke.
Ravno v tistem trenutku je
ugotovil, da ga opazujem.
Pogledal me je zlobno,
češ: tudi tebe bom ubil psica .
Hitro sem umaknila pogled.
Delala se bom, kot da sem videla šopek cvetja,
in ne prave pištole.
Najpomembneje je ostati miren.

V naslednjem trenutku mi je bilo vseeno.
Čakala sem, da mi metek prileti v hrbet.
Kot da me je nekaj zasrbelo
in me bo malo popraskal.
Gledala sem luno zgoraj na nebu.
Bila je polna.
To je čisto OK trenutek, da umrem.
Počutila sem se nekako tako, kot da sem vse razčistila
s svojim življenjem.
Tako umirjeno, okopano in umitih zob,
pred spanjem.

Ljudje so nosili televizorje in staro pohištvo pred hiše.
Bila je prava invazija prepotenih tipov
v spodnjih majicah in v natikačih,
ki so na travnik molče tovorili
vso to zarjavelo pocinkano železo, kromiran aluminij
in ostalo.

Izgledalo je
kot da so tudi oni razčistili s svojimi življenji.
Samo še smeti zmečejo iz stanovanj,
pa lahko pride tip z revolverjem in v trenirki
in jih vse po vrsti pobije.

Mogoče je frajer poslal dopise
hišnim svetom
Ubijam na domu.
Pred smrtjo iz stanovanj obvezno odstranite staro pohištvo.

Tam zadaj,
pri drugi vrsti stolpnic
se otroci igrajo skrivalnice.
Niti slutijo ne, da za menoj
hodi stric s pištolo v hlačah.
Imaš rajši Martino ali Mirelo?
je vprašala deklica deklico,
ko sta se tekli skrit.
Nisem slišala, kaj ji je odgovorila.



ČUDIM SE VSEMU TEMU

Ko sem včeraj s fanti odhajal na pivo,
je stari spet pričel srat,
da v letu dni nisem položil niti izpita,
da živim kot pijana govedo,
parazit in svinja.

Stara je odšla v Graz po špecerijo
in bilo je razumljivo, da je stari živčen,
saj za kosilo ni bilo ničesar za pojesti z žlico.

Čudno, kako sem ostal miren,
kot da se s tem defakto strinjam
in lahko vse tudi pismeno potrdim
in lastnoročno podpišem.

Mogoče zato, ker sem si pred očmi odvrtel film,
da je moj stari turbo beden tip,
jaz pa poštenjak do jajc,
ki mu lepo frajersko zalimam eno pod
in dve nad oko.
Ko omahne, mu iz ust šprica pena
in potem pada počasi,
kot na počasnih posnetkih
na naš modri linolej v hodniku.

Verjamem, da to ni konec filma
in da bi lahko iz njega nastal dober horor,
toda takrat me je stari dramatično vprašal,
kako mislim živeti naprej,
in film se je končal.
Ne vem, od kod sem to pobral,
toda medtem ko sem se sklanjal in obuval,
sem samo rekel:
Glej, lepo takole:
obuješ levo supergo,
obuješ desno supergo,
odpreš vrata
in odideš ven.

Kasneje, ko je sestra zgodbo pripovedovala frendicam
na kavi pri Hitrem,
sem, medtem ko sem v kotu nabijal fliper,
po njihovih pogledih dojel,
da sem izpadel večji frajer,
kot pa če bi ga defakto nokavtiral.



ZNOTRAJ
>Duša je kokakola, v kateri se pozibava telo<, D. Albahari

Nimam posebnih težav.
Reči hočem, vse nekako gre,
zdravje, posel, kaj jaz vem.
Celo ljubezen, če že govorimo v teh,
horoskopskih kategorijah.
Vendar ne mine veliko časa,
ko znotraj, v prsih, začenjam čutiti
tisti strašen pritisk,
tisti pritisk od zgoraj,
kot da bi med spanjem nekdo spustil name
težek kamen za kisanje zelja.

Jasno občutim, da je moja duša zeljnata glava,
ta kamen pa jo pritiska,
da crkne,
da ponori
od lastne kisline.

To ne more miniti brez prekletega dežja, megle
in sivih bajt,
v katere vstopajo ljudje brezčutnih pogledov
in s premišljenimi, kirurškimi gibi
krotilca levov
vlečejo iz svojih krasnih torbic, aktovk in rukzakov
velike usnjene biče.

Pošteno je potrebno premlatiti ploščice v kopalnici,
regal z vitrino, lažnim porcelanom in kristalom,
lestence, postelje, pomivalno korito, krožnike na zidu in tapiserije.

Treba je pobiti vse te gnide
in odpreti rešetke živali,
ki mora
ven.