Pesnik je napisal štiri v Ameriki priznane pesniške zbirke: Field Guide (Vodič po polju), 1973, Praise (Hvalnica), 1979, Human Wishes (Človeške želje), 1989, in Sun Under Wood, 1996. Pričujoča knjiga je izbor iz prvih treh. Prevajal je Czesłava Miłosza in napisal zbirko esejev Twentieth Century Pleasures: Prose on Poetry,1984. Poučuje na Kalifornijski univerzi v Berkleyju. Večkrat nagrajen pesnik je v času služenja kot United States Poet Laureate povezoval literaturo in poezijo z ekološko ozaveščenostjo. Potoval in predaval je po mnogih koncih Amerike, tudi v vojašnicah in bolnicah, kjer se pisatelji običajno ne pojavijo. Zbral je pomembne pesnike, pripovedovalce in naravoslovce, ki so govorili o pisanju in naravi.

Njegova poetika je kristalno jasna in močna. »Branje pesmi Roberta Hassa je kot hoja v morje, kadar temperatura vode ni dosti različna od zraka. Dokler ne začutiš podvodnega toka, skoraj ne veš, da si vstopil v drug element. Nenadoma je tu globina s svojim mrgolečim življenjem,« zapiše Stanley Kunitz v predgovoru k Hassovi prvi pesniški zbirki Field Guide. Njegove pesmi spominjajo na kramljanja in neopazno iz vsakdanjega govora vstopajo v območje poezije s svojim enakomernim ritmom ter rahlo vzvišeno otožnostjo, ki jo prekinjajo duhovite in boleče ostre domislice. Privlačnost njegovega jezika je gotovo tudi v sproščenem mešanju pogovornih in vulgarnih izrazov z akademskimi. Sončna obmorska klima močno določa vzdušje in naravo, ki je, posebno v prvi zbirki, podana z natančnimi imeni ptic in rastlin ter vedno v iznajdljivi interakciji s človeškim svetom. Čeprav pogosto uporablja dolge, zapleteno zložene povedi in v svoji tretji knjigi Human Wishes opusti verz ter napiše cikel pesmi v strnjenih odstavkih, ima njegovo pisanje očiten zanos, ritem in zgoščenost poezije. Kljub gostobesednosti ni v pesmih ničesar odvečnega. Pogosto sestavi več slik in zgodb v kolaž ene pesmi, kjer obstajajo vzporedno, abstraktno ob konkretnem, in prispevajo h končni atmosferi – ta je v svoji nedorečenosti uganka, ki si jo zastavlja bralec o sebi in življenju.

Jana Putrle Srdić je pesnica in publicistka, poezijo prevaja iz angleščine, ruščine in srbščine. Za pomoč pri prevajanju se zahvaljuje Bridgette Bates.

Meditacija pri Lagunitasu

Vsa nova razmišljanja so o izgubi.
V tem so podobna vsem starim razmišljanjem.
Ideja, na primer, da vsaka podrobnost zabriše
bleščečo jasnost splošne ideje. Da je detel
z obrazom klovna, ki preiskuje mrtvo rezljano deblo
tiste črne breze, že s svojo prisotnostjo
nek tragičen odklon od prvega sveta
nedeljene svetlobe. Ali drugo mnenje,
da na tem svetu ni stvari,
ki bi se ujemala z jagodo črnega ribeza,
zato je svet elegija temu, kar označuje.
O tem sva govorila pozno v noč in v glasu
mojega prijatelja je bila tanka žica žalovanja,
skoraj godrnjav ton. Čez čas sem razumel,
da se v tem načinu govorjenja razpusti vse: pravica,
bor, lasje, ženska, ti in jaz. Bila je ženska,
s katero sem se ljubil, in ko sem držal
njena drobna ramena v svojih rokah,
sem čutil silovit čudež njene prisotnosti,
kot žejo po soli, po reki svojega otroštva
z njenimi otoškimi vrbami, trapasto glasbo z zabaviščne ladje,
s kalnimi mesti, kjer smo lovili male oranžno-srebrne ribe,
imenovane sončni ostriži. Komaj je imelo kaj opraviti z njo.
Hrepenenje , rečemo, ker je poželenje polno
neskončnih razdalj. Verjetno sem ji pomenil isto.
A spominjam se toliko stvari: kako so njene roke razkosale kruh,
nečesa, kar je rekel njen oče in jo je prizadelo, in kaj
je sanjala. So trenutki, ko je telo tako numinozno
kot besede, so dnevi, ko si nenehno v dobri koži.
Ta nežnost, ti popoldnevi in večeri,
ko govoriva črni ribez, črni ribez, črni ribez.

Muzej

Zjutraj ob odprtju razstave Käthe Kollwitz prideta v muzejsko restavracijo mlada ženska in moški. Ona nosi dojenčka, on nedeljski izvod New York Timesa, poslanega z letalsko pošto. Ona se usede v pleten stol z visokim naslonjalom in ziba otroka v naročju. On napolni pladenj s svežim sadjem, žemljami in kavo v belih skodelicah in ga prinese do mize. Njegovi lasje so skuštrani, njene oči zabuhle. Videti sta kot bi bila vržena dol v spanec in nato potegnjena ven kot potapljači, ko se dvignejo po zrak. On vzame dojenčka. Ona popije kavo, preleti prvo stran, namaže maslo na žemljo in jo poje, v njunem majhnem kotu na soncu. Čez nekaj časa vzame otroka. On prebere Book Review in poje nekaj sadja. Potem drži otroka, medtem ko ona najde del časopisa, ki jo zanima, jé sadje in kadi. Komaj se pogledata. V tem času se zaljubim v to enakopravno ureditev in v otroka, ki sodeluje s spanjem. Vsenaokrog so obrazi, ki jih je Käthe Kollwitz vrezala v les, izrazi ljudi brez nadarjenosti ali sposobnosti za trpljenje najbolj topih vrst bolečine: lakote, nemočne groze. A ta mladi par bere nedeljski časopis na soncu, otrok spi, zelena se je pričela pojavljati na lupini melone in zdi se, da je vse mogoče.

Zgodba o telesu

Mlad skladatelj, ki je tisto poletje delal v umetniški koloniji, jo je gledal cel teden. Bila je Japonka, slikarka, imela je skoraj šestdeset let in mislil je, da je zaljubljen vanjo. Rad je imel njeno delo, bilo je kot način, na katerega je premikala svoje telo, uporabljala roke, ga pogledala naravnost, ko mu je zabavno in premišljeno odgovarjala na vprašanja. Neke noči, ko sta se vračala s koncerta in prišla do njenih vrat, se je obrnila k njemu in rekla: »Mislim, da bi me rad imel. Tudi jaz bi to rada, a moram ti povedati, da sem imela dvojno amputacijo,« in ko ni razumel: »Izgubila sem prsi.« Žarenje, ki ga je nosil v trebuhu in prsni votlini kot glasbo, je hitro oslabelo in prisilil se je, da jo je pogledal, ko je rekel: »Žal mi je. Mislim, da ne bi mogel.« Šel je nazaj med bori proti svoji koči in zjutraj je na verandi našel modro skledico pred vrati. Videti je bila napolnjena s cvetnimi listi, a ko jo je dvignil, je ugotovil, da so listi na vrhu, pod njimi – najbrž jih je pometla iz kotov svojega ateljeja – pa je bil polno mrtvih čebel.