»To je zgodba o Belli, ki se je nekega jutra zbudila in spoznala, da ima dovolj.«

To je uvodna misel romana Umazani vikend, katerega junakinja je sprva nemočna, mlada ženska v svojih dvajsetih. Bella živi sama v neuglednem kletnem stanovanju v angleškem obmorskem mestu Brighton, kamor se je zatekla v upanju na mirno, čeprav od vseh pozabljeno in zavrženo življenje. Svojo ničvrednost in šibkost začuti še toliko huje, ko jo začne neusmiljeno nadlegovati neznani sosed in ji redno groziti po telefonu, med neprijetnim srečanjem v mestnem parku pa ji tudi v živo pove, da jo bo še naprej ustrahoval in slednjič vdrl v njeno stanovanje ter jo mučil, ona pa ne bo mogla storiti ničesar. Bella se še naprej neuspešno in obupano skriva v stanovanju za zastrtimi zavesami, dokler je nekega dne ne sreča usoda in takrat spozna, da ima preprosto dovolj nasilja nad seboj in pozicije večne, nemočne žrtve in – da ji ne bo pomagal nihče drug razen nje same.

Med sprehodom po mestu vstopi v kletno stanovanje, kjer svoje jasnovidne usluge ponuja iranski priseljenec Nimrod. Srečanje z njim je za Bello prelomnica, saj mu izpove vse svoje izkušnje in strahove, on pa jo surovo izzove, naj sama prepozna svojo agresivno in samozaščitno plat. Izroči ji zaskočni nož in jo opozori, da je zanjo že prepozno, saj nima več izbire: ne more več biti ne žrtev ne stranska opazovalka, lahko je samo še aktivna udeleženka in napadalka. Bella po tem nenavadnem srečanju pridobi samozaupanje in odtlej se aktivno upira nasilnežem in poleg svojega zalezovalca preko vikenda ubije še šest moških, ki jo napadejo, slednjič tudi serijskega morilca. Iz preplašene žrtve se spremeni v maščevalko, ki strahu ne pozna več in tudi ne verjame več, da je šibkejša od nasilnežev. Na simbolni ravni roman tudi pokaže, da je zorni kot žrtve ali gospodarja največkrat socialno priučena »veščina«, ter da je podrejeni položaj umazane in krive žrtve najznačilnejši za ženske. Junakinja tako ubija tudi stereotip, pravzaprav že kar mit o tem, da krvavijo in izgubljajo samo ženske ter drugi, ki v družbi veljajo za šibke, manjvredne in nesposobne za boj. Ker Bella odkrije in tudi dejavno zaživi agresivno in nevarno plat svoje osebnosti, roman hkrati stopa po robu mitskega prepričanja o ženskih fantazijah o maščevanju, ki naj bi jih spodbujal zlasti feminizem. Čeprav se je Helen Zahavi v svoji drzni pisavi, ki mestoma spominja na ritem reperske poezije, izognila kakršnimkoli ideološkim opredelitvam ali pa jih je kvečjemu prepustila bralcu ali bralki, se ni mogla izogniti očitkom o spodbujanju ženske napadalnosti in maščevalnosti. A njena junakinja Bella je pristna samotarka, ki se slednjič v boju za življenje in proti vsem napadalcem lahko zanese le nase, saj v urbani džungli zanjo ni nobene skupnosti, kateri bi se lahko pridružila – tega si pravzaprav niti ne želi več, tako kot je ne zanima več, kako dolgo bo še živela, kajti s prestopom iz vloge žrtve v vlogo akterke, ki neupogljivo in »sebično« brani samo sebe, je dosegla svojo izpolnitev. In ravno ta prestop bržkone pomeni tudi kršenje družbeno zapovedanih meja za šibkejše članice in člane, ki se ne zmorejo priučiti prave pripadnosti človeškemu občestvu, zato pa jih to občestvo toliko bolj potrebuje, da odigrajo prepotrebno vlogo grešnih kozlov in »nespametnih« žrtev.

Roman je še pred izidom leta 1991 v Veliki Britaniji sprožil pravi medijski vihar, v časopisu The Sunday Times so celo pisali o moralni vprašljivosti knjige in avtoričini prisebnosti. Naomi Wolf je pripomnila, da časopisna objava psihiatrične razprave o morebitni avtoričini duševni bolezni nedvomno pomeni, da je njena pisava dregnila v tabu. Salman Rushdie je menil, da je to »ogaben, sprevržen romanček o maščevanju in nasilju nad moškimi«, Wolf pa je še dodala: »Kar je pristno subverzivno – in zato obredno kaznovano – je pisanje Helen Zahavi, pisanje, ki dopušča, da končno spregovorijo živali.«

Helen Zahavi (1966) je britanska romanopiska in scenaristka iz Londona. Napisala je še romana True Romance in Donna and The Fatman, njena velika uspešnica Umazani vikend pa je bila prevedena v več jezikov in po njej je bil leta 1993 v režiji Michaela Winnerja posnet istoimenski film.

Suzana Tratnik je avtorica več leposlovnih in teoretskih del. Iz angleščine je prevedla strokovna dela s področja spolov, romane, dramska besedila in kratkoprozne zbirke, med drugim dela Judith Butler, Leslie Feinberg, Jackie Kay, Mary Dorcey, Michaela Cunninghama, Iana McEwana, Trumana Capoteja in Dennisa Cooperja.

/ odlomek /

Oči so se mu premikale pod vekami. Opazovala je njegove oči. Premikale so se, medtem ko je sanjal. Sanjal je o njej, medtem ko je spal na svoji postelji. Sanjal je o tem, da jo daje dol na njenih tleh. Da jo surovo daje dol na tleh kopalnice. Zliva tekočino na njeno kožo. Posluša šuštenje in vonja opekline in jo opazuje, kako se raztaplja na tleh svoje kopalnice. V njegovih sanjah je cvilila in v njegovih sanjah je umrla, njegove oči pa so se še naprej premikale pod vekami.

Izvlekla je kladivo in motrila njegov obraz. Zaradi tega moškega je trepetala v svoji krtovi luknji. Zaradi tega moškega se je zaprla pred svetlobo. Motrila je od spanja potni obraz. Ta ničevi obraz. Ta nikogaršnji obraz. Ta brezoblični sprevrženčev obraz.

Kladivo je držala z roko v žametni rokavici. Dvignila je desnico. Samo spusti jo. Samo spusti jo, na njegovo glavo. Samo zavihti ga po njem. Samo pusti, naj pade. Samo naredi že. Samo naredi že, dokler lahko.

Vendar ni mogla. Tega ni mogla storiti, medtem ko je spal. Karkoli že sama je, pošast pač ni. Ni premaknjena. Ni psihička. Ni še čisto pretrgala vezi, da bi ga lahko pokončala med spanjem. Kajti Bella je prijazno dekle. Sladka in pridkana mala deklica. In ko prijazne deklice pretepajo poredne fantke, jih zagotovo najprej prebudijo. Morda je to trapasto. Ampak tako pač je.

Timothy je spal naprej. Blaženega duha, v blaženem nezavedanju prizora, ki ga je čakal. Prizora z Bello v njegovi sobi, s kladivom v visoko dvignjeni roki.

Priprla je oči in svoje lepo oblikovane ustnice prislonila k njegovemu ušesu. Njen jezik je planil ven in obliznil mečico. Bombažno pokrivalo se je zganilo nad njegovimi dimljami. Svojo vročo sapo mu je izdihnila v obraz in nasmehnil se je v spanju, obdan z njenim vonjem.

Podla, podla Bella. Svilena zapeljivka. Nekrofilska nimfa noči. Uničevalka svetov.

Prasec je bil videti tako radosten. To radost bi lahko obdržal za vedno. On bi bil srečen in sama bi bila srečna. Lahko bi živel svoje nesmiselno življenje. Lahko bi živel svoj naravni življenjski razpon. Lahko bi doživel svojih sedemdeset let in se smejal v spanju, medtem ko bi sanjal pokvarjene sanje. Vse bi lahko obdržal v svoji glavi. To bi lahko naredil v svoji glavi, tako kot dela večina ljudi. To bi lahko zaklenil v svojo glavo, svet pa bi bil varen pred njim.

A to ni bilo dovolj. To ni bilo dovolj za Timba. Moral je najti žensko in jo pritiskati s svojim premrlim mesom. Moral je seči v svojo lobanjo in izvleči nekaj gnilega in ji to vtreti v obraz. Imel je to potrebo. Ni si mogel pomagati. Zadovoljiti svojo potrebo je bilo vse, kar si je želel.

In od vseh žensk, ki bi jih lahko izbral, od vseh žensk, ki bi ovenele, je bedak izbral prav njo, katere potrebe so bile še bolj črne kot njegove.

Opazovala ga je, medtem ko se je rjuha vlažila. Opazovala ga je, medtem ko so minevale minute. Dobila je igro. Premagala ga je. Prebila se je v njegovo jazbino in stala je ob njegovi postelji. Velikodušna zmagovalka mu je naklonila nekaj bežnih trenutkov ekstaze, ekstaze, ki se lahko zgodi le, če ti Bella poliže ušesno mečico.

Če bi vedel, da je obsojen, bi bila to zagotovo njegova zadnja želja: da bi bil deležen tega ugodja v temi, te tolažbe v temi, da bi splezal na goro v temi in se spustil dol na drugi strani. Vse to mu je naklonila, čeprav ni bil vreden tega.

Toda Bella daje in Bella jemlje.

Po zabavi te čaka obračun. Pride čas za prihod in čas za odhod. Čas za zabavo in čas za sodbo. Svečanost tega trenutka jo je pretresla. Če bi ji bilo kaj do obrednosti, bi snela temno rdeč šal in ga zamenjala s čednim majhnim kvadratom črnine.

Toda Bellina pravica ni svetopisemska. Nikoli ne bi mogla vzeti očesa za oko, zoba za zob. Od te šibke in mlahave primerjave bi skoraj bruhala.

Ona hoče oko za zob in življenje za oko.

In tako je bila zadržana, čeprav je vlomila, in upiralo se ji je nepovabljeno vdirati na njegov zasebni vrt radosti, a ker se je kljub temu zavedala, da tempus neizprosno fugit, je v levi roki držala vogal rjuhe.

»Se opravičujem,« je rekla in hitro snela bombažno pokrivalo. Odprl je oči, jo zagledal in zajavkal kakor kit.

To je bilo zelo grdo prebujenje.

Strmel je v zakrito postavo ob svoji postelji. Groza v teh očeh, počasi nabirajoča se groza v teh očeh je bila nekaj, kar bo odtlej pestovala ob svojem srcu marsikatero dolgo noč. Kajti prvič v svojem življenju je pogledala v oči moškega in videla je utripajoč odsev lastnega strahu.

»Končno sami,« je rekla. »Mi trije.«

Predstavljajte si, samo predstavljajte si, da se zbudite in jo zagledate ob svoji postelji. Ženska iz vaših pokvarjenih sanj stoji ob vaši postelji. Ženska iz vaših sluzastih misli, ženska vaših temačnih želja stoji – s kladivom – ob vaši postelji.

Snema si svoj temno rdeč šal, se smehlja se in vas opazuje. Niste je še videli, da bi se smehljala. Komajda ste videli, da bi se kdaj nasmehnila.

Smehlja se, kot se smehlja tlačan, preden z vilami zabode gospodarja. Tisti smehljaj zaradi gorečega zapora. Tisti smehljaj zaradi črva maščevanja. In Timothy, ubogi Timothy,

se je prebudil v to.

S kladivom ga je udarila po licu. Priložnostni, poševni zamah, ki ni bil premočan. Le toliko, da je počila kost. Ponovno ga je udarila in mu tako dala vedeti, da zares ne sanja več. Ponovno ga je udarila, da ne bi izgubila pospeška. In ponovno ga je udarila, kar tako.

Še celo Bella, še celo krhka, drobna Bella lahko dvigne kladivo. Še celo ona ga lahko drži v rokah, ga visoko zavihti in spusti dol. Hrskanje kovine po kosti je bilo precej neobičajni zvok. Če bi igrala kriket, bi jo morda spominjal na udarec kija po žogici. Ker pa ga ni igrala, je ni spominjal nanj.

Temelji sveta so se tako silovito zatresli, da se je komajda spomnil zakričati in v enem samem pošastnem trenutku je pomislila, da bo zapadel v stanje katatoničnega šoka, kar bi ji onemogočilo človeški stik, ki ga je tako visoko cenila.

A potem se je z dlanjo dotaknil svojega obraza in otipal mokroto. Dlan je podržal pred seboj in gledal jagodni madež, ki mu je kapljal s prstov. Njegova usta so zazijala in iz njih je prišel čuden zvok, nekakšen stok nejevere, ki ga ni mogla povsem dojeti, zato je bil izgubljen za zanamce. Njegov obraz se je zgubal in začel se je cmeriti. Tulil je kot dojenček. Ljubeče se mu je nasmehnila in zrla navzdol na občutljivo in nenadno zgrbančeno cvetlico, sramežljivo ugnezdeno med njegovimi stegni.

Začutila je neustavljivo in nerazložljivo željo, da bi govorila z njim, zapolnila manjkajoča mesta in učlovečila njega, ki ga je nameravala zatreti v kali.

»No,« je vedro rekla. »Kaj zabavno tole, kajne?«

Neobvezen klepet ni bil njena vrlina.

Ponovno ga je udarila in mu zlomila nos. Kri je brizgnila. Njegove solze so kri, ki mu je tekla v odprta usta, skorajda razredčile v rožnato. Sedel je pokončno na postelji. Sedel je v svojem lastnem govnu. In ni vedel, naj si zaščiti glavo, nos ali dimlje. (Saj ne da bi ona tolkla po njegovem trepetajočem spolu. Ni tiste vrste, da bi moškega udarila pod pasom.)

Timothyju ni kazalo dobro. Timothy je bil v stanju globoke zmedenosti. Ker pa je Bella zmožna empatije in ker je čuteče bitje z živčnimi končiči, ki vzdrgetajo ob najmanjšem dotiku, je razumela kozmično grozo, ki ga je gotovo grabila.

Razumela je strah, ki mu je drobovje spreminjal v maslo. Razumela je panični strah pred bruhanjem, ki je pinjilo v njem. Razumela je, ker je nekoč bila tam, hodila je po tej poti, potovala skozi tunel in izstopila na drugi strani.

Ni pa mogla razumeti, ni mogla povsem dojeti, zakaj ji ni poskusil iztrgati kladiva iz rok. Ni pa mogla povsem sprejeti, zakaj je samo sedel tam, kastriran, v lužici lastne nesnage.

Nič ni rekel. Bilo je čudno, kako je hlipal in krvavel in molčal. Čudno, a vendar poznano. Kot da tega ne bi mogel spremeniti, zato je pač moral prenašati.

Bella se je za trenutek vprašala, kakšen vlak dogodkov je pripeljal Timothyja do tako bridkega konca. Mogoče mu je mati govorila, da je zelo lep fantek, medtem ko ga je pitala s sendvički. Mogoče mu je rekla, da nobena ženska ne bo dovolj dobra za njenega fanta, in mogoče je to verjel.

Mogoče pa je bila druge vrste mati. Mati, ki ji je bilo materinstvo v breme. Mogoče jo je zvilo v trebuhu, pa je šla na žensko stranišče in en dva tri, kaj takega, pa je zletel ven. Rožnat in zguban se je podelal iz vseh odprtin.

In mogoče to kratko malo ni bilo zanjo, vsa ta mlečnost. Mogoče ga je zaklenila v lopo s premogom ali pa ga je našeškala s pomivalno gobico iz jeklene volne ali s sosedi razpravljala o njegovih hlačkah ali pa ga je nadlegovala na njegov šestnajsti rojstni dan.

Kakorkoli pogledaš, kriva je mamica.

Ubogi mali fantek Timmy. Ubogi mali Tim-Tims. Sploh ni sam kriv. Zares ni sam kriv. Uboge male Timmyje lahko ves čas vidite na teveju. Oskrbovance posebnih ustanov. Dosmrtne kaznjence, ki so uničevali življenja drugih.

Vidite jih na zaslonu, kako se trudijo, da se ne bi muzali, medtem ko sedijo v sveže oprani platneni obleki. Na dan pridejo z vsem žargonom. S tistim zaporniškim zavijanjem vam povedo o terapiji, ki so jo imeli, kako so se o vsem pogovorili, kako so se soočili s tem, kar so naredili. In slišite, kako pod vsem teče in globoko pod površino brbota samoopravičujoče jamranje neskesanega posiljevalca.

Mislijo, da so z bivanjem v zaporu odslužili svojo družbeno pokoro. Le da njihova žrtev ni bila družba. Ne vsa. Ne tisti del, ki šteje. Škode niso povzročili družbi. Niso je tako prestrašili, da si ne bi upala hoditi po cesti. Brazgotin niso pustili na družbi.

Če jih slišite govoriti, da jim je žal, jim ne verjemite. Nikoli jim ni žal, in četudi bi jim bilo, ne bo nič drugače. Ampak če bodo to rekli, če si bodo to kdaj drznili reči, jim ne verjemite. To je lažniva golazen, za katero je kastracija najmilejši rez.

In prišel je čas, da se opravi s Timmyjem. Čas, da se Timba pošlje v tisto luknjo splavnico na nebu. Z obema rokama je prijela kladivo in ga držala visoko nad glavo.

»Pripravi se, da srečaš svojega stvarnika, še prej pa grobarja.«

In s to kratko hvalnico, z nekaj primernimi besedami, s to kratko izreko, ki jo je vedno ustvarjalna, vedno poetična Bella skovala skoraj zdaj in tukaj, je spustila kladivo, zavihtela ga je navzdol in zavihtela ga je na vso moč.

Zadelo ga je po vrhu glave in njegovo telo je poskočilo in blagi stok mu je razprl ustnice. Vodena tekočina jo je poškropila po dlaneh. Temni madeži so pobrizgali stene in se širili kakor črnilo na pivniku.

Ponovno ga je udarila in bilo je, kakor da bi strla jajce, z žlico tolkla po lupini, kakor da bi imela zgodnji zajtrk v Brightonu. Konico je izvlekla iz lobanje, se ugriznila v ustnico in ga udarila. S kladivom je tolkla svoje sporočilo domov, na zanjo edini način. Zbutala ga je v imenu vseh svojih tihih sester. Premlatila je kosti, ki so varovale njegove možgane, in ko je skoraj umrl, je skoraj zajokala.

Njena roka je držala kladivo in kladivo je zamahnilo navzdol. Pomendrala mu je glavo. Zdrobila jo je. Zmlela je drobce v njej. Slišala je poslednji, utišani stok. Nehal je trzati in mirno je obležal. Timothyjevo življenje se je končalo tako, da je volk sit in koza cela. S svojim poslednjim udarcem je za zmeraj pokončala ta posebni krog bede.

Obstajajo določeni naravni zakoni, je premišljevala, določeni železni zakoni, denimo, da je zaničevanje drugega tvegano početje. Ljudje, ki živijo v steklenih hišah, ne bi smeli metati kamnov. Moški s tankimi lobanjami v svoje fantazije ne bi smeli vpletati naključno izbranih žensk.

Pogledala ga je. Pogledala je godljo, ki jo je naredila iz njega, in godljo, ki jo je naredil sam v svoji postelji. Če duša ne bi že zapustila njegovega nedejavnega telesa, bi zagotovo odskočil, stran od brozge raznih tvarin, v katerih je ležal. Njegove rjuhe so bile umazane od nočnih izločkov smetanove barve, prepredene z rdečo kakor sladoled z malino.

Prste je položila na njegovo kožo. Bila je topla na dotik. Bil je videti presenečen, če že ne očaran. Moral je biti sredi dvajsetih. Ne bi znala reči. Pravijo, da najboljši umrejo mladi, kar samo pove, kako malo vedo. Zlomil ji je kladivo, na koncu. Glava kladiva je odletela. Lahko bi poškodovala njo, če je ne bi prej opazila.

Sesedla se je na rob postelje. Od vsega skupaj se je počutila mlahavo. Ni bilo lahko, kar je naredila. Poskusila je zajeti sapo od nenadnega in nevajenega napora, medtem ko je premaknila njegovo levo koleno, da je ne bi zbadalo. Bila je utrujena in oslabela in lačna. Izčrpal jo je, kot je vedela, da jo bo.

Nagnila se je preko in odložila kladivo na nočno omarico. Njegova postelja je bila mehka. Ni razumela, kako ljudje lahko spijo na tako mehkih posteljah. Ta je bila kakor viseča mreža. Ležal je v vdolbini svoje viseče mreže, gledajoč na garderobno omaro. Želela si je, da bi lahko opazovala, kako se bo začel razkrajati. Želela si je, da bi lahko počakala, da bo razpadel. Pronical v svojo visečo mrežo. Z obžalovanjem je stresla glavo. Morala bi ga bila vprašati, kako je dobil njeno številko.

Njegova garderobna omara je bila nabita z oblekami. Bila je natlačena s suknjiči. S prsti je brskala po žepih in najdene reči odlagala na tla. Majhna gomila njegovih osebnih predmetov je rasla kakor bradavica na preprogi. Denar, kosi plastike, ključi. Denarnica iz kravje kože. Hitro jo je odprla. Bila je natlačena z bankovci. Ni si mogla kaj, da ne bi opazila bankovcev. Svežnjev mikavnih dvajsetakov. Vse je vzela. To je bil vojni plen in vsega je vzela.

Všeč ji je bila njegova kuhinja. Bila je lepša od njene. Njeno kuhinjo je razsvetljevala neonska luč, tista surova fluorescentna svetloba, ki te razgali. Njegova kuhinja je bila topla. Udobna je bila beseda, s katero bi jo opisala, če bi to nameravala. Vzela je rjav kruh iz košare za kruh. Hladilnik je bil poln, kar je kazalo, da je načrtoval vnaprej.

Pustila je pol kuhanega piščanca. Preveč bakterij je v hladnem mesu. Strgala in odprla je zavitek svežega čedarja. Bil je zrel čedar, njena druga najljubša jed. Upala je, da zaradi tega ne bo imela nočne more. Natrgala je ledenko in narezala dva zelena paradižnika. Kruh, sir in solato je naložila na veliki krožnik in se usedla za kuhinjsko mizo.

Jedla je počasi in metodično. Bolela jo je roka, s katero je ponesla kruh v usta. Koža na njeni dlani je bila opraskana. Videti je bilo kot odprta rana od drgnjenja z vrvjo. Tanek žamet njenih rokavic ni pomagal. Ni imela česa brati, medtem ko je jedla, in ni bilo nikogar, s komer bi se lahko pogovarjala. Samotni obrok.

Napolnila je čajnik in vrgla čajno vrečko v skodelico bež barve ter vsipala tri žlice sladkorja. Potrebovala je moč in nikoli se ne ve, kdaj pride prav. Nalila je vrelo vodo in z žlico stiskala čajno vrečko, dokler se voda ni obarvala rjavo. Dodala je kapljico mleka in pomešala.

Nekoč je bil Timothy, in ni ga več. Zdaj je bil Timothy-je-bil. Dvignila je skodelico, kakor da bi pozdravljala, in se nasmehnila štedilniku. Žalujoči ostali in nazdravila je njegovemu nedavnemu in neprostovoljnemu odhodu.

Ona je naredila to, da je izginil. Ona ga je izginila. Prišla je na njegov dom in ga potolkla s kladivom. Stala je ob njegovi postelji in ga gledala, ko je krvavel. Srkala je čaj in premišljevala o njem. O njegovi sploščeni in zdrobljeni pojavi, o mlečnati, strjeni krvi, ki jo je izbrizgnil.

Strah jo je bilo, misliti nanj. Ničesar ni čutila, ko je mislila nanj, in tega jo je bilo strah.