/ iz spremne besede /

Jacques Izoard je vse svoje življenje poučeval. Svet otroštva je bil njegov svet. Obračal je hrbet svetu odraslih, kateremu ni niti najmanj želel pripadati, v kakršnikoli obliki že. Poučeval je, ne da bi omogočal mladim, da se izoblikujejo in da se uvedejo v aktivni svet družbe, pač pa da bi ohranili v sebi svojo otroško nedolžnost in bili hkrati oboroženi s kulturo in vednostjo. »Ta povratek v otroštvo, / kako si ga predstavljati? / Šole, iz katerih vro / totemi in lutke, beli prsti / in vsa šara / zvitih gležnjev, / padcev z biciklom …«

Otroci uživajo čustveno bogastvo, ki ga z leti zlahka izgubijo. Toda kako ga zadržati, utrditi? V dialogu s pesniki, z umetniki. Tej občutljivosti je treba dati besede in slovnico. Jacques Izoard je izumil besedišče in skladnjo, kjer igra vodilno vlogo velelnik. Prej nasvet kot ukaz. Prej povabilo kot zakon. V njegovem otroškem svetu ni nobenih budalosti. Nič več kot v svetu Andersenovih pravljic, v Tisoč in eni noči ali v čudovitih sanjah Madame d'Aulnoy. Smo na področju sanj, v katerih so osebe in dekor začrtani z odločnim, rezkim in gracioznim čopičem ali peresom.

Ko sem spoznaval njegove zbirke, me ni nikoli zavedlo, da bi jih bral anekdotično, čeprav sem počasi sestavljal avtobiografske elemente ter si tako ustvarjal dokaj čisto sliko o pesniku, njegovi seksualnosti, njegovih ljubeznih, njegovih nihanjih med asocialnimi porivi in potrebo po družbi (česar ne bodo zanikali številni mladi pesniki, ki so prejemali njegovo širokogrudno podporo, in na katere sta močno vplivala njegova svoboda in jezik), v njegovem mestu Liège, v belgijski državi in širše v frankofonski literaturi.

/ … /

Svet Jacquesa Izoarda je konkreten, mesen, čuten. Kar naprej ga označuje z blagimi pridevniki (moder, lahen, bled, debel, čist, neviden, prozoren, jasen, gluh, medel, bel, okrogel, gladek), vsebuje mehke podobe (mleko, svila, žito, voda, zrak, cvet, oranža, volna, prsi, jezik, med, dih, pero, sneg, bršljan, šepet, zrcalo, vrba, sivka, izvir, vzdih, iris, koža, bezeg, rosa, veka, oblak, lilija). Toda v tem ozračju zadržane bujne želje se pojavljajo nenadna nasilna dejanja (kot kažejo nekateri naslovi: opustošenje, besnenje, jecljavec, enookec, lopovi, ogenj, slep, nevihte, past, dvignjene pesti, strela).

Tako kot je Pasolini v svoji furlanski mladosti sanjal, da bo našel besede, ki bodo pred govorom in bodo izrekale stvari, se pravi realnost, neposredno, torej brez lingvističnega posredovanja, ter tako verjel, da je v narečju ob reki Tagliamento in v lokalni besedi »rosada«, ki jo je uporabljala mladina, našel resničnost rose, ki jo je uradna italijanska beseda »rugiada« izkrivila, tako Izoard išče »govorico zunaj besed / golo pod šepeti / brez soka / kot živo mišico«. Podoba odiranja, kruta in nasilna, zamenja podobo rajskega jezika, ki je bil bližji Pasolinijevim sanjam.

Izoardove pesmi preveva spanec. Pogosto opisuje spečega tovariša in v svojem spancu išče ključ svoje poezije, kar nekje imenuje »moška modrina sanj«, »ženska modina besed«. To so speči iz arabske tradicije, spalci iz pravljic, hranilni vir domišljije, urejeni in podtalni kaos tistega, kar bo kasneje bdenje. Pesniški brezup ima nalogo, da se zbudi v sen. »In sen se zdrobi v prah, razpade.« Prividi, blodnje, mesečniki stopajo s sanjajočim.

Izoard, ki ga v nekaterih pogledih lahko navezujemo na nadrealizem, ohranja iz sna in sanj prevrat nasprotij. Podobe miline in nasilja si nasprotujejo in se pomešajo. »Kaj veš, da ladja potone, če odrežemo jezik mornarjem?«

Glede na njegovo seksualnost, glede na nagnjenost do kratkih in čutnih pesmi, bi ga lahko vključili v družino Konstantina Kavafisa, Sandre Penne in Nica Naldinija. In deloma bi imeli prav. Moja ljubezen do njegovih pesmi je gotovo podobna moji ljubezni do poezije vseh treh, o katerih sem tudi pisal in jih prevajal v francoščino. Toda pri Jacquesu Izoardu ni žalosti, brezupa, bega v minljivost, ki so značilni za Kavafisa, Penno in Naldinija. Zanj niso najljubše teme mimobežni čas, mladost, ki mine in ostaja nedostopna tako s telesnimi srečanji kot tudi s spomini. In seks pri njem ni posvečen.

Njegov »jaz« ni predmet bistrovidne in otožne analize. Raje se stopi s pokrajino in v čas, in prek številnih in drobnih občutij, zdaj prijetnih zdaj presunljivih, vodi v razpršitev sebe. In starost ni imela časa, da bi zabrisala njegovo senco: »Bomo prodajali sveče / koj ko bo sonce potemnelo? / Bomo naredili kol / iz vsake trščice?«

»Ničesar ni pred pisavo,« je Izoard zapisal leta 2004. Leta 1962 pa: »Odkar ne obstajam, sem dojel vso vrednost življenja.« To neobstoječe življenje je bilo življenje besed, ki si je z njimi dajalo obstoj.

Lahko bi zbrali vse njegove spomine iz otroštva in iz njih stkali dolgo brezčasno pesem. Soba, postelja, vrt, sušilnica so njegovi prostori. Pa tudi reka, sadovnjaki, posejana polja, gozdovi in oblaki. Svila rjuh, perilo, ki se suši, intimnost domačega in erotičnega življenja. Pa tudi žita in seno, insekti in luna. Jezika, ki se iščeta, ud kot ptič v dlani, zobje, ki se zadevajo, polmesec na nohtih, pobožane veke, liker na stegnih. Pa tudi cvetoči bezeg, dolgi nalivi, na stotine rečnih vrtincev, v sneg potopljena zora, beli metulji v poljih lucerne.

Včasih je Jacques prišel v Pariz in me poklical iz svojega majhnega hotela pri luksemburškem parku. Govorila sva si, ne da bi si zares govorila. Vedel je, da so mi všeč njegove pesmi in da so mi služile tudi kot nekakšen »ključ« za razumevanje njegovih rojakov, ki so mi pošiljali svoje, kot so Philippe Lekeuche, Philippe Leuckx, Yves Namur, Serge Delaive, Ben Arès, Karel Logist, Joseph Orban, Emmanuel Leforgeur (vsi iz časa revije Odradek, katere kafkovsko ime mi je bilo ljubo, in ki si ga je prisvojil tudi moj omiljeni rimski knjigarnar), in seveda turški umetnik Selçuk Mutlu, pa tudi francoska pesnika Benoît Gréan in Eric Sautou. Nasprotno pa sem njegov svet ločeval od sveta Williama Cliffa, s katerim je imel nenavadne odnose, prežete s tekmovalnim in skoraj nezdružljivim občudovanjem.

Nekega dne sva se znašla v Vilenici, v Sloveniji, blizu Ljubljane. Tja me je povabil Boris Pahor, na nekakšno misteriozno proslavo na dnu jame, kot na obred druidov. Čeprav ne objavljam svojih pesmi, sem bil povabljen »kot pesnik«, kar me je motilo, a sem vendar pristal, da preberem dolgo žalostinko v neki kapeli templarjev. Bilo je septembra 2003. Jacques je bil melanholičen, saj je prišel sam na ta pesniški forum. Narahlo, s posmehom, se je pritoževal nad zavetjem, ki ga je našel v ponoči napisanih kratkih pesmih, kot da bi bila inspiracija znamenje njegove osamljenosti. Iz denarnice je izvlekel zelo lepo, zelo staro fotografijo, pričevanje neke ljubezni, ki naj bi bila večna in je na neki način tudi bila. Na način kot naj bi ljudje razumevali večnost.

René de Ceccatty

…