Prvo, na kar pomislim ob zbirki, je, da sem tudi sam nekako brez: namreč brez upravičenosti ali primernosti, da pišem o tej knjigi, ki se mi zdi izrazito primer ženske pisave, pri kateri sem lahko bralec, opazovalec, razmišljujoči ali so-čuteči posameznik, vendar nikakor ne avtoriteta, ki bi lahko o njej povedala kaj ustrezno poglobljenega ali zaokroženega. Torej nekaj takega, kar bi bralca zanesljivo in strokovno uvedlo v branje njene poezije, ga napotilo v jasno opredeljeno smer ali mu ponudila trdna izhodišča za branje. Saj je moje doživljanje tako izrazito intimnih slik in globin, do katerih se je s svojim izpiljenim izrazom dokopala Tatjana, okrnjeno. Moje branje tokrat morda ni več dialoško, ampak stvar poslušanja, sledenja tem pretanjenim, jasno izrisanim besednim bravuram in arabeskam, ki izvirajo iz srca kot nekakšno razcvetelo ožilje s slike Fride Kahlo, v sledi intimnih prizorov, ki se odpirajo pred mano: »sledi ne boš nikoli izbrisal. / stigme se bodo odpirale še naprej.« (kar je spod II). Morda bi ob branju te poezije lažje slikal kot pisal. Branje me je večkrat spomnilo na pesmi Emily Dickinson, na njen čist, cizeliran verz, pogosto prekinjan s tehtnimi tišinami, v katerih je čutiti izredno osredotočenost, iskanje ustreznega izraza ali natančno prisluškovanje pretakanju tekočin in slutenj v srcu. Ali na slovito občutljivost Marine Cvetajeve. Drugekrati pa zaslišim poodmeve pisave Paula Celana, »srebrnega nitkarja«, ki se po tankih nitih spušča v rudnike živih metafizičnih skrivnosti, v njegovih pesmih utripajočih s silo neznane stvarnosti, do katere se prebije samo poezija: »šele tisto, kar je spod, si res ti: / zapri, zapri oči. / spusti se dol / in še nižje, / do obisti se pogrezni vase. / potežkaj ju / na tehtnici dlani: pijani sta / v dvoje. / od sebe.« (kar je spod I). To ne pomeni, da imam pred sabo le osebno izpoved, hermetično podobo zasebne mitologije, v katero se prebijam/pogrezam kot zunanji opazovalec. Mislim, da je tu na delu veliko več. Pred sabo imam delo objektivnega duha, kot bi rekel Hegel, ki nas opozarja na posebno razsežnost ali pogojenost sodobnega simbolnega sporazumevanja. Sam naslov nas ne opozarja samo na posebno prikrajšanost pesnice kot konkretne osebe (nekoga, ki je »brez: zaprtih oči, tebe, sebe, jezika, hiše«), ampak na nekakšno negativno teologijo, če parafraziram slavnega mistika Dionizija Pseudoaeropaga, torej na vesolje, v katerem šele neobstoj Boga omogoči mistično izkušnjo. Tu se srečamo s stanjem, ki ga označi slavna Nietzschejeva izjava, da je Bog mrtev. V tem smislu je »religija mrtva in je celo takrat, ko se pokaže v navidezni sferi svojih moči, le posamezen znak komemoracije, v kateri je vseprisotna smrt [njen neobstoj]. Ne vztraja več religija, ampak njen teater« (Alain Badiou, Bog je mrtev). Pesmi Tatjane Jamnik so torej takšen teater, komemoracija v jeziku, potem ko je ostala brez vsega, kar je v tradicionalni postavi krojilo vzneseno in tekoče branje poezije. S tem bom zaključil. Namreč z ugotovitvijo, da se Tatjana tega ne samo zaveda, ampak s svojo zbirko tudi ponuja odgovor na vprašanje, kako »pesniti v tem ubožnem času«, torej kako se v odsotnosti dotakniti ne le svojega intimnega jedra, ampak gole poezije, kot oživljene možnosti, ki jo ustanavlja jezik. In kako v polju odsotnosti s pesniško potezo razgaliti tisto zmožnost jezika, ki generira obstojnost sveta.

Iztok Osojnik