Zapisati, da je romaneskni prvenec Jane Putrle Srdić, Po celi ravnini pod nebom, roman o izgubi, bi pomenilo zagrešiti bralsko netočnost; izguba je vzgonski moment romana, izhodišče, ki pa nemudoma soobstaja z momentom pridobivanja in (samo)iskateljstva; tekst izgubo, ki je tako za osrednji protagonistki, Hano in Victorio, kot tudi za lisico, katere zgodbo vzporedno spremljamo, izguba bližnje osebe, razplasti v izgubitev neke notranje orientacije, občutka zase sámo v časoprostoru ter v odnosu do drugih ljudi, neljudi in okolja. Ta proces spremlja tudi disociacija, zareza v odnosu likinj do dotedanjega življenja in ljudi v bližini. Zlasti je to poudarjeno pri Hani, ki je pretežna fokalizatorka romana. Po nenadni smrti Igorja, ljubimca, s katerim je izgrajevala dom / sub odnos (sama je bila v podrejeni vlogi Igorjeve »igrače«), ki je po eni strani raziskoval meje zaupanja in predajanja sočloveku, po drugi strani pa je kljub konsenzualnosti z odvodi hierarhičnosti razmerja puščal rane in v marsičem sledil patriarhalni shemi, Hana doživlja »disenfranchised grief« (brezpravno žalost), žalovanje, ki je družbeno nezaznano in ga je težko izraziti (za razmerje z Igorjem, ki je bil poročen, ni vedel nihče, razen njiju), smrt pa v njej vzbudi tudi prevpraševanje lastnega okolja, dela, načrtov za prihodnost … v mnogokaterem pogledu jo izruva. Hana nato zapusti domačo Ljubljano in se v iskanju svojega dopisovalca Iosija, ki naj bi po pričevanju njegove partnerke Victorie, nenadoma izginil, odpravi v Buenos Aires, s čimer postane razkorak, odtujitev, ki jo čuti v domačem okolju, oprijemljivejši. Toda izgubitev v Po celi ravnini pod nebom nikoli zares ne obstaja brez najdevanja, ki se izrisuje kot ključni idejni moment romana; še pred odhodom v Argentino tok pripovedi o Haninem doživljanju po Igorjevi smrti prekinjajo pripovedi o iskanju stika z drugo, tujo zavestjo, ki jo Hana v otroštvu pri potapljanju raziskuje ob srečanju s hobotnico. Besedilo pri raziskovanju navezovanja stika tako ne diskriminira po liniji vrste; Hana odnose z neljudmi vzpostavlja skozi pogled ter pripoznanje zavesti, ki obstaja za vsakim parom oči, pa tudi skozi gib in dotik. Telo, najsibo človeško ali nečloveško, je v romanu zadostno za posredovanje sporočila, intence, želje; sporazumevanje, komunikacija, lahko tako steče tudi z lisico, ki se prikaže pri nekem jezeru, kamor gre Hana pit vodo; stik se porodi s skupnim pitjem, a tudi z vzajemnim razumevanjem, kje so meje osebnega prostora ene in druge, s tem pa tudi razvijajočega se odnosa. Pri kravah prav stik z njihovim telesom pomeni zmožnost doživetja sobivanja in bližine. Ta perspektiva je tisto, kar omogoča, da se roman vzpostavi kot prostor, ki bivanjske izkušnje, izkušnje zavesti, a tudi potrebe po kontaktu, bližini in telesnosti ne zamejuje na človeškost, temveč jih pozna in razume čezvrstno. V tem smislu je dobrodošel poskus upovedovanja bivanjske izkušnje lisice, ki se primarno opira na čute; pomeni poskus pripoznanja in zamišljanja zavesti, drugačne od človeške. Obenem ostaja vseskozi jasno vpeljano pripoznanje, da tuje zavesti ne moremo doumeti v celoti, da lahko prihaja zgolj do trkov, srečevanj, ne pa tudi do vstopa v tujo zavest; roman te meje spoštuje, a obenem ravno iz tega razumevanja tolikanj više ceni pristne »klike«. Prav skozi »klike«, intuitivna razumevanja, telesnost, skozi najbolj intimne, visceralne spoje se kot osrednji odnos romana kaže nastajajoči lezbični odnos, ki postopoma vse bolj prerašča vtise, spomine in stike izgubljenih razmerij; odnos med Hano in Victorio ni zamejujoč in ni definiran; podobno kot likinji sami, tudi njuno razmerje obstaja v prehajanju in svobodnem izrazu ene in druge; skupaj ju držijo stiki, ki pa niso vse, kar likinji sta, pri čemer daje razmerje prostor tudi tem vsebinam, ki niso presečne. V tem smislu se lezbično razmerje v romanu izkazuje za razmerje prihodnosti, v katerem se subjektka lahko izrazi v celoviti avtentičnosti. Po celi ravnini pod nebom je tako roman o izgubljanju, najdevanju, odcepljanju, pripadanju in samosvojosti, samobitnosti, ki jih ne omejuje ne po liniji spola, ne po liniji vrste – vsebino najdeva v izmenjavi in njeni vsakokrat subjektivni kvaliteti.

Anja Radaljac

/ ... /

*

»Kmalu grem v Ushuaio. Greš zraven? Do takrat si lahko pri naju, nima smisla, da plačuješ hotel.«

Sliši se bolj kot odločitev, ne vprašanje in Hana je tiho, razdvojena je med svojo neodvisnostjo in namerami drugih ljudi. Z ljudmi vedno pridejo pričakovanja, ki jih ne more izpolniti, ne da bi v ozadje potisnila dela svoje neodvisnosti, ki se je od nekdaj oklepa. Kadar pride kdo, ki je dovolj zahteven in vztrajen, da si jo jemlje po delih, se mu postopoma prepusti in to se nikoli ne konča dobro.

*

»Kaj naj pripravim?«

»Nič, samo svoje telo mi boš zaupala. Prinesem vrv.«

»In kaj boš z mano zvezano?«

Ne odgovori ji.

»Predstavljaj si, da vse tvoje misli in nasprotujoče si želje zvežem skupaj v sveženj. Vrvi te držijo v telesu, povsem prisotno v tem trenutku.«

»Lahko dobim napad panike, če se ne bom mogla premikat.«

»Vsak hip te lahko odvežem.«

Gleda jo in potrpežljivo čaka, da si bo upala stopiti še dlje, še bolj v neznano, nikoli ni vedela, ali stran od sebe ali v svoje središče.

*

Sveže vrvi dišijo po juti in gibko drsijo med njegovimi prsti, ne sprašuje ga, kje se je naučil šibarija in kdo je bila ženska, ki jo je privezoval, naučila se je, da ne sprašuje več.

Ko jo položi na trebuh, z eno nogo pokrčeno in prevezano čez stegno, z rokama na hrbtu in vrvjo, ki jo stiska čez nadlakti kot utesnjujoč objem, z občutkom omejenosti, ki meji na bolečino, in kot je pravilno napovedal, trdne varnosti, se zgodi nekaj nenavadnega. Pozabi nase, na majhno sobo, v kateri čepita na lesenih tleh, zapre oči in zazdi se ji, da je zunaj na zraku, na soncu, morda na palubi in on stoji nad njo z vrvmi v rokah, veter mu lepi lase na obraz, medtem ko se sklanja k mreži, vidi vrvi, ki so zglajene in pobeljene od sonca, opazuje prizor od zunaj in ne čuti več svojega zvezanega telesa na deskah palube, zaznava zgolj njegovo zatopljenost v opravilo, njegovo samoto. Gleda moškega samega zase, vidi ga povsem jasno, čuti njegovo bistvo.

Odvezana dolgo leži v njegovem objemu, preden se zares vrne, preden začuti povezano toploto njunih teles.

»Nisem pričakoval, da te bo tako odneslo.«

8.

Hana zapusti stičišče popotnikov, še zadnjič pogleda v notranje dvorišče, ki sta si ga brez besed delila z Robertom, njega ni več in ve, da se bo, ko se bo odselila iz hotela, spremenil tudi njen prehodni status popotnice brez cilja. Nič več ne bo z mislimi napol na stari celini in napol na novi, ne bo izvzeta iz dogajanja, morda bo nekdo zvečer čakal, da se vrne v stanovanje. Vsaj začasno bo živela v stanovanju kot večina prebivalcev Buenos Airesa.

*

»Položiš filter na kafetiero in dodaš tri žlice kave. Potem počasi prelivaš … počaaasi! Drži više,« jo uči Ava. Kovinska posoda sicer nima veze z njeno domačo kafetiero, kot tudi kava ni temno pražena italijanska mešanica za espresso, ampak so to fini svetli drobci s sladkorjem, ki naredijo tekočino karamelno mehko, ko jo Ava vlije čez vroče mleko v skodelici.

Sedaj v jutrih, ko prva vstane, prinese Victorii ta preliv preliva v posteljo na galeriji, zadovoljna je, da ne kuha kave le zase, in zabava jo Victorijin pravkar prebujeni, začudeni obraz, ko vrže odejo s sebe in zakriči, »¡Dios mío, alguien me hizo café!«

*

Splezata po ozkih stopnicah skozi nizka vratca na streho, Victoria si zvija tobak.

»Z Iosijem sva zjutraj pila kavo onlajn.«

Medlo sonce se prebija med oblaki, ptičji kriki in hrup prometa v ozadju so edini zvoki, veliko zraka je tu, zračne mase v gibanju, ki prepogiba papirčke za tobak, Hana zamiži, da začuti nekaj toplote na vekah. Iosi je vsaj živ.

»Zelo dolgo sva se pogovarjala in videvala samo prek neta. Zdel se mi je bližji kot potem, ko sva se srečala. Tko lahko je bilo z njim. Neobremenjeno. Lahko sem rekla karkoli. Videl me je skuštrano, v pižami. Nikoli nisva imela običajnih protokolov za dejte, da bi morala bit drugačna kot sva.«

Kako privlačna je zjutraj, pravkar prebujena, z zmehčanimi potezami in pogledom, ki še ni povsem tu.

»Iosi res veliko bere.«

»Si rekla, ja.«

»Daje občutek, da vse razume, karkoli bi rekla, ga ne bi presenetilo. Nisem imela filinga, da me ocenjuje, včasih sem čisto pozabila, da sem z njim. Mislim, ne pozabila, to se sliši hecno. Ampak prenehala sem se zavedat sebe. Kot bi bila sama, samo da je bit sama z njim bolj prijetno.«

»Vem, kaj misliš.« Morala bi jo vprašat, kaj se je zgodilo, preden je odšel, ampak res me ne zanima.

Nekaj časa strmita čez strehe hiš, na katerih ne postopajo vrane, pač pa beli ptiči z jasno črto temno rjave glave in belim krogom okrog oči. Dva stojita na sosednjem dimniku in kljuvata nekaj podolgovatega. Obala ni daleč.

»So to galebi?«

»Ja, kapučino galebi.«

»Se hecaš?«

»Ne, res. Jajca imajo kapučino barve. Ponavadi jim še race podtaknejo kakega svojega. Nimajo nič proti.«

»En otrok gor ali dol.« Nasmeh. Kaj je zdaj s to žalostjo.

»Na koncu jim nič ne manjka. Odrasli jemljejo ostanke hrane drugim ptičem. Čist možno, da imata nogo rakovice. Nekomu sta jo ukradla.«

»Vse je prepleteno, ne?«

»Ja. Spomladi se nekateri vračajo na sever. Vse do Brazilije. Mogoče sta priletela iz Ushuaie.«

Jasno, kaj zdaj razmišlja.

»Ne razumem, zakaj se ni potem, po dolgem času, ko sva se prvič vidla v živo, vse enostavno nadaljevalo. Prej sva se smejala, ni nama blo nerodno, noben pogovor ni bil banalen. Zmeraj sva imela čas. Potem se je po nepotrebnem zapletlo.«

Obsojajoče gleda kapučinarja.

»Onlajn sva se tko privlačila. Tudi v živo, ampak kot da je bilo v živo manj zares.«

Victorijin obraz je prazen, kot bi ji te besede izpile vso energijo. Nekaj časa je tiho, premišljuje.

»Mislim, da je bilo to zaradi njegovih knjig. Zaradi knjig, kot je tvoja, je vse razumel in zato mi je bil tako domač. Ampak zaradi njih tud nikoli ni bil zares z mano. In onlajn je to laže prikrit.«