KAKTUS

Živela je v neprestanem strahu, da bo kaj pomembnega in lepega v življenju zamudila. Pogosto je potovala in še pogosteje trpela, ker ne potuje. Menila je, da so resnična doživetja in sreča vselej nekje drugje, vseskozi je bila prepolna načrtov, kako bi jih ujela za rep, kako bi v nenehnem gibanju našla tisti kristalni trenutek, ko se, tako vsaj pravijo sanje, življenje spremeni v pravljico.
Proti koncu decembra 1990 se je odločila, da bova novo leto pričakala s kopico neznancev na Hvaru. Vsa navdušena mi je to naznanila kot predlog, izrazil sem nekaj pomislekov, a so jo tolikanj razžalostili, da sem naposled njeno odločitev vzel za skupno. Predzadnjega dne tistega leta smo se zbrali na Marijindvoru. Bilo je navsezgodaj, tramvaji še niso začeli krožiti. Seznanil sem se z množico blaziranih tipov in deklet v prazničnih oblekah, ki so me nezgrešljivo spominjale na pijančevanje. Dvanajsterica odraslih plus gora stvari plus razigrana bokserka smo se porazdelili v troje avtomobilov. Golfa sta vozila spredaj, sledila jima je napol razpadla diana. V njej naj bi potovali midva, pa plešast študent elektrotehnike, njegovo debelo grdo dekle in pasja samica. Avto je bil prelepljen z lepilnim trakom, kakršnega uporabljamo za pakete, vleklo je z vseh strani, noge so se nam malone vdrle skozi dno. Neznosno počasi smo se cijazili proti jugu, debeluška je razpredala o pariških parfumih in psica je brez prestanka spuščala glasne smrdljive vetrove. Vsakič sproti sem se spogledljivo posmehljal, kaj splošnega pripomnil in si preklemansko prizadeval, da bi si moje dekle mislilo vse najboljše o mojem počutju. Prek Ivanplanine se je diana plazila dvajset kilometrov na uro, v Konjicu je dvakrat pokašljala in slednjič obtičala na mestu. Bokserka se nam je spet glasno olajšala pod nos in veselo zalajala. Stopili smo iz avta, ustavila sta se tudi golfa in pričelo se je posvetovanje, kaj storiti. V vsakršni kombinaciji sva se izkazala kot presežek. In ko smo se že dogovorili, kdo bo nadaljeval pot z vlakom in kdo z avtoma, sem jo povlekel za rame in ji šepnil:
- Kaj pa, če bi se midva le vrnila?
Ni me pogledala srepo, kot sem pričakoval, zmignila je z rameni in zavzdihnila.
- Kdo jim bo povedal?
- Ti povej, ti si moški.
- Daj ti, jih le poznaš. Razen tega, če bom rekel jaz, bo slišati, kot da naju je nekaj zjezilo.
Kajpak je ona zagostolela, da se vračava v Sarajevo. Od nekdaj sem znal z lepimi besedami prelagati prijetne in manj prijetne odločitve na druge.
Do odhoda vlaka sta nama preostali dve uri in pol. Sedla sva v mrzlo in prazno hotelsko dvorano. Se tipala s pogledi, poplesavala z drobnimi, nežnimi dotiki.
- Res škoda! sem se zlagal.
Obtoževala se je, da mi je uničila novo leto. Ljubkovaje in z malimi moškimi zvijačami sem jo prepričeval, da se moti.
- Žal mi je tudi zaradi daril.
Vedno sem bil rad obdarovan, zato sem vztrajal, naj to dejanje opraviva kar v Konjicu. Nasprotovala je, ker se ji priložnost ni zdela bogvekako slovesna. Še vedno je čakala na tisti kristalni trenutek. A saj sem že povedal, da sem mojster pregovarjanja.
Previdno je odprla nahrbtnik in še previdneje potegnila na plan škatlo jubilejnega vinjaka.
- Odpri!
Škatla je bila lahka in v njej očitno ni bilo steklenice. Pa saj bi bilo slaboumno. Notri je bilo nekaj lepo ovitega v bel papir. S prsti mi je namignila, naj odpiram čimbolj previdno. V drobcenem lončku je bil prav tako drobcen kaktus. Nič večji od novorojenčkovega palca.
Nikoli ji nisem povedal, da sovražim sobne rastline. Ker zahtevajo pozornost in red, zahtevajo, da misliš nanje, jaz pa nisem vedel niti tega, kako naj mislim na ljudi, ki jih imam rad. Ko je umrla babica, so vse rastline v moji sobi posahnile. Bilo mi je hudo, čeravno jih nisem maral.
Nasmehnil sem se, jo poljubil in izrekel nekaj navdušenih besed. Ko se je prepričala o njihovi iskrenosti, sem pred njo položil Chanel 5 (kupil sem ga, kakopak, z mislijo na Marilyn) in Eseje o fotografiji Susan Sontag. Nikoli ji nisem podaril samo knjige, ker je, bržčas pravilno, domnevala, da ji knjige podarjam z mislijo nase, ne pa nanjo.
Kaktus sem postavil v polsenčni prostor svoje sobe, ob mavčni kipec svetega Vlaha in zglajen kamenček z luknjo na sredi, ki prinaša srečo. Čez nekaj mesecev se je začela vojna na Hrvaškem, Špegljev film, Plitvice, Borova Vas …
Vsakih pet dni sem ga redno zalival in pazil, da ga nisem premikal. Nekoč mi je babica povedala, da se kaktusov ne sme premeščati. Uspevajo samo na istem mestu. Ni posebej pomembno, kakšnem, in sploh ne najlepšem, šteje edino, da tam ostajajo. Skrbel sem za kaktus in se samemu sebi čudil, kako to, da se pri njem nisem pregrešil.
In namesto da bi se posušil, kakor pač preminejo vsa ljubka darilca, ki jih trgovci namenoma ponujajo očem pred prazniki, je začel rasti. Širil je bodice, nežne kot pri čisto majcenem ježku, se debelil in zlagoma obračal za soncem. Ni bil več kot novorojenčkov palec. Kadarkoli je prišla v sobo, je bila srečna, ker se ni utopil v moji nemarnosti.
- Postaja ti podoben.
- Kaktus?
- Pravzaprav ne tebi, temveč določenemu delu tvojega telesa.
Sam česa takega, priznam, nisem zapazil, a po tistem, ko mi je povedala, sem nanj začel gledati drugače. Kaktus je postal najina prisrčna drobnarija, tista drobnarija, zavoljo katere se vse ljubezni izvijejo iz obstoječih okvirov in postanejo vredne spomina.
Tedaj, ko je bil Vukovar v ruševinah, sem začutil, kot da me je po vratu oplazila ledena sapa. Življenje je postajalo na moč resna stvar, drugačna od vsega, kar sem že vedel o njem. Sleherna napaka je lahko usodna, sem čutil, čeravno mi še vedno ni bilo jasno, zakaj ali čemu.
Konec marca 1992 je odšla iz mesta. Zdelo se je, da odhaja tako, kakor greš na ekskurzijo. Brez slovesa.
Na začetku aprila sem se preselil v klet. V krošnjo jablane je padla granata iz minometa. Šipe so popokale, drobec šrapnela, nič večji od riževega zrna, je zdrobil staro avstrijsko ogledalo na psihi poleg omare. Steklo je počilo z natančnostjo zemljevidnega meridiana. Telefoni so še vedno delovali in poskušal sem ji to predočiti. Ni razumela. Bržkone je mislila, da mi je nekaj počilo v glavi.
Vsakih pet dni sem se povzpel po stopnicah in zalil kaktus. Zdaj se je bil že upognil proti četniškim položajem. Splašeno sem pogledoval proti soncu in vsak čas pričakoval strel. Spodaj je bilo toplo, vlažno in domačno. Zaudarjalo je po gnilem krompirju, premogov prah je skelel v očeh. Baje še v maternici ni lepše.
Začela je verjeti, da smrt obstaja samo v Sarajevu. Postala je patetična in popolnoma odtujena. Vprašala me je, če si želim, da greva na Novo Zelandijo. Odgovoril sem ji, da bivam v kleti, da je tista dežela zelo daleč in da nisem prepričan, če bi bil tam posebej srečen. Za kaktus ni nikoli vprašala. Sam ga nisem hotel omenjati.
Ljudje se spremenijo, ko so sami v temi. To se primeri nezaznavno. Poznam zgodbo o človeku, ki je karseda vsakdanje legel v posteljo in se zjutraj zbudil popolnoma osivel. Nikomur ni znal povedati, kaj je sanjal. Tedaj sem živel v obupnem strahu pred zimo.
Nekega jutra, ravno na peti dan, je vsa voda v stanovanju zaledenela. Šele takrat se mi je posvetilo, da kaktus ne prenaša mraza. Prijel sem ga in odnesel dol, v klet, k peči, kjer smo kurili premogov prah. Ne preblizu ne predaleč. Natanko tako, kot sem domneval, da ustreza kaktusom in ljudem.
Naslednjega dne je ležal preko roba lončka. Kako ležal? Pač, z vrhom navzdol, kot da je sonce nekje spodaj. Še zadnjič sem ga zalil, četudi sem sprevidel, da je z njim konec.
Vojna me je naučila, kako umetno obrzdati občutke in živce. Ko začnete govoriti o rečeh, ki bi me utegnile vse preveč presuniti, se mi nekje v notranjosti prižge rdeča lučka, kot tista, ki briše šume z magnetofonskega traku, in že ne čutim ničesar več. Ampak ko pomislim na tisti kaktus, nič ne pomaga. Kot nekakšen drobcen derivat otožja je, navidez nenevaren, kot grenki mandelj ciankalija. Nekoč so bili ljudje, ki jih je žalostilo, ker so konji umirali stoje, mene pa žalosti, ker kaktusi klonejo kakor deček v tisti Goethejevi pesmi. Ta reč navsezadnje ni tako pomembna, razen kot opozorilo, da moraš v življenju paziti na podrobnosti. In na nič drugega.

(prevedla Sonja Polanc)