Rdeč madež ob postelji

ni nič drugega kot kri lansko leto ubitega komarja (če si sklepal na kakšno nespodobnost). In odkar imamo školjko s slabšim splakovanjem, so te male nedoslednosti v higieni postale predmet družinskih nestrpnosti. Ob kosilu, na primer, je nekdo iz dolgočasja ali pomanjkanja identitetne osmišljenosti prenehal uporabljati pribor. Kar pa niti ni bilo tako strašno moteče, saj se je kmalu zgodila opozicijska gesta najmlajšega, ki je lahko zdaj (ko smo si pričeli jemati pravico za vsako dejanje posebej) nabijal svoj izbor božično-novoletnih melodij tudi ob običajnih neprazničnih in sezonsko nespecifičnih dnevih. (O petju na tem mestu ne bomo posebej govorili.) In tako smo jedli (nekateri z nogami na mizi), nakar nas je zmotil nenapovedan obisk mestnega veljaka. Seznanil nas je z nekaterimi občimi/občinskimi pravili. Očitno nam vsem le ni bilo jasno, da je sarkazem bolje obdržati v družini.

Stane, vratar

Trideset let že sedim za tem oknom, no, za to odprtino; prosojno plastiko so večkrat zamenjali. Zamenjali so tudi že tajnico, dve čistilki, tri vodje prodaje in dramaturginjo. To je verjetno edino podjetje, ki ima dramaturga. Nekoč mi je šef sam od sebe povedal tole: »Veš, Stane, dramaturg v podjetju je kot ta v gledališču – skrbi za odnose med dogodki, osebami in časom, v katerem živimo – je nekakšen »piarovec«, psiholog in prišepetovalec … Govori nam, kar pozabljamo, da lahko opravljamo svoje dolžnosti, ne da bi ob tem žalovali za otroškimi sanjami. Razumeš, Stane?! … Sem vedel, da boš razumel!« In to mi je ostalo; kot nekakšna Titova slika se pojavi vsakič, ko podvomim v smiselnost tega kvadratnega metra in pol … K meni se prihajajo podpisovat, odjavljat in včasih tudi pogovarjat. Verjetno mislijo, da mi delajo uslugo, toda v bistvu mi ni dolgčas. Kadar ni nikogar ali skoraj nikogar, recimo ob nedeljah in praznikih, skozi šipo rišem vse te nikoli videne dramaturške situacije … Ali pa le opazujem snežinke in kaplje in mirno čakam, da se jim pridružim. Samo še luči ugasnem, zaklenem in vklopim alarm …

Zdravnici …

Opozorila me je na sinovo slabokrvnost kot na mojo osebno pomanjkljivost. Družbeno gledano, sem v navzkrižju z naravo in državo hkrati. Ali pa sem spet vse skupaj samo narobe razumela. Vajena sem se zagovarjati kot poceni odvetnik, čeprav mi je bilo položeno v zavest, da to res ni moje področje. Talente, ki jih manifestira moje telo in um v skladu z matrico sveta, sem letos dala pod jelko – z namenom, da jih odvijem naslednjo zimo, ko bom razbremenjena svojega poslanstva že našla »pravo službo« in se bom lahko v miru posvetila taljenju časa … Ko bom hodila okrog zamrznjenih jezer in sprehajala nevzgojeno pasje življenje; ga spustila s povodca, da bo divjal kot zverjad preko polja ob vasi … in nosila bom stare pletene puloverje – enega čez drugega, da me bo grela le žival in vsa poli-vlakna bom pustila v hiši … v zakurjeni hiši – obloženi z lesom našega gozda in okrašeni s kičastimi ročnimi deli tukajšnjih žensk … In če se bom po sili razmer morala vračati v zdravstvene domove in podobne institucije, bo moja kri tako polna železa, da bo iz nje mogoče zgraditi novo bolnico ali kar se pač potrebuje.

Vabilo

Na hrbtu je ležal in gledal oblake,

ki so spreminjali svoje robove, obrise,

ki so bili živali, ljudje, podmornice,

letalonosilke, nogometno igrišče

(s celo ekipo – vključno s trenerjem).

Bili so rože in polja in mehke igrače.

Vse se je zgodilo brez njega.

Potem pa je moral vstati, pobrati

torbo polno dejanskih predmetov.

Poleg svinčnikov in zvezkov je danes

nosil vabilo z razmazano štampiljko.

Velike rdeče črke v naslovu in ležeč

modro obarvan zaključek: otroci so

naše največje bogastvo …

Imelo ga je, da bi papir kje slučajno pozabil;

npr. pri sošolcu ali na klopi pred šolo …

In ko je hodil proti domu s sveto zaobljubo,

da ne stopa na pljunke ter vse moteče

štrleče reči, je sklenil, da bi bilo dobro,

če bi bilo mogoče, postati pilot in

si ogledati vse te podobe zelo zares in od blizu.

Otroška soba

Spomnim se, bil je češnjev les

z vsemi značilnimi zarezami,

temnejšimi deli in svetlimi lisami.

Neskončno dolgo sem lahko zrla

v strop, mizo, omare … dedek

pa mi je izrezljal celo nekaj igrač.

Vzorci so bili lepši od vseh tapet,

ki so naredile babičino kuhinjo

za rajski vrt, lepši od čeških risank

in lepši (prosim, odpusti) od dlake

mojega zdaj že pokojnega psa.

Neskončno dolgo sem lahko zrla

v letnice in luknje, ki so jih naredile

žuželke, in vse, kar je bilo videti

v tem toplem lesu, se je zdelo

dobro premišljeno in dovršeno.

Maline

Včasih so nam vsem dajali

eno samo vrsto mleka v prahu,

tistih nekaj par sadnih kašic

in večinoma smo se igrali

z enakimi igračami. Čevlje

smo nosili slovenske – ortopedske

ali navadne, po ostala oblačila

pa smo – jasno – hodili čez mejo

v Trst. Ko so na trg prišli prvi

računalniki, so bile slike dovolj

kvadratne, da smo jih lahko razumeli

in pri tem so nam brez problema

sledili tudi starši naših staršev.

Nostalgija! je preprost sistem lepot,

ki jih morda nisi v celoti doumel,

ko je bil še njihov čas, zato zanjo

ni nikoli prepozno …

Na vrtu, kjer sem odraščala,

je bilo polno malin,

zvezanih v smiselne skupine.

Zadaj nad njimi pa je rasla

neka sredozemska vzpenjalka

(žal vedno pozabim njeno ime).

Spomnim se, da so se lepo dopolnjevali

ti sveže-topli odtenki z vijolično-roza

sadeži malin. To je bilo še preden

sem se odločila, na kateri/čigavi strani

bom živela … Takrat, ko so bile vse punčke

roza (in so še vedno), sem izbrala modro

– imela sem pač starejšega brata.

A če ga ne bi imela? In če bi bila moja mama

vsaj malo bolj simpatična – bi se danes znala

smehljati in kimati?

Včasih so nam vsem dajali tiste roza tablete,

da smo jih dobro prežvečili in dobili roza

zobe. Kjer se je barva zgostila, tam je bilo

potrebno več nege …