Če je prvenec Delta obetal (ra)zlivanje, Krog zasledoval sidrišče, je tretja zbirka Kaje Teržan vsa v iskanju (izgubljenega) časa. Naslov pa ne sme prehitro zavesti v sklepanje o časovni stiski sodobnega človeka, ženske, samohranilke, saj pesnica te kategorije ne razume le v banalnosti vsakdana, temveč ga kot teorija relativnosti spaja s prostorom, tega pa s telesom, ki ostaja v jedru njenega raziskovanja. Odnos med časom in prostorom je v zbirki ključen, precej zapleten, zlasti pa pretesen, zato ju skuša razdružiti, da bi vsaj ena razsežnost postala obvladljiva, nemara celo pomirljiva. Poguben se zdi zlasti učinek (preteklega) časa na prostor (telo), ki se tokrat izrazito ponotranja. Če se je zlasti v Krogu prepišno telo izpovedovalke obračalo navzven, širilo v naravo in njene prvine, se zdaj obrača navznoter, kjer (protislovno) v lastni notranjosti išče stik s svetom: »Moj odnos do telesa / je moj odnos do sveta: // zelo se trudim / vzpostaviti stik.« Pretežno gibanje je torej sredotežno, subjektka oziroma njene različice kar naprej nekam vstopajo, prodirajo, celo kljujejo … v telo, maternico, dednino, deblo, prednike, grad, gozd, mesto. Ti notranji prostori so temačni, ne glede na velikost tudi klavstrofobični, strašljivi, zagonetni, mestoma zavlada že kar srednjeveško občutje z grotesknimi praksami telesnega mučenja: »Gibe sablje in meča nosim v krvi.« V teh sobanah in prekatih srečujemo trupla, okostnjake, smrt je blizu in morebitno odrešilna, kajti nelagodje, strah, represija, utesnjenost in pohaba tvorijo le eno (časovno) ravnino, ki nariva in prekriva drug(ačn)e čase oziroma duši željo po novih plasteh, manj tesnem telesu. Iz tega krvavega boja na žive in mrtve pljuskajo pričujoče pesmi.
Izpovedovalka ne ždi le v preteklem in podedovanem, arhetipskem, temveč skuša polno, osamosvojeno živeti tu in zdaj. Na občutljivi pesemski tehtnici je boleče in temeljno razmerje med (njeno) svobodo na eni in (njeno) dolžnostjo, družbeno vlogo, pripadnostjo, povezanostjo, zvezanostjo na drugi strani. Spoj in Presledek. Varuh in vladar. Kako biti povezan in ne obviseti »nad pečino kot okras ali posvečeno nihalo«? Kako vzpostaviti ali imeti lastno telo (prostor) in ga napolniti s samim sabo, in ne z vlogo mame, ljubimke, prijateljice? Biti poln (kot) kamen in hkrati pripravljen na razkroj: »Moja edina obveza je moja celost, / moj obseg … Ko me odnese, / ko padem, se lahko okrušim, / zato polnim s sabo vsak drobec / peska, ki bo nekoč nastal iz mene.« To uporno iskanje materije/snovi (domovine/družine), v kateri bi bilo mogoče biti polna in prazna hkrati, vidna in nevidna, slišna in neslišna, izgubljena, se zdi hkrati nemogoče in življenjsko odločilno, zatorej vredno: »Tu, v gozdu, je zrak tako poln sebe, / da čutim obliko svojega telesa, / ki se odtiskuje v njem.«
Obrat k raztezanju-raztrganju sebe, svojega telesa (prostora) se kaže tudi v pesemski obliki, ki ni več strnjena, sklenjena v neprekinjeno dolgo kitico, temveč so verzi bolj pajčevinasti, kot bi si pesem želela izboriti čim več zraka v siceršnji nepredušnosti. Odpadli so tudi vsa polikanost podob, mehkoba, zaokroženost linij in glajenje, zdaj so na delu izrazna, erotična, bivanjska, telesna neposrednost, surovost, brezkompromisnost. Kajti vzpostaviti je treba ločnico, boj navsezadnje ni le protagonistkin, temveč okoljski in družben. Preživitveni nagon pesmi-telesa je silovit in izpolnjujoč: »Ni imela več prostora – korenine je ovila okrog same sebe.« Rast navznoter pa premore vitalnost, s katero se zna razraščati le pesem. Nekoč bom imela čas je odločna zbirka, skrajno uporna in skrajno zavezana poeziji kot načinu biti. Bolj kot upesnjena teorija relativnosti je pred nami praksa relevantnosti. Izbojevana in sprejeta navzočnost: »Življenje me ljubi, vem. / Vse njegove zavrnitve / uokvirjajo prostor, ki me potrebuje.« Napočil je čas njenega prostora, sedanjost ni več zamik.
Diana Pungeršič
Spomin iz peska
(Stockholm čez 25 let)
Egocentrizem otroka se je razrahljal in razvlekel
kakor tanke niti starega puloverja.
Zdaj vidim skozi in čez in dlje.
Se bom razparala, ko bom dosegla veje dreves?
Izgubljam se v tlakovanem mestu. Ni veliko barv.
V glavnem je črna, poslovno črna, siva, poslovno siva,
bordo rdeča, in ker se bliža december, še zlata.
Ali kdo še piše na roko, v Stockholmu?
Drži se me nestalna naivnost;
kakor varnostnik obhajam svojo palačo iz peska.
In čeprav utrujena od nočnega dela, še vedno svetim
s tisto prvo svetilko, ki jo poganja dinamo.
Včasih najdem nit in se zdi, da bom ujela vlomilca,
toda vedno me nekaj zmoti, neki šum; nočna ptica …
Izgubljam se v tlakovanem mestu.
Predmestje je postalo prestolnica,
prestolnica – izstrelitev.
Na stotine ljudi je danes prečkalo Drottninggatan.
Morda sem s katerim od njih sedela v klopi v prvem razredu.
Ranljiva sem;
ko sprašujem za smer, me izdaja švedski naglas.
Zdaj zdaj me bo nekdo prepoznal
in morala bom živeti svoje švedsko življenje
z neustrašnim moškim in dvema deklicama, ki ju vozim
na ure baleta.
Materno telo
(Stockholm pred 25. leti)
S sladoledom podkupljena pot, sredi zime,
ob nežni toploti sveče in vlagi, ki jo prebada
hlad podzemne železnice – njenih
poslikanih dvoran.
V njih živijo deklice svetlih las,
ki bodo odrasle in razvile
značilne gubice okrog oči,
zaradi bližine, bleščave zimskega sonca.
V njih so travniki in kamen, vmes
pa lične hiške iz lesa rumene in rdeče barve.
Znotraj se vijejo stopnice, po katerih padajo frnikole
in zvok klavirja s tulipani na pročelju.
V maternem telesu danes sanjarim o tujem.
Kakor da bi prevarala nekakšno zaobljubo,
ki se ji preda telo ob rojstvu, tam, na kraju vseh krajev,
materi, ki bo vedno mlajša od mene.
Spoj
Sama sem in rahlo v zadregi,
na eni od redkih nudističnih plaž.
Ležem na skalo.
Kmalu me nanjo
prilepi pot moje notranjosti;
sonce žge, ura je dvanajst,
padem v sanje …
Do skale priplavajo lososi,
naravnost s Švedske.
Njihove oči so enako rdeče
kot njihovo meso – pred mano
se narežejo na kose in vstavijo v pito,
ki jo je mati pripravljala vsak božič.
Bili smo dobro asimilirana družina.
Imeli smo palčke, škrate, lesene jelenčke
in lučke na okenskih policah.
Rada sem jedla pepparkakor in
jabolčno pito z vanilijevim prelivom.
Spet sežem po njej, tukaj,
sredi Sredozemlja; usta mi zalije slana voda,
še vedno ležim na skali, precej sem že rdeča.
Presledek
Starejša rokerja z ledvičnim pasom
čez telesno integrirane varnostne obroče
zajahata motor in se vrneta v Skandinavijo.
Švedi so poleti zavzeli Sredozemlje
in izropali zaloge hrane ter ostale
obogatitvene dejavnosti narodov,
ki živijo od poletja.
Titta på det har lilla pojken, rečejo
in pokažejo na mojega sina,
ker nepremično zre vanje
in se smeje …
Oni ne vedo,
da je vsak, ki nosi karirasto srajco,
zanj profesor.
Smeji se Švedom,
ki sem jih vedno jemala tako resno,
ker so razumeli preprosti stavek:
Ne dotikaj se (me) …
Pogrešam to razdaljo v odnosih,
ta presledek … preden skočiš
človeku za vrat, iz sovraštva ali ljubezni.
Samos(t)
Njegov korak je bil kakor bos
v ponošenih čevljih.
Smrdel je po vinu in vlagi,
zatohlih ljudeh.
In dišal je po neizprosnem …
Ni se hranil s kulturo.
Hranil se je s sabo.
Bil je neverjetno podoben
shiranim mačkam,
ki životarijo na Samosu.
Domorodni duhovi,
pregnani v medprostor.
Množijo se v goščavi,
za škarpami.
Nekaj kamnov so zbezale stran,
to je njihov sveti vhod.
Od tod se njihov shod razceplja
do turistov in tavern …
včasih se jih kdo usmili;
vrže ribjo kost.
Povodni mož
Bilo je mesto ob morju.
Ali pa šele bo, ne vem.
Živela sem v neki skupnosti,
na hribu; v hiši med hišami.
Vladala je strašna represija;
nekoč sem iz radovednosti
premaknila neki predmet
na zunanji strani okenske police
in takoj se je pripeljal motorist,
ki me je spremljal – odtlej
na vsakem koraku.
Spolnost ni bila blago, telo
ali karkoli, kar poznamo.
Bilo je tiho ranljivo občutje,
ki je prešlo, ko je prešla misel
in se je zganilo, ko se je vrnil
strah. Tisto prvo – pravo
med dvema, pa je počivalo
globoko zadaj, kjer čepi otrok,
ki čaka na darilo, a je prereven,
da bi ga kdaj doseglo.
Išče zavetja pod krilom, plaščem,
v košari – med kopico drugih
predmetov.
Bilo je mesto nad morjem,
ali pa šele bo, ne vem, in tam
je bil ali bo nekdo, ki bo nosil
belo brado, bele lase in topel,
najtoplejši pogled. Prijel me bo
za konice prstov, kakor veter,
ki brusi robove in zaključke obličij,
da bova drsela po kamnitih stopnicah
udušenega mesta – vse do roba
obale, kjer pršijo kapljice in sol,
ki se zliva z barvo belega moža.