Njeni junaki (pogosteje junakinje) živijo v razkolu, ki nastane ob trčenju pričakovanj z resničnostjo. So ljudje vseh vrst, vseh družbenih slojev in starosti. Nihajo med sanjami in stvarnostjo, med svetlobo in temo, med močjo in ranljivostjo, med domišljavostjo in samoprezirom, hrepenenjem po pripadnosti skupnosti in popolno izolacijo. V njenih delih je kot nekaj samoumevnega prisoten vsakdan, hkrati z njim pa tudi skrivnostno in neznano. Osebe zgodb so vse na svoj način "popačene", pogosto nemočne ob soočenju z občutki, ki jih ne zmorejo razumeti ali nadzirati.

Zadovoljna je, kadar recenzenti napišejo, da E. odpira globok razkol v navidezno vsakdanjem. Želi si, da bi jo brali med vrsticami, in trmasto zatrjuje, da ljudje nikdar niso to, kar se na pogled zdi, da so, in da je lahko kratko srečanje med dvema človekoma bolj nevarno, bolj zanimivo in bolj odločilno kot potovanje na Mesec.

E. je samouk in tu in tam o kaki stvari veliko ve. Njeno edino častivredno delo je bilo, ko je nekaj časa pomagala puliti plevel. Sicer pa je slikarka, ilustratorka, prevajalka in avtorica dveh risanih serij, v katerih različne osebe, na primer nune, Sveta Lucija, ljubeznive soproge, krvi željne lezbijke in zoprne majhne deklice skupaj ilustrirajo tezo, da ni tako lahko biti ženska.

Če E. zastavimo vprašanje: "Ali imaš kak kredo", se zbega in pravi: "Kako je lahko človek hkrati edinstven in del skupnosti? Kako more biti hkrati normalen in nenormalen? Mora človek v resnici umreti? Zakaj je tako nesrečen od tega, da ves čas poskuša biti srečen?"
(avtorica o sebi)

NENAVADNI KAMELEON

Rdeča obleka ji je v resnici pristajala, sama se je o tem lahko prepričala v ogledalu. Prvikrat po petih letih ji je bilo do tega, da bi si nadela takšno obleko. Prvikrat se je v resnici veselila, da bo šla na zabavo. Prešinjali so jo mravljinci poželenja, pomešani z osuplostjo nad tem, da je na pogled še vedno lahko tako privlačna.
Elisabet si je spela lase, pustila nekaj pramenom uiti iz pričeske in se sama sebi lahno nasmehnila v skrivnem občudovanju, mešanici igrivosti in sramu.
Stoječo v odprtini vrat je tedaj v ogledalu nenadoma uzrla Elin. Hči jo je opazovala, kritično in temnega pogleda. Usta je imela tenka in obraz je bil bled. Videla je nasmeh samoobčudovanja, ki ga je bila mati namenila sami sebi.
Mišljeno je bilo pravzaprav, naj bi Elin večer in noč prebila pri svoji prijateljici. Potem je nekaj prišlo vmes. Zdaj naj bi sama ostala doma. Rekla je, da ji bo to naravnost v veselje. Saj ji je bilo že trinajst let, skoraj štirinajst.
Vseeno je bilo zdaj nekaj pošteno narobe. Ves prostor je napolnjevalo. Saj ne, da bi bilo to kaj neobičajnega. Hči je v zadnjem času pogosto kazala mučno, ledeno aroganco, za katero se je Elisabet zdelo, da je kot očitek.
Zbriši zbriši zbriši jezno šobico, je v Elisabet pel otroški glas: pesem, ki jo je bila, bolj za šalo in mimogrede, pela mali petletni Elin, in ki si jo je ta nemudoma privzela, da se je v njenih ustih spremenila v mantro. Podnevi in ponoči, vesela in jezna, je Elin prepevala: zbrišizbrišiZBRIŠIZBRIŠI. V svoje otroške roke je nepopustljivo ujela materin obraz in pela, z očmi kakor brezdanja vodnjaka, v katerih bi se lahko utopila vsaka pametna misel, namenoma brez vsake melodije, na način, ki je bil čudovito zabaven ali dobesedno ubijalski, odvisno od njenega razpoloženja: ZbrišizbrišiZBRIŠIZBRIŠI JEZNO ŠOBICO!
Ja, takrat je bilo tako. Takrat se je z njo lahko igrala. Zdaj je bila samosvoja, majhna, vzravnana, ledeno hladna princesa. Kako privabiti toplino, ki je vseeno bila med njima? Vse spomine, skrivnosti, čudovito samoumevnost igre med dvema, ki sta iste krvi?
"Pozdravljena, Elin," je rekla, "si se naveličala branja?"
"V večini knjig dogajanje ni kaj prida zanimivo," je ugotovila Elin.
"O čem bi pa potem rada brala? O ljubezni?" je ušlo Elisabet. Izjalovljen poskus, da bi sprostila vzdušje, takoj ji je bilo jasno. Skrajno bedasta pripomba ločene matere, ki se je bila ravnokar nasmihala sami sebi v ogledalu.
"Ljubezni," je zaničljivo prhnila Elin.
Morda je bilo naravno, da je bila taka. V tej starosti. Še posebej z ozirom na ločitev. Vseeno je Elisabet začutila, kako je v nej vzplamenela divja, otroška jeza. Priklical jo je Elinin kritični pogled, izraz policaja in sodnika. Elin, paznica, Elin, odmerjevalka Krivde.
Pripela si je uhane, tiste nove, na pogled so bili videti dragi.
"Kdaj drugič greva na zabavo skupaj," je vedro rekla.
"Aha," je Elin zaničljivo navrgla. Stala je tam in opazovala. Ostrega pogleda. Ničesar mehkega ni bilo več v njej, nobenega vabila nežnosti.
Proces osamosvajanja, je pomislila Elisabet in se počutila le še bolj bedasto.
Dejstvo je, da si je v resnici želela, da bi Elin odšla iz sobe, pri priči.
"Iz zamrzovalnika si lahko vzameš nekaj peciva," je rekla s svojim najprijaznejšim glasom matere in si popravila šminko na ustnicah. "Si pripraviš skodelico vroče čokolade in se prijetno vgnezdiš!"
"Prijetno vgnezdiš," - izraz, ki ga je hči sovražila, vedela je to.
Celo moje besede hoče nadzirati!
Elisabet se je vzravnala in si popravila rdečo obleko. Lesk tkanine je spominjal na svilo. Imeti jo na sebi, je bilo, kot če bi jo kdo lahno božal, ščitil.
Elin se je na lepem zasmejela, tenek, ostrozob glas, smeh ptice-kuščarja.
"Grozna si videti v tej obleki," je ugotovila.
Tedaj se je maska ljubeznive matere razletela. "Nehaj, pri priči!" je zakričala Elisabet. "Vsaka stvar ima meje! Nisi več otrok! Ali misliš, da ne razumem, da nočeš, da bi šla na zabavo? Ali naj ne bi srečevala nikogar drugega razen tebe? Do konca svojega življenja? Sva morda poročeni?"
Sama je bila presenečena nad sovražnostjo svojega glasu, neuravnovešenostjo, nedoraslostjo.
Elin se je zdrznila, pa si kmalu spet pridobila svojo hladno strogost. "Oprosti," je rekla s kot nož osto ironijo v glasu. "Toda, če si namenjena na srečanje z moškim, potem je morda bolje, če si premisliš glede te obleke."
"A res? In zakaj?"
"Vidijo se ti maščobne blazinice," je bila jasna Elin.
"Dovolj zdaj! Izgini od tod! Ven!" Elisabet je zakoračila proti njej in izraz na Elininem obrazu se je spremenil, videti je bila prestrašena. Kot bi mislila, da jo bo Elisabet udarila. Iz sobe se je izmuznila kot pes, ki se boji, da bo tepen. Elisabet jo je slišala, ko je zaprla vrata svoje sobe na drugem koncu hodnika.
Težko je sedla. Vse čutno, pričakovanja polno vzdušje, je izginilo. Spet se je ozrla v ogledalo in videla, kako ji je jeza preoblikovala obraz. Majhne vrečice grenkobe ob ustih, napetost v licih, guba med obrvmi, izraz napetosti okoli ust.
Morala bi se vendar požvižgati na besede trinajstletnice. Če ji dovoli, da ji pokvari zabavo, bo to mazohistično dejanje maščevanja: "Mami si pokvarila zabavo. Mama je zamudila Priložnost Svojega Življenja, ker si ji rekla, da ima maščobne blazinice. Zdaj bo Mama ves čas doma s teboj in bo imela Migreno in PRIJETNO SE BOVA VGNEZDILI, ti in jaz."
Moj obraz. Moje oči, kaj ste videle?
O, kako lepi jesenski listi, kako lepo jutro, kako lepi vzorci, kako pretresljiv film!
Moja usta, čemu ste služila?
"Razumem, da ste v skrbeh zaradi sina, gospa Larsson, toda, poskusite nam zdaj zaupati, ne dajemo mu po nepotrebnem zdravil, dobiva jih zato, da bi telo sprejelo terapijo. Ja, lahko se namesto z menoj pogovorite s pravim zdravnikom, če želite, kar sedite in počakajte, na mizi so revije, našli boste tudi Lep Dom."
Moja ušesa, kaj ste slišala?
"Elin je res malo bolj tiha med predavanji, vendar se pri pisnih nalogah dobro odreže. Malo težko naveže stike, vendar je to morda le faza."
Nič ni narobe z vsakdanom. Nič narobe z življenjem brez strasti. Zadnji čas je na trenutke pri sebi zaznala nenavadno zadovoljstvo, srečna, ker živi mlačno življenje, življenje akvarelnih odtenkov, prijateljstev, klepetanja, doživetij umetnosti in glasbe. Dramatičnosti in odgovornosti tudi ni manjkalo, tako v službi, kjer je delala kot sestra na oddelku za duševno prizadete, kot (poševno se je nasmehnila) pri stikih s hčerjo in (stisnila je zobe) z Novo Družino Elininega očka.
Hkrati je bilo enako res, da je zadnjih pet let preživela v stanju pomanjšanja, v neke sorte pogojni eksistenci, lažni skromnosti, ki ji je pomagala, da je v sebi zadržala to, kar ni smelo na plan, vse, kar je bilo preveč boleče: bes lakoto slast pohoto. V njeni notranjosti je zvit ležal dolgi jezik zmaja poželenja, nasilno utišan, opazen edino v nepričakovanih nočnih sanjah, ki so jo včasih tolažile in se jih je včasih bala.
Nobene želje ni imela, da bi hodila na zabave, bila primerjana, opazovana - ja, ločena je, ja, on je bil tisti, ki je odšel, našel si je Mlajšo.
Poželenje, nekaj zadnjih let tako neopazno izkoreninjeno iz njunega zakona. Speča žival, ki sta okrog nje hodila po prstih, se jo naučila pozabiti. Spremenilo se je v svoj negativ, mrzel strah, toliko bolj mrzel ob spominu na tako vseobsegajočo toplino, da se je njen neobstoj zdel nekaj naravi tujega, nestvaren spomin na vzporedno stvarnost. Morda je nikdar ni bilo? Morda človeku ni potrebna? Morda zadoščata otrok in vsakdanjost življenja?
Namesto poželenja je med njima vzklila neke vrste bratsko sestrska ljubezen, in rekla si je: morda je to mnogo bolje, mogoče je z vsemi tako. Hodila je po stanovanju, dokaj varna v svojem frotirastem jutranjem plašču, druga polovica skupnega polsna. Dokler ga ni nekega dne obsedlo nekaj novega, Živ Plamen, ki ni bil namenjen njej. Vedela je, preden ji je povedal. Sedel ji je nasproti pri zajtrku, z ekstatično ostrino plesalca na vrvi, zarisano na svojem štiridesetletnem obrazu, in strah je v njej prebil krater: niso mu več mar okus kave, načrti za počitnice in lahen, božajoč dotik lica. Ugrabljen je bil v nek drug svet, zvezan in ujet v razžarjeno mrežo gozdnih vil. V njem je neubranljiva zapoved, njene besede enake kot zmeraj: to neznano bitje sem jaz, končno, ta plamen sem jaz.
Zato mora oditi. K drugi, k tisti, ki je priklicala plamen v njem.
Saj se nikdar nista zares razumela, je rekel. Brez dvoma bi to tudi zanjo utegnilo pomeniti vzpon. Na nek način. Sčasoma. Reci, da bo tako, Elisabet.
Ne. NE. Tvoje krivde te ne razrešim nikdar.
Njej je preostalo sovraštvo. Sovraštvo in grenkoba. Razjede besa v telesu.
Osredotočen na svoje sovraštvo, postaneš ranljiv. Sam se moraš preobraziti. Vse, kar je bilo pri njem rdečega, je pri meni postalo sivo. Spredla sem zapredek okoli svojega sovraštva. Preoblikovala sem se. Lačna sem bila toliko, kolikor je bilo hrane. Iz obupa se vzpne kovinska, krhka moč, izdajalsko podobna svobodi. Lahko se celo zgodi, da verjameš, da gre za srečo - dokler ne opaziš, da te zebe.
Le v sanjah sem ga lovila, prihajala na zabave in ga tam iskala, iz ust mi je prihajalo meketanje, pohabljena sem bila in na smrt bolna in spačena in imel je zdravilo zame, jaz JAZ sem bila lastnica lokala, toda nihče mi ni verjel, oblačila so visela v cunjah in bila vsa premočena, da je od njih sluzasto kapljalo, mrzle, majhne ribe, ki so se mi zažrle v pljuča, so grozile, da me zadušijo, kri v mojih žilah je bila siva in gostljata kakor kaša, umirala sem, se zbudila, telo me je bolelo, čeljusti so me bolele, o, bog, naj mine to trojno prekletstvo: hrepenenje, sovraštvo in grenkoba moje krvi.
In zdaj, končno, je pričenjalo popuščati svoj prijem, polagoma, lahko je globlje zadihala, brez misli na obrambo srečala poglede ljudi. Celo poglede moških.
In Elin, ali se ji je zdelo, da ni ljubljena? Saj otroci naredijo tako, nase vzamejo krivdo. Trpijo, kadar starši nosijo maske in jih je kljub temu treba varovati pred tem, kar skrivajo maske. "Mamica je danes malo odsotna in otrplih udov, vendar naj te to ne skrbi, Elin, to je samo zaradi tega, ker je Mamico obšla čudna želja, da bi šla domov k Očku, in umorila njega in Njegovo Novo, s sekiro za meso, in zažgala hišo in si potem nekje v neki hotelski sobi vzela življenje. Ali se zdaj ne počutiš več varno, ko veš, o čem Mamica v resnici premišljuje? Samo za trenutek bom sedla in se transformirala, potem pa se bova odpeljali v trgovino z igračami in kaj zabavnega kupili."
Ne, niti ena beseda sovraštva ji ni ušla. In Elin je bila rada pri svojem očku. Mogoče bi bilo za Elin bolje - je Elisabet hinavsko pomislila - če bi bila kar ves čas pri njem, na večni božični večer pri svojem očetu in njegovi petnajst let mlajši ženski belega nasmeha in gotovo čudovito nekomplicirani. (Prekleta plavolasa krava brez vsake čustvene globine!)
Zaprla je oči in globoko dihala. Pred oči ji je stopil Elinin obraz v trenutku, ko jo je bila nagnala iz sobe: nepotvorjen strah, iskren obup.
Moram k njej, da se z njo pogovorim, preden grem, da ji ne bo treba sami ležati tam in se čutiti za vso večnost osovraženo. Nič hudega, če pridem malo prepozno.
Toda, ni se mogla pripraviti k temu, da bi šla tja v rdeči obleki. Slekla jo je, si snela uhane in se ovila v jutranji plašč. Postala spet mama.
Šla je do Elininih vrat in potrkala. Ko ni bilo odgovora, je vstopila.
Elin je ležala na postelji v položaju zarodka, obrnjena k zidu. Ozračje v sobi je bilo zgoščeno od žalosti, najbrž je bila jokala.
"Elin," je rekla Elisabet, "ali ni bolje, da se pogovoriva, namesto da nadaljujeva in se potem vsaka zase počutiva kot pošasti?"
Po trenutku oklevanja se je Elin obrnila, sedla in opazila materin jutranji plašč. "Ali ne boš šla na zabavo?" V glasu spet prezir, brez dvoma neprostovoljen.
"O, ja. Čez nekaj časa."
"Mhm."
Ogorčenje je bilo kakor odplaknjeno. Elisabet deklici ni mogla ukazati, naj reče "oprosti".
"Mislim, da vem, kako ti je pri srcu," je namesto tega rekla. "Toda, je tako, da človek ne more izreči prav vsega, kar se mu zahoče. Ljudje niso iz kamna."
Deklica je zavzdihnila: val, ki ga je na obalo pljusknilo mrzlo, majhno zasebno morje.
"No, kako se torej počutim?" je rekla proti svoji materi.
"Nočeš, da bi jaz -"
"Ehh," jo je prekinila Elin.
"Najprej vprašaš in potem zavrneš odgovor," je rekla Elisabet. "Potem nima smisla, da vprašaš." Sama sebi se je zdela pretirana, vendar pravična, kakor vedno, kadar je zahtevala doslednost. Kar se psihologije tiče, si je bila na jasnem.
Elin je spet zavzdihnila. V pljučih ji je malo zašuštelo, kakor od bolečine.
"Kako bi zate pomenilo, če bi jaz umrla?" je rekla.
In nekaj v njenem glasu je izključevalo izsiljevanje. Resnost v njem je Elisabet zadela kakor udarec, skopala luknjo v njej. Čutila je, kako jo je glas upihnil, jo spremenil v drevesno krošnjo brez listov. Brez besed.
Prisedla je na posteljo k deklici. Elin je odvrnila obraz in se zleknila v položaj, spominjajoč na zarodek, na skrajnem robu postelje.
Elisabet se je uvila tik obnjo, kakor takrat, ko je bila Elin še majhna. Čutila je, kako napeto je bilo dekličino telo, toda ni se ji poskušalo izmakniti. Ponavadi zdaj ni več dovoljevala dotikov. Elisabet je obnjo legla nagonsko, dejanje, porojeno iz neobstoja besed, morda tudi iz strahu, da bi hčeri pogledala naravnost v oči. Zdaj sta ležali druga ob drugi. Dolgo nobena ni spregovorila. Prisluškovala je hčerinemu kratkemu, skoraj natrganemu dihanju.
Nazadnje je Elin rekla: "Če človek ve, da bo najbrž umrl, mora to povedati, ali mora vse obdržati zase, da se drugi ne prestrašijo?"
"Za koga veš, da bo umrl?" je Elisabet previdno rekla in opazovala njen suhljati tilnik in na njem nekoliko zamazane pramene las. Vdihavala njen vonj kakor po malo ožganem.
Elin je spet zavzdihnila. "Nisem ti hotela govoriti o tem."
"O čem?"
"Se spominjaš tiste pomladi, ko smo šotorili?"
"Misliš, takrat, ko si bila stara pet let?"
"Ja." Elin je utihnila.
Elisabet je čakala. Del nje je ugibal, koliko je ura, drugi je bil popolnoma usmerjen v to, da umiri dekličin nemir, pa naj vzame kolikor časa hoče. V nenadnem preblisku je pred seboj zagledala rdečo obleko, prazno - kot bi se v njej utelesila plesa željna, nevidna plesalka - frfotajočo skozi vrt in ven na gozdni tarvnik v noči. Rdeča in žareča kot plamen, kot privid. Obleka brez lastnika. Na poti v divjino.
Kaj to pomeni? je pomislila.
Elin se je lahno zganila in slika je izginila.
"Strašno je to, da je bilo vse tako čutovito lepo," je rekla Elin. "Trava je bila živo zelena in nebo ... naravnost kičasto modro."
"Zakaj je bilo to strašno?"
"Ali se ne spominjaš?" je Elin rekla razdraženo. "Bilo je vendar tistega poletja. In tekala sem naokoli kot preklet majhen bedak."
Ali ima kaj opravka z ločitvijo? je premišljevala Elisabet.
"Čudno je bilo to, da je deževalo, čeprav je sijalo sonce," je rekla Elin. Velike kaplje, skoraj kot dragulji, le tu in tam kakšna, hotela sem si jih ogledati in ena mi je padla naravnost v oko. Zdelo se mi je krasno!" V njenem glasu je bilo ogorčenje. "Brez prestanka sem tekala sem in tja. Saj vendar ničesar nismo vedeli, baterije tranzistorja so bile prazne. Potem, kasneje istega dne, smo našli nekaj baterij, na katere je očka pozabil, in takrat smo zvedeli."
Ja, seveda, je pomislila Elisabet. Černobilska katastrofa. Samo pomisli, da je kaj takega mogoče pozabiti. Šotorili so bili blizu Uppsale. Ko so slišali za novico, jih je minila volja do šotorjenja, pospravili so prtljago in se odpeljali domov. Oprala je njihova oblačila, oprali so si lase. Čevlje bi bili morali pravzaprav zavreči, toda čevlji so dragi. In Peter je kar naprej ponavljal: "Gotovo pretiravajo." Nenavadno, kako lahko dogodki potonejo v pozabo.
"Takrat nisem ničesar razumela. Nihče mi ni ničesar pojasnil."
"Seveda sva ti pojasnila, kolikor sva pač lahko."
"Ne tistega o izotopih. Tisto sem razumela kasneje."
"Toda -" je pričela Elisabet.
"Ničesar nisem rekla! Molčala sem, da se ti ne bi prestrašila! Bila si vendar tako žalostna! Le o tem si premišljevala, da te je očka zapustil! Bala sem se, da bi te strlo, ali kaj takega, če bi ti povedala! Toda, zdaj si končno prebolela, ali ne."
"Prebolela?"
"Ločitev."
Elisabet je bila pretresena. Je bila torej taka Elinina resnica? Da je bila tako šibka, da bi jo lahko strlo? Ali je bila? Se ji res ni posrečilo skriti? Sploh ne? Navkljub vsem izletom v naravo in igram in prizadevanjem, da bi deklici omogočila varnost? Ko si je vendar tako na vso moč prizadevala, se borila in borila. Očitno zaman.
"O vsem se lahko pogovoriš z mano," je nežno rekla. "O vsem."
"Mogoče imam v glavi izotop," je rekla Elin. Svoj glas je skušala napraviti neprizadet, kot če bi šlo za šalo, toda vse njeno telo je bilo kot otrplo.
"Toda, ljuba Elin -"
"Kaj takega še malo ni nemogoče! Tista kaplja! Tisti dež je bil! In padla mi je naravnost v oko! Če je nimam v glavi, potem jo imam v očesu! Osem let je od tega. Kar pomeni, da bom dobila raka, ko mi bo šestindvajset let! Ali ima kakršno koli početje sploh kak smisel? Čisto vseeno je, če zblaznim ali se vržem v kriminal ali karkoli že!"
"Elin -"
"Ne reci, da je nemogoče, ker ni!"
"Toda, Elin, če bi človek tako premišljeval, potem bi bilo vse življenje brez smisla," jo je prosila. "Kadarkoli se lahko kaj zgodi, človeka lahko povozi avto ali -"
"To ni nikakršna tolažba!"
Ne, ni. In kaj bi utegnila biti tolažba?
"Kot prvo," je rekla, "se bova o tem posvetovali z zdravnikom. In če je mogoče, da se kaj takega zgodi, potem je vseeno mogoče, da v ravno tisti kaplji ni bilo ničesar. In če sploh ne boš zbolela, pomisli potem na vsa leta, ko si se brez razloga vznemirjala! In če bi, proti pričakovanju, res zbolela, potem ti obljubim, da bom vedno skrbela zate in poskrbela, da boš dobila najboljšo nego, kar je je."
Elin je lahno zavzdihnila, bilo je kakor slutnja olajšanja. Napetost v njenem telesu je nekoliko popustila.
Toda Elisabet je navdajala dušeča groza, da jo je od nje sililo na bruhanje. Taka je resničnost: petletna deklica dvigne obraz v nebo in v oko ji kane prosojna kaplja nevidnega strupa, kakor v strašni pravljici. Resničnost. Je to tisto, kar je dokončna resničnost? Resničnost človeka: lakomno izkoriščanje, brezobzirnost in vojna.
Je tisto, o čemer ne zmoremo premišljevati, je tisto resničnost?
Ležala je tam, povsem ohromljena. Na srečo Elin ni ničesar več vprašala. Ne bi ji mogla odgovoriti. Tako brezdanjega strahu mati svojemu otroku ne sme pokazati.
Dolgo sta tiho ležali. Potem je deklica tiho zastokala in Elisabet je iz tega razumela, da bo vsak čas zaspala. Njeno dihanje se je prevesilo v tisto slasti polno, umirjeno valovanje, ki razkrije spečega, in ki je v njej vedno vzbudilo nežnost.
Ko je prisluškovala dihanju, se ji je nenadoma zazdelo, da je njen lastni jaz nekaj izmikajočega, neopredeljenega. Da bi ravno tako lahko bila nekdo drug, kdorkoli, v neki drugi temi, neki drugi deželi. Druga mati, ki je ravnokar poskušala potolažiti svojega otroka, se malo zlagala, da bi se ob tem od skrbi otrplo telo otroka sprostilo. Druga mati, ki v svoji grozi in majhnosti budna leži pred obličjem neznosnega. "Zaspi zdaj, nocoj ne bodo padale bombe, zaspi zdaj, potem ti bo jutri bolje, zaspi zdaj, jutri bomo gotovo dobili kaj hrane, očka pride domov, nobenih trupel ni v gozdu, jutri bo svet prežet z nežnostjo, vse bo dobro."
Za kratek trenutek si je želela, da Elin nikoli ne bi bila rojena, si želela, da bi bila sama, odgovorna samo za svoje življenje.
In želela si je, da bi imela boga, h kateremu bi lahko molila, se nanj zanesla. Pojasnilo, tolažbo, razlog. Odgovor na obrabljeno, a neodgovorjeno vprašanje, zakaj smo na svetu.
Zakaj smo na svetu?
Vrata so odprta, vrata, ki vodijo ven v črnino neobstoja. Praviš: Nočem več laži, nobene zlagane tolažbe nočem. Brezverka sem, resnico hočem.
Toda, ljubica draga, šepeta glas v tvoji glavi, to še malo ni res. Nekoč si to hotela, mislila si, da si hotela. Zapletena v brezštevilne razprave, pozno v noč, v zakajenih sobah, da bi prišla do dna odgovoru, kaj je človek, ali kaj naj bi bil. In "resničnost"? Katera resničnost je najbolj resnična? Politična? Ekonomska? Ali filozofska? Solidarna? Ali kratko malo tista kaotična in brutalna?
Ali naj človek žrtvuje svoje življenje, da bi spremenil svet, in če ga žrtvuje, kaj v tem primeru žrtvuje?
Kaj je človeško življenje?
Čemu naj bi se človek vprašal, kaj je človeško življenje?
Čemu naj se vpraša, če ve, da se vrata odpirajo v črnino neobstoja?
Ležim v postelji z otrokom v objemu.
Namenjena sem bila na zabavo.
Nekje tam zunaj name morda čaka kako drugo človeško bitje. Moški. Objem moškega. Seksualna Resničnost, na lovu za nebroj neulovljivimi vprašanji.
Tako si življenje zagotavlja nadaljevanje: s to slastjo, premorom med našimi vprašanji.
Tako je spočet otrok. Tako je bila spočeta Elin. V trenutku divje predaje, kjer ni več jaza.
Elin. Zdaj je mirno in spokojno dihala, spala je.
Elisabet je pomislila, da bi morala vstati in oditi na zabavo.
Toda, nenadoma se je počutila na smrt utrujeno, bila je kot ohromljena. Sama misel, da bi se ponovno morala obleči, se naličiti in počesati, je naredila, da je postala še bolj trudna.
Lahko še malo poleži.
Zaprla je oči in prisluškovala dekličinemu dihanju - brez misli, le poslušala. In bilo je, kot bi Elin postajala večja, kot bi bila Elin, in ne ona vir varnosti. V tem trenutku sta bili izmenljivi. Eno telo ob drugem. Prav kakor živali, ki pred nočjo tesno ležejo druga k drugi: toplota in dihanje, varljiva varnost trenutka, klub temu edina resnična. Bližina topline drugega bitja.
Navdal jo je nepričakovan mir, kakor blagoslov.
Zaspala bom, je pomislila, in zabava je zdrsela od nje, čez vodo, kot razkošno razsvetljena ladja, slika je bila brez zvoka, ladja se je odmikala vse dalje stran čez temno, zrcalno gladko površino vode, ki je na nek način nosila tudi njo. In pravzaprav je bilo to brez pomena, bila je, kjer je bila, tiho se je zibala, v tistem posebnem, mirnem nihanju tik pred spancem - je to spomin? Spomin telesa na stanje temne breztežnosti brez besed?
Dekličino dihanje ji je sledilo v spanec, v sanje.
Po spiralnih stopnicah se je spustila v velikansko dvorano, zrak v njej je imel modrikast nadih, kakor poleti v somraku. Okoli sebe je slišala dihanje, kot če bi bila znotraj človeškega telesa.
Na drugem koncu dvorane je, edini izstopajoč iz modrine, migotal majhen zaslon v barvah dragih kamnov. V sanjah je ugibala, zakaj je tam: ali ima ona na skrbi celotno stavbo, je bilo dihanje odvisno od nje, je bila tukaj za karkoli odgovorna? Na sebi je imela bolniški plašč, segal ji je do tal, kot večerna obleka ali ritualno oblačilo.
Napotila se je skozi visoko dvorano in bilo je kot v cerkvi, povsod okrog nje tista posebna prisotnost, duhovnost. Stala je pred zaslonom in opazovala, kako so se izmenjavali vzorci, prav kakor pri tistih nenavadnih računalniških slikah - enkrat jih je bila videla - toda z nezaslišano naglico. Videla je vrtince globokih barv, v katerih se je središčna točka pogleda umikala globlje in globlje v notranjost, kot na poti skozi tunel. Vzorec je vzcvetal, se razpel v reže, se povezal v kolobarje in se vračal, znotraj iste formule, bila je del teh sprememb, bila je prevzeta, potem je zaslon zamigotal in kratkotrajno nastali vzorci so bili kakor listje, barve so drvele dalje, drevesne veje, oblike školjk, skalnih votlin, valov, divji kalejdoskop niti za trenutek ni počival.
Ustavi se vendar, je moledovala v razkošje barv, in na njeno presenečenje in radost se je vrtinec ustavil. Slika, ki jo je zagledala, je bila kakor prizor v igri: vzdolž vodoravne površine, na robu prepadne strmine, se je plazila nenavadna žival - kameleon, njegove luske so se lesketale v najlepših in najrazkošnejših barvah, kar jih je kdaj videla. Ko se je plazil, je hkrati spreminjal barve, skozi ves spekter, in ob pogledu na to bitje jo je navdal občutek takega ugodja, tako vseobsegajočega, da je to mejilo skoraj na bolečino. Kameleon se je plazil vse bliže proti robu in vedela je, da bo strmoglavil, pred njim je bilo črno žrelo z oddaljenimi, komaj zaznavnimi točkami bele svetlobe, morda so bile zvezde. Kameleon se je plazil dalje in, glej, zdaj je prekoračil mejo. Toda vedela je, da ni strmoglavil, privzel je barvo ozadja, na nek način je bil tam, v prosojnosti, nerazumljivo spojen z njo. Toda v sanjah je to ni plašilo. Namesto tega jo je vso prevzel smeh, izvirajoč bolj iz nemočnega presenečenja kot iz veselja. Smejalo se je v njej in skoznjo, in v smehu je bilo tudi nekaj drugega, bilo je obenem smeh in iz globin vzpenjajoč se jok, ja, oboje naenkrat. Paradoks, divjajoč skozi njeno telo, grozeč, da jo raztrešči.
Nekdo jo je stresal za ramena, nekdo je klical.
Sunkoma se je prebudila, segajoč za sapo kakor riba na suhem. Bila je Elin, široko razprtih oči in objemajoč jo okoli ramen. "Mama, si sanjala?"
Samo strmela je navzgor v deklico.
"Tako naglas si se smejala," je vznemirjeno pojasnila Elin, "bilo je skoraj grozljivo, kot če bi -" Ni našla besed. Prijem na materinih remenih je popustil.
"Videla sem kameleona," je rekla Elisabet. "Padel je čez rob. In potem sem se pričela smejati."
"Mhm, a tako," je rekla Elin z jedrnatostjo trinajstletnice in z glasom, vsebujočim tako može v belih plaščih kakor pletenje košar iz šibja v vzgojnih delavnicah. Poškilila je na uro ob posteljnem vzglavju.
"Ura je pol enih," je rekla Elin. "Zamudila si zabavo."
"Ja," je rekla," ne meni se za to. Ni važno. Še veliko zabav bo." Vstala je, namenjena je bila v kopalnico.
"Mama," je rekla Elin.
"Ja?"
"Ne bi ti smela povedati, ali ne?"
"Misliš na tisto z dežjem?"
"Ja."
Elisabet je stala pri vratih in gledala svojo hčer, sedečo na postelji, bledo in skuštrano, polno skrivnosti in strahov, vsega, kar je bilo vsajeno vanjo in iz česar bo vzklilo njeno odraslo življenje, vsega, kar je bilo del njenih spominov, njenega telesa in njenih čutov in se je lahko prevesilo v neznano smer, jo peljalo na svetle ali temne poti, k znanim ali neznanim hišam, samo ali v družbi.
Elin je pogled upirala v tla. "So stvari, o katerih človek morda ne bi smel govoriti."
"Ne," je rekla Elisabet, spet z mešanico trdnega prepričanja in sramu nad svojo lažno vsevednostjo, ki jo je pograbila zmeraj, kadar se ji je zdelo, da ima kaj važnega povedati. "Mislim, da so ravno to stvari, o katerih človek mora govoriti."
Stala je tam in lica so ji žarela, rada bi si vanje pljusknila malo mrzle vode in potem vsaki segrela skodelico mleka, ustvarila malo vsakdana, po vseh pretresih zagrnila okna proti noči in rekla: Zdaj odločiva, da je prav to resničnost. Tukaj je tvoj stol in tukaj je moj, človeški bitji sva, sva mati in hči. Sem sva postavljeni in natanko to je tisto, kar je najinega, tukaj, tvojega in mojega, ta trenutek.
Napraviva to resnično.