Meglena poezija predstavlja pesmi kitajskih pesnikov delujočih med in po obdobju velike kulturne revolucije na Kitajskem (1966–1976). V tem specifičnem obdobju kitajske zgodovine se je izkazalo, da sta bili represivna politika takratne oblasti in literatura, natančneje poezija, v tesnem medsebojnem odnosu. Tokom kulturne revolucije je meglena poezija predstavljala orožje za upor proti represivni politiki kitajske oblasti. In obratno. Represivna politična oblast je prisilila pesnice in pesnike k izražanju svojega nestrinjanja z vladajočo ideologijo. Ta tesna prepletenost političnega in literarnega je ključna za razumevanje meglene poezije ter njene pomembne vloge v literarnem ustvarjanju na Kitajskem.
Pojav meglene poezije je pomemben, saj je postavil nove smernice v kitajski literaturi, s tem da je zapustil orbito tradicionalnega in odprl vrata novemu načinu mišljenja, ki se je počasi razvijal v začetke sodobne kitajske poezije. Stran od tradicionalnega pisanja so se pesniki in pesnice obrnili ravno s tem, da so udarili na plan s preporodom umetniškega sloga in seveda miselnosti. Obrnili so se od realističnega pisanja k zapisom svojega mišljenja, ki se pogosto ne podreja samo eni objektivni realnosti. Od konkretnega so potovali k abstraktnemu, od stvarnosti bežali k izmišljenemu, jasne pomene so prenašali v zabrisane, prenesene, meglene. Opisovali so spremembe, ki so se dogajale v njih samih. Opevali so svobodno ljubezen in postavili posameznika v središče pozornosti.
Pesmi so po večini osebnoizpovedne. Njihove teme izvirajo iz njihovih opazovanj zunanjega in notranjega sveta. Struktura pesmi je svobodna, pisana v prostem verzu in ne sledi pravilom klasične kitajske poezije, pisane po vzorcih tonske in ritmične sheme. Jezik je pogovoren. Iz zunanje forme se kaže notranja vsebina posameznega pesnika. Njihove pesmi so pomensko bogate, na prvotno zapisan pomen naložijo še enega in še enega ter zgradijo strukturo pesmi.
Uporabljene prispodobe simbolne vrednosti (za kar jim pripisujejo Baudelairov vpliv) ponekod delujejo groteskno, zlobno, grozovito, ironično. Poudarjene so določene značilnosti podob, ki pri bralcu pogosto vzbujajo občutek bizarnosti, melanholije, bede, osamljenosti, brezizhodnosti, tesnobe in depresivnosti. Pri posameznem pesniku se zasledi ponavljajoče se prispodobe, ki jih lahko razumemo kot stalne simbole, npr. čoln predstavlja pot; črnilo in pisalo pesnika; rože prijateljstvo, ljubezen, ženskost; moškost drevo, zid ovire in prepreke, nebo družbeno-politično situacijo, simbol sonca pa je skupen vsem. Predstavlja splošen simbol tedanje družbe in pooseblja tovariša Mao Zedonga. Pesniki so sonce ali pobarvali rdeče, s krvjo, ali pa so ga zakrili za oblake.
Meglena poezija je prav tako zaslužna za kasnejši razmah poezije in s tem literature na Kitajskem. Odprla je vrata t. i. literaturi brazgotin in njeni naslednici, literaturi refleksije, ki štejeta za začetek postmaoističnega obdobja kitajske literature. Njuna predhodnica, ki je vsebovala kritiko političnega dogajanja že med kulturno revolucijo, pa je poleg kritične nastrojenosti proti ideologiji in politiki takratnega obdobja presegala samo političnost.
Najpomembnejši predstavniki meglene poezije so Bei Dao, Mang Ke, Shut Ting, Gu Cheng, Jiang He, Yang Lian, Shi Zhi in drugi. Pričujoča antologija je hkrati tudi prva obširna predstavitev kitajske poezije druge polovice 20. stoletja pri nas, prevodi pa so bili opravljeni neposredno iz kitajščine.
/ odlomek /
BEI DAO
Podlost je dovolilnica podlim,
plemenitost epitaf plemenitega.
Poglejte, na pozlačenem nebu
plapolajo upognjene refleksije umrlih.
Ledena doba je za nami,
a zakaj so povsod še ostanki ledu?
Rt dobre nade je že odkrit,
a zakaj v Mrtvem morju še kar tekmuje na tisoče ladij?
Na ta svet sem s seboj prinesel le
papir, vrv in svojo senco.
Zaradi sodbe bom v imenu sojenih spregovoril:
Povem ti, svet: Ne verjamem!
Tudi če ti pod nogami leži že na tisoče izzvanih,
me štej za še enega izmed njih.
Ne verjamem, da je nebo modro,
ne verjamem, da ima grom svoj odmev,
ne verjamem v neresničnost sanj,
ne verjamem, da obstaja smrt brez sodbe
Če se ocean čez kopno bo razlil,
pustite, naj se v moje srce zlijejo vode trpljenja,
če se bo zemlja dvignila v nebo,
pustite človeštvu,
da na vrhovih gora
ponovno izbere svoje zatočišče.
.
Nov obrat in zvezd lesketanje
krasita brezmejnost praznine neba,
ki odkriva pet tisočletij star piktogram
ter prihajajoče zazrte mlade oči.
Noč odseva v luži, ki pozibava mlad list
na svoji gladini,
pozibava ga, kot zibamo otroka pred spanjem.
Žarki svetlobe so obsijali dežne kaplje,
ki krasijo tvoja ramena,
lesketajoče izginjajo na tleh.
Praviš: Ne! – tako odločno –
čeprav tvoj nasmeh izdaja skrivnost,
ki jo nosiš v srcu.
Nizki črni oblaki z mokrimi dlanmi
gnetejo v eno
tvoje lase, dišeč vonj rož
in moje zasoplo dihanje.
Ulična luč povečuje tvojo senco.
Povezati vse začetke cest je kot
povezati sanje vseh ljudi
in treba je uporabiti iz življenja stkano mrežo,
da se vanjo ujame uganka najinega veselja.
Minulo trpljenje in grenkoba sta se zlila v solze
na tvojem svilenem robčku,
ki smo ga pustili v mračnih hodnikih pred vhodi stanovanj.
Tudi če jutri zgodaj zjutraj cev pištole
in krvavo sonce zahtevata,
da jima predam svobodo, mladost in pisalo,
ne bom nikoli predal te deževne noči,
nikoli predal tebe.
Postavite me pred zid,
da bodo z njim prepolna usta,
pustite, da mi železne cevi počez razrežejo nebo,
le če srce bije, lahko kri odteka in priteka.
A tvoj nasmeh bo vtisnjen
v rdečo mesečino
in vsaka noč pred mojim malim oknom
mi vzbudi spomin.
OZNANILO
Morda je prišla moja zadnja ura.
Nimam oporoke, da bi jo zapustil.
Svoji materi lahko zapustim samo pero.
Nisem heroj v tej neherojski dobi,
samo človek želim biti.
Mirno obzorje je ločilo žive od mrtvih,
dano mi je bilo izbrati le nebo,
a nikoli ne bi pokleknil,
pustil svojim voditeljem občutka veličine,
da mi z njo zastrejo veter svobode.
Iz zvezdam podobnih ran
bo pritekla
rdeča kri zore.
JUTRI, NE!
To ni slovo,
saj se nikoli nismo niti srečali.
Tudi če se na cesti senca zliva v senco
in slika podobo enega človeka,
osamljenega,
je ta nič drugega kot begunec.
Jutri, ne!
Jutri morda noči ne bo sledil dan.
Zločinec je tisti, ki upa,
in zgodbe, ki se začno ponoči,
se tudi končajo ponoči, v temi.
KONEC ALI ZAČETEK
Jaz, ki stojim tu,
nadomeščam drugega, ubitega človeka.
Stojim zaradi vsakodnevnega sončnega vzhoda,
ki pušča za seboj težko senco, da se vleče
kot pot nad vso deželo.
Žalostna megla krpa strehe raztresenih hiš,
iz dimnika puhti pepel podoben gruči ljudi.
Toplota je razpihnila čistost drevesnih vrhov.
Nabira se v pipah,
ki jih v rokah držijo premnoge utrujene roke
in dvigujejo tiste težke črne oblake.
V imenu sonca je tema javni rop.
Zgodba ljudi z vzhoda je še vedno tišina.
Ljudstva na starih stenskih poslikavah,
ta tiha nesmrtnost, molčeča smrtnost.
Sem človek,
potrebujem ljubezen,
rad bi videl svoj odsev v očeh ljubimcev.
Preživel tišino sončnega zahoda,
ob gugajoči zibelki čakam sinov prvi jok.
Na travniku med odpadlimi listi,
v vsakem odkritem pogledu
zapisujem pesmi življenja.
Te preproste želje so danes postale
želja biti zares človek v vsej njegovi vrednosti.
V življenju sem mnogokrat govoril laži,
a zmeraj iskreno upošteval obljubo otroških dni.
Zatorej mi tisti svet,
ki ga otroško srce še ne more sprejeti,
še ni oprostil.
Jaz stojim tu,
nadomeščam drugega, ubitega človeka.
Nimam druge izbire.
Na prostoru, kjer bom legel,
bo nekdo drug vstal.
Na ramenih nosim veter,
nad vetrom se lesketajo zvezde.
Morda se bo nekega dne
sonce spremenilo v izsušen venec rož.
Postavite ga na mnoge
kot mah v gozdovih zaraščene grobove borcev,
borcev, ki se niso nikoli predali.
Vrane – ruševine noči, se druga za drugo
počasi spuščajo k tlom.